Jedro

Na odločitev o pasivni legitimaciji prvega toženca za tožnikovo škodo ne more vplivati trditev, da ni bil dejanski posestnik nepremičnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru velja specialna določba tretjega odstavka 22. člena SZ, ki določa, da so pri upravljanju stanovanj v pravicah in obveznostih (mednje sodi tudi vzdrževanje stavbe) lastniki izenačeni ne glede na to, ali v stanovanju prebivajo ali ne. Gre torej za v zakonu posebej poudarjeno obveznost lastnikov, da morajo skrbeti za vzdrževanje stavbe (prvi odstavek 22. člena, 24. in 26. ter 33. člen SZ) tudi, če stanujejo drugje.

Prispevek k nezgodi ni odvisen samo od višine solastninskih deležev obeh tožencev. Te bodo solastniki lahko upoštevali v notranjem razmerju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvi in tretji toženec dolžna povrniti tožniku škodo, ki mu je nastala 7.11.1994 s tem, ko se je iz hiše zrušil del zidu na njegovo vozilo. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca tožniku plačati 486.110,00 SIT z zamudnimi obrestmi od različnih datumov do plačila, pri čemer znaša odškodnina za negmotno škodo 20.000,00 SIT, preostali znesek pa je odškodnina za gmotno škodo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in prvega toženca ter prvostopenjsko sodbo potrdilo. Sodišči sta presodili, da druga tožena stranka S. ni pasivno legitimirana v tej pravdni zadevi, medtem ko sta prvi toženec in tretji toženec za škodo, ki je tožniku nastala, solidarno odgovorna kot solastnika stavbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo prvi toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji vztraja pri svojem stališču, da je postal lastnik dela stavbe šele z vpisom v zemljiško knjigo v letu 1995, čeprav mu je bila z odločbo o denacionalizaciji nepremičnina vrnjena "v last in posest" že prej. Nepremičnina je bila dotlej še vedno v "sferi" Občine ... in S.. Slednji je celo pobiral najemnino do 1.3.1995. Zato vztraja pri pasivni legitimaciji S., to je druge tožene stranke. Nadalje trdi, da sta sodišči napačno uporabili 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Odgovornost bi bilo treba presojati po 158. členu ZOR, vendar pa mu sodišče prve stopnje "ni dokazalo" nobene stopnje krivde. Zmotna je nadalje odločitev o solidarni odgovornosti. Sodišči se zmotno sklicujeta na prvi odstavek 206. člena ZOR. Tudi če bi prišel v poštev, se ta člen nahaja v poglavju o negmotni škodi, kar pomeni, da bi jo bilo mogoče uporabiti le za odškodnino za strah. Sicer pa gre po mnenju revidenta v obravnavanem primeru za škodo, povzročeno "z gradnjo" po paragrafu 1319 ODZ, za katero odgovarja posestnik. Prvi toženec ni bil posestnik stavbe in že zato ne more biti odgovoren za nastalo škodo. Sodišči bi nadalje morali uporabiti 22. in 125. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 do 44/96, v nadaljevanju SZ). "Po" (najbrž je mišljeno "do") sklenitvi pogodbe oziroma sklepu nepravdnega sodišča opravlja naloge po SZ skupnost stanovalcev oziroma pooblaščena organizacija, torej S.. Končno v sodbah ni ugotovitev o tem, kdaj naj bi toženec sklenil najemno pogodbo oziroma S. nehal opravljati strokovne naloge za stanovanjsko hišo. Ker ni razlogov o bistveni okoliščini, je podana tudi bistvena kršitev določb ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka sedaj veljavnega 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v obravnavanem primeru še vedno uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da prvi toženec v reviziji ne more izpodbijati odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko. Revizije ni vložil tožnik in zato ta odločitev ni predmet revizijskega postopka. Ker pa pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko prvega toženca ne veže, ostaja odprto vprašanje razmerja, ki morebiti med njima obstaja (notranje razmerje). Vendar to razmerje ni predmet tega pravdnega postopka. Predmet tega postopka je lahko le ugovor prvega toženca, da sam ni pasivno legitimiran (pa čeprav tudi zato, ker je pasivno legitimirana samo druga tožena stranka). Zato odgovori na revidentove (tudi nerazumljive) ugovore v zvezi z 22. členom SZ (sklenitvijo "najemne" pogodbe) in 125. členom SZ (rok "šestih dni") niso potrebni.

