Jedro

Tožnik je prehajal državne meje na nedovoljen način. Enkrat je že zaprosil za mednarodno zaščito v Črni Gori in v Republiki Madžarski. Tudi ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, ki je država članica EU, ni počakal na končno odločitev pristojnega organa Republike Madžarske, ampak je zapustil azilni dom na Madžarskem in Madžarsko na nedovoljen način. Tožena stranka je glede na navedeno, pravilno, sklepala, da v tožnikovem primeru obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, še posebej ob dejstvu, da je bila njegova ciljna država Italija, ter da bi s tem tožnik tudi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi z njegovo predajo Republiki Madžarski, kot odgovorni državi članici EU za obravnavo njegove prošnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s 4. odstavkom 51. člena in 1. alinejo 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 in nadaljnji) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito A.A., roj. ... 7. 1977 v kraju ..., državljanu Gruzije, omeji gibanje na prostore in območje Azilnega doma v Ljubljani, Cesta v Gorice 15, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), in sicer se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 23. 11. 2015 od 15.10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 23. 11. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je bilo tožniku izrečeno pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je po preverjanju podatkov v podatkovni bazi EURODAC tožena stranka ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito dne 12. 11. 2015 v Republiki Madžarski.

3. Na podlagi podatkov v depeši, št. 2253-86/2015/8 (3G691-44) z dne 19. 11. 2015, Policijske postaje Murska Sobota, ki se nahaja v upravnem spisu, tožena stranka ugotavlja, da je policija tožnika obravnavala dne 19. 11. 2015 po prijavi občanov, ter da je tožnik, skupaj s prijateljem B.B., dne 13. 11. 2015 v Republiki Madžarski zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa sta dne 15. 11. 2015 zapustila Azilni dom v kraju Bicske v Republiki Madžarski ter mejo med Madžarsko in Slovenijo prečkala na nedovoljen način dne 18. 11. 2015 v neposredni bližini bivšega mejnega prehoda Hodoš.

4. Dalje tožena stranka navaja, da ko so bile tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito predočene navedene ugotovitve policije iz navedene policijske depeše, je tedaj na vprašanje, zakaj potuje brez osebnih dokumentov in če ima kakšne osebne dokumente ter kje se nahajajo, tožnik izpovedal, da so mu potni list odvzeli varnostni organi na Madžarskem, po tem pa mu ga niso hoteli vrniti, drugih dokumentov pa ni imel pri sebi, saj je osebno izkaznico pustil doma. Glede opisa poti, po kateri je pripotoval v Slovenijo, pa je tožnik izpovedal, da je Gruzijo zapustil 6. oktobra 2015 in odšel v Turčijo legalno, od tam je nadaljeval 8. oktobra 2015 pot z letalom v Albanijo, v Tirano, od koder je ilegalno odšel v Črno Goro, od tam pa zatem na Hrvaško, kjer je poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, vendar so ga vrnili v Črno Goro, kjer je nato zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v Azilnem domu, ki pa ga je čez čas zapustil in odšel ilegalno čez Srbijo na Madžarsko ter tam zaprosil za mednarodno zaščito. Razmere na Madžarskem so za tožnika nevzdržne, zato je odšel ilegalno v Slovenijo z namenom, da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Na posebno vprašanje, zakaj potem ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito ob prihodu v Republiko Slovenijo, ampak šele en dan pozneje, ko ga je prijela policija, je izpovedal, da ni vedel, na koga se obrniti, ker ponoči ni srečal nikogar.

5. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena šele, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listih, določenih v Zakonu o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost, medtem ko pristojni organ ne more pridobivati podatkov istovetnosti prosilca v izvorni državi prosilca, ker mu to prepoveduje 129. člen ZMZ. Ker tožnik pri podaji prošnje ni predložil nobene listine za ugotavljanje njegove istovetnosti, je zato po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

6. Ob upoštevanju 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, po katerem lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, in sicer da bi omogočile izvedbo v postopku za predajo v smislu te Uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev, tožena stranka nadalje navaja, da je glede begosumnosti prosilca ob preučitvi policijske depeše in njegove prošnje za mednarodno zaščito ter sodne prakse, kot izhaja med drugim iz sodbe Upravnega sodišča I U 919/2015, v nadaljevanju ugotavljala, kateri izmed možnih ukrepov pridržanja, bodisi na območje Azilnega doma, ali na drug ustrezen objekt ministrstva – to je Center za tujce, bi bil v konkretnem primeru ustrezen. Tako je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma primeren, ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele pozneje, po tem, ko je bil prijet s strani policije, ter ob upoštevanju, da je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, vendar ni počakal na končno odločitev, temveč je samovoljno zapustil azilni dom že po nekaj dneh in nato na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo, zato po ugotovitvi tožene stranke obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo Republiki Madžarski, skladno z Uredbo Dublin III.

7. Nadalje v obrazložitvi še navaja, da se je, ob upoštevanju načela sorazmernosti, glede na vse okoliščine, tožena stranka odločila za omejitev gibanja na območje Azilnega doma, ker drugače ne bo mogoče zagotovi predaje prosilca pristojni državi članici, saj bo po oceni tožene stranke le s pridržanjem prosilca na navedenem območju mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja pristojni državi članici za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III. Pri tem še dodaja, da po preteku časovnega obdobja iz 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper Dublinski sklep oseba ne sme biti več pridržana.

8. Tožnik ocenjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit in neutemeljen ter ne dosega standarda obrazložene odločbe. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ob sklicevanju na izpostavljene sodne odločbe v tožbi navaja, da mora za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito tožena stranka obrazložiti in utemeljiti dvom v zatrjevano istovetnost tožnika, saj s stališči, ki jih tožena stranka citira, Vrhovno sodišče ni odločilo, da mora tožnik z gotovostjo izkazati svojo identiteto, ker je sicer podan razlog za omejitev gibanja, pač pa prav nasprotno, da za izrek omejitve gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Slovenijo prišel brez dokumentov za izkazovanje istovetnosti, saj takega avtomatizma slovenska zakonodaja in sodna praksa ne dovoljujeta. Tožnik poudarja, da je imel osebni dokument, vendar so mu ga madžarski organi odvzeli in mu ga niso vrnili. Četudi se tožnik strinja, da tožena stranka res ne sme pridobivati podatkov o istovetnosti prosilca v njegovi izvorni državi, pa po mnenju tožnika lahko pridobi podatke in potni list iz Madžarske, saj tožena stranka lahko lažje vzpostavi stik z oblastmi v drugi državi in pridobi potrebne informacije in dokumente.

9. Nadalje v zvezi z obrazložitvijo tožene stranke, ki zadeva obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, tožnik navaja, da glede uporabljenih argumentov, da je tožnik prehajal države meje na nedovoljen način, tožnik poudarja, da je sprva potoval zakonito in da je imel tudi osebni dokument, ki mu je to omogočal, medtem ko naj bi dejstvo, da je tožnik določene meje prehajal ilegalno, kazalo le na to, da je zbežal iz svoje države, na način, ki je bil v danih trenutkih zanj nujen, Navaja še, da je nezakonito potoval tedaj, ko je bila to zanj to edina možnost in ko ni imel druge izbire.

10. Sicer pa tožnik meni, da je takšen način prihoda v Evropsko unijo zelo pogost, oziroma skoraj da je edini način za prihod prosilcev v Evropo. Zato meni, da če bi takšne navedbe šteli kot utemeljen sum za begosumnost prosilcev, bi po mnenju tožnika morali skoraj vsem prosilcem, ki pridejo v Evropo, omejiti gibanje, kar naj bi bilo nesprejemljivo. Pri tem se sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014. 11. V zvezi z navedbo, da tožnik ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele pozneje, za tem, ko je bil prijet s strani policije, tožnik navaja, da je v Slovenijo prišel 18. 11. 2015 v večernih urah, da je prišel zanj v relativno neznano državo in da je imel slabe izkušnje z varnostnimi organi v državah, v katerih je bil pred prihodom v Slovenijo. Poleg tega ni vedel, na koga bi se obrnil. Zato meni, da je življenjsko logično, da ni takoj vedel, kaj naj naredi in je prošnjo podal ob 16.00 uri, za tem, ko je v stik s policijo prišel ob 13.30 uri. To pa po njegovem mnenju ni tako dolga doba, ki bi omogočala sklepanje, da je tožnik odlašal z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, saj je po lastnem prepričanju tožnik zaprosil za zaščito takoj, ko je bilo to mogoče. 12. Glede argumenta tožene stranke, da je tožnik zaprosil za zaščito že na Madžarskem in da ni počakal na končno odločitev, pa v tožbi navaja, češ da je tožnik že pri podaji prošnje navedel, da so bile razmere na Madžarskem nevzdržne, zato se je odločil za odhod v Slovenijo, češ da tožnik ni imel dostopa do medicinske pomoči. Poleg tega naj bi mu madžarski organi ob vložitvi prošnje povedali, da mora v treh dneh sporočiti razloge, zakaj naj ga ne vračajo v izvorno državo. Nadalje je še navedel, da je bila komunikacija z madžarskimi uradnimi organi otežena, češ da prevajalec ni znal dobro prevajati, na kar naj bi tožnik neuspešno opozoril, s čimer naj bi bilo dano tožniku vedeti, da naj bi vrnili v Srbijo, brez da bi mu bila dana možnost kaj povedati.

13. Tožnik glede na opisani odnos madžarskih organov do njega meni, da bi bilo zato nedopustno šteti v breme tožniku, da je Madžarsko zapustil. Tožnik poudarja, da Madžarska očitno ni varna država in da bi bilo nečloveško pričakovanje, da bodo prosilci čakali v nevzdržnih razmerah brez dane možnosti resne obravnave.

14. Nadalje v tožbi poudarja, da je že ob vložitvi prošnje tožnik izrecno povedal, da bo počakal na odločitev v Sloveniji, saj že od 20. 11. 2015 dalje ostaja v Azilnem domu, od koder ni nikamor odšel, niti ne namerava oditi, ter upa, da bo lahko imel tudi svobodo gibanja, saj po njegovem mnenju ni nasprotnih razlogov.

15. Tožnik označuje kot pavšalne vse argumente tožene stranke glede utemeljitve znatne nevarnosti pobega, češ da gre za splošne in neizkazane očitke, ki bi jih lahko očitali vsakemu prosilcu za zaščito v Sloveniji. Poudarja, da je nedopustno in arbitrarno pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v Uredbi Dublin III.

16. Nadalje tožnik meni, da je možnost uspešnega vračanja tožnika na Madžarsko majhna, češ da so znani primeri zavrnitve ponovnega sprejema prosilcev s strani Madžarske, ki naj bi s prosilci tudi izredno slabo ravnala in naj jim ne bi nudila najosnovnejših potrebščin, zaradi česar tožnik meni, da bi morala tožena stranka uporabiti diskrecijsko klavzulo iz Uredbe Dublin III. Navaja še, da nižanje stopnje verjetnosti predaje zmanjšuje upravičenost pridržanja, kot izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 1145/2015. Ker naj bi bila verjetnost uspeha za uspešno predajo tožnika majhna, naj bi bil zato tudi na tej podlagi izrečeni ukrep z izpodbijanim aktom neutemeljen.

17. Po prepričanju tožnika bi morala tožena stranka nemudoma prenehati izvajati izrečeni ukrep pridržanja tožnika upoštevajoč določilo drugega pododstavka člena 9 (3) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – prenovitev (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), češ da iz citirane Recepcijske direktive ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi s pridržanjem zagotovljeno dvostopenjsko sodno odločanje, pač pa v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva zadošča že ena stopnja sodnega odločanja po sodni praksi EU. Zato tožnik iz previdnosti predlaga izdajo začasne odredbe, da se prepreči težko popravljiva škoda in zagotovi učinkovito sodno varstvo, češ da je tožnik v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, ki mu je bil z izpodbijanim sklepom izrečen, po drugi strani pa naj bi izvrševanje izrečenega ukrepa tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo, češ da se zaradi pridržanja tožnik ne počuti dobro in ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko prišlo do situacije, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kar bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 4. odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Še zlasti ob dejstvu, da sodni postopki trajajo več mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v pridržanju, pri čemer se sklicuje na izpostavljene sodne odločbe oziroma datume njihove izdaje, na podlagi česar sklepa, da brez izdaje začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva, ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki odredi, da mora po prejemu sodne odločbe nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika na Azilni dom, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve takoj preneha z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Azilnem domu.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki 1:

19. Sodišče je, skladno z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ, na glavni obravnavi dne 8. 12. 2015 zaslišalo tožnika in vpogledalo listine predmetnega upravnega spisa, ki ga je, hkrati z odgovorom na tožbo, sodišču predložila tožena stranka. Tožnik je tedaj med drugim izpovedal, da je bila v času njegovega odhoda iz Gruzije njegova ciljna država Italija, ker je ima tam prijatelja, ki je tam že živel in zelo dobro govori italijansko, tako da bo tudi tožniku pomagal pri komunikaciji z italijanščino. Iz Gruzije je odpotoval skupaj s svojim prijateljem, ki zna italijansko, legalno z letalom in s potnim listom preko Turčije in Albanije, saj za to pot nista potrebovala vizuma, nato pa nadaljevala pot v Črno Goro ilegalno, ker ga, po lastnih navedbah „brez vizuma ne bi spustili preko meje“, pa tudi vse nadaljnje državne meje vse do Madžarske sta prečkala ilegalno. Na posebno vprašanje, ali so bile za tožnika tudi v Črni Gori, kjer sta prav tako zaprosila za mednarodno zaščito, razmere neznosne, enako kakor na Madžarskem, je tožnik izpovedal, da pogoji v Črni Gori niso bile neznosni.

20. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. in 3. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Tako iz citiranega določila 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. med drugim tudi izhaja, da tožena stranka v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku, kar nenazadnje opredeljuje posledično tudi obseg sodne kontrole sodišča v upravnem sporu, kakor je opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

21. Sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja in glede tega v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka, skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ampak se sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče je tudi konkretnem primeru, enako kot v primerljivi zadevi, ki se pri tem sodišču v vpisniku tožb vodi pod št. I U 1707/2015, namreč presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prehajal državne meje na nedovoljen način, da je že enkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Črni Gori in v Republiki Madžarski, ter nenazadnje, da tudi ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, ki je država članica EU, ni počakal na končno odločitev pristojnega organa Republike Madžarske, ampak je zapustil azilni dom na Madžarskem in Madžarsko na nedovoljen način. Tožena stranka je glede na navedeno, po mnenju sodišča pravilno, sklepala, da v tožnikovem primeru obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, še posebej ob dejstvu, da je bila njegova ciljna država Italija, ter da bi s tem tožnik tudi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi z njegovo predajo Republiki Madžarski, kot odgovorni državi članici EU za obravnavo njegove prošnje, tožena stranka pa je tudi upoštevala načelo sorazmernosti s tem, ko se je odločila za omejitev gibanja oziroma pridržanje tožnika na prostore in na območje Azilnega doma v Ljubljani.

22. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo o tem, da nelegalen prehod državne meje sam po sebi še ni zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar v konkretnem primeru, kot rečeno, to ni edini razlog za omejitev gibanja. Ocena, da bi tožnik lahko pobegnil, ne temelji zgolj na tem, da je ilegalno prečkal nekatere državne meje, ampak gre, poleg te okoliščine in v povezavi z njo, dodatno še za nekatere druge okoliščine, kot so na primer ta, da je pred tem že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito (v Črni Gori in na Madžarskem) in da v nobeni zadevni državi ni počakal na zaključek postopka v zvezi z njegovo prošnjo, tako, da bi bilo o njegovi prošnji vsebinsko odločeno tako, da bi bila vsebinsko rešena, ter da njegova ciljna država ni bila Slovenija, ampak Italija. Razen tega je v obravnavanem primeru tožnik imel potni list, pa je kljub temu nekatere meje prečkal ilegalno. S tem v zvezi tožnik navaja, da bi za določene države potreboval vizum, ki pa ga ni imel. Vendar bi lahko na državnih mejah teh držav že na samih mejnih prehodih tam navzoče pristojne državne varnostne organe zaprosil za priznanje mednarodne zaščite tiste države, ki zahteva vizum.

23. Pač pa se sodišče strinja s tožečo stranko, da samo po sebi časovno obdobje, od kar je tožnik prišel v stik s slovensko policijo in ko je potem zaprosil za mednarodno zaščito, res ni tako dolgotrajno, da bi to že samo po sebi lahko pomenilo okoliščino, ki bi prispevala k zaključku, da je begosumen, vendar pa izpodbijani sklep niti ne temelji zgolj na tej okoliščini.

24. Sodišče pa tudi meni, da ni utemeljenega razloga, zakaj tožnik ni počakal, da bi bila rešena njegova prošnja za mednarodno zaščito na Madžarskem v letu 2015. Navedba, da so mu dali tri dni časa, da pove razloge, zakaj ga ne morejo vrniti v Srbijo, ni utemeljen razlog za zapustitev Madžarske še pred odločitvijo o njegovi prošnji. Zgolj po tožnikovi percepciji domnevna „velika zmešnjava“ pri sprejemanju prošenj za mednarodno zaščito na Madžarskem ali pa slabše razumevanje tolmača pa tudi ne more biti razlog za zapustitev Madžarske. Po mnenju sodišča nobeden izmed razlogov, ki jih je tožnik navedel, ni dovolj utemeljen, da ne bi počakal do konca obravnave njegove prošnje.

25. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim očitkom, da tožena stranka ni pojasnila, katere okoliščine kažejo na nevarnost pobega. Res je, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje, vendar pa tožena stranka ni tožnika pridržala zgolj iz tega razloga, ampak tudi zato, ker je ugotovila, da obstaja več okoliščin, ki v tem primeru v medsebojnem prepletu dovolj prepričljivo kažejo na individualno nevarnost pobega tožnika.

26. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je možnost uspešnega vračanja tožnika na Madžarsko majhna. V obravnavani zadevi iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem, zato ni indica, ki bi kazal na to, da bi Madžarska zavrnila njegov sprejem. Tožbene navedbe, češ da je ravnanje Madžarske s prosilci za azil izredno slabo, pa so povsem nekonkretizirane, saj je tožnik zgolj navedel, da je to splošno znano dejstvo, vendar po mnenju sodišča v konkretnem primeru ne gre za takšno dejstvo, ki bi bilo splošno znano. Tožnik bi namreč moral določno navesti konkretne okoliščine, da je bilo prav z njim ravnanje izredno slabo, tega pa tožnik ni konkretno navedel. Glede citiranja sodbe upravnega sodišča, kjer je bilo navedeno, da bi morala tožena stranka indice, ki kažejo na obstoj ovire predaje, preveriti, pa sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi takih indicov ni, zato ji tudi ni mogoče očitati kršitve te dolžnosti.

27. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je izpostavljeno določilo Recepcijske direktive neposredno uporabljivo in da bi morala tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, vendar pa bi to veljalo le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, česar pa sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo in je prav zato tožnikov tožbo zavrnilo, kot izhaja iz izreka pod točko 1. Ker je torej sodišče tožbo zavrnilo s svojo (nepravnomočno) sodbo, pa citiranje Recepcijske direktive v obravnavani zadevi ni (več) relevantno.

28. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2:

29. Zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ni ugodilo iz naslednjih razlogov:

30. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

31. Sodišče je tudi konkretnem primeru, enako kot v primerljivi zadevi, ki se pri tem sodišču v vpisniku tožb vodi pod št. I U 1707/2015, namreč ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda.

32. Glede škode namreč tožnik le posplošeno navaja, da se zaradi pridržanja ne počuti dobro, taka navedba škode pa je premalo konkretizirana in obrazložena, da bi sodišče lahko zaključilo, da bi tožniku grozila težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik pa v konkretnem primeru niti, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 8. 12. 2015 ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede bi se počutil slabo, kakšno škodo bi mu omejitev na prostore in območje Azilnega doma povzročala in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva, ampak je tožnik sam izpovedal, da se počuti „ popolnoma v redu in je popolnoma zdrav“.

33. Nadalje se tožnik pri navedbi težko popravljive škode sklicuje na to, da če bi s tožbo uspel, ne bi mogel učinkovito uveljavljati sodnega varstva, ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev. Vendar tožnik, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, na prvi stopnji sodnega odločanja s tožbo ni uspel, saj je sodišče njegovo tožbo zavrnilo.

34. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi sodišče izhajalo iz te predpostavke, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega v primeru uspeha s tožbo na zadnji instanci za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča še ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje.

35. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težko popravljivosti, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.