Ugovor prvega toženca, da ni pasivno legitimiran, pa ni utemeljen. Prvi toženec v reviziji predvsem zmotno trdi, da je postal lastnik nepremičnine šele z vpisom v zemljiško knjigo v letu 1995. Sodišči druge in prve stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da je prvi toženec postal lastnik na podlagi dedovanja po pokojni denacionalizacijski upravičenki, in da je bilo dedovanje uvedeno pred škodnim dogodkom, ki je bil 7.11.1994 (odločba o denacionalizaciji z dne 29.9.1993, sklep o dedovanju z dne 25.3.1994). Prvi toženec je bil torej v času škodnega dogodka že solastnik sporne nepremičnine (prvi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 do 65/98).

Na odločitev o pasivni legitimaciji prvega toženca za tožnikovo škodo nadalje ne more vplivati trditev, da ni bil dejanski posestnik nepremičnine. Pri tem se revident sklicuje na pravno pravilo par. 1319 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru velja specialna določba tretjega odstavka 22. člena SZ, ki določa, da so pri upravljanju stanovanj v pravicah in obveznostih (mednje sodi tudi vzdrževanje stavbe) lastniki izenačeni ne glede na to, ali v stanovanju prebivajo ali ne. Gre torej za v zakonu posebej poudarjeno obveznost lastnikov, da morajo skrbeti za vzdrževanje stavbe (prvi odstavek 22. člena, 24. in 26. ter 33. člen SZ) tudi, če stanujejo drugje. Sicer pa odločitev za prvega toženca po pravnih pravilih ODZ ne bi bila ugodnejša. Navedeno pravno pravilo sicer govori o posestniku stavbe, vendar pojem posestnika revident zmotno tolmači. "Posestnik" ima v tej določbi širši pomen kot "lastnik". Lastnik v vsakem primeru odgovarja za stavbno škodo, vprašanje je le, ali poleg njega odgovarja še kdo drug, to je posestnik na podlagi drugega stvarnopravnega ali obligacijskopravnega naslova. Kot lastnik je tako prvi toženec zavezan tudi po par. 1319 ODZ.

Neutemeljen je nadalje ugovor prvega toženca, da "mu sodišče prve stopnje tekom postopka sploh ni dokazalo nobene stopnje in oblike krivde". Pravilno je stališče, da 154. člen ZOR določa obrnjeno dokazno breme, medtem ko 158. člen ZOR definira vrsto krivde (malomarnost in namen). Sodišči sta ugotovili, da prvi toženec ni uspel dokazati, da je v zvezi z vzdrževanjem hiše ravnal skrbno, kot bi solastnik moral ravnati (je bil torej malomaren). Ni razumljivo, zakaj revident napada uporabo navedenih določb ZOR, ko pa v nadaljevanju revizije vztraja pri tem, da je treba uporabiti pravna pravila ODZ o povzročitvi škode "z gradnjo" (v slovenski sodni praksi se uporablja pojem "stavbna škoda"). Tudi pravno pravilo par. 1319 ODZ (tako kot ZOR) določa za tovrstno škodo krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.

Zato ugovor, da sta se sodišči ukvarjali s solidarno odgovornostjo, ne da bi prej razčistili temelj tožbenega zahtevka, ni utemeljen. Sodišči sta povsem jasno in natančno obrazložili, da je temelj tožbenega zahtevka odškodninska odgovornost solastnika za škodo, ki nastane zaradi opustitve vzdrževanja stavbe tretji osebi (v konkretnem primeru torej tožniku).

Sodišči pa sta tudi obrazložili, zakaj štejeta, da je odgovornost prvega in tretjega toženca solidarna. Izrecno sta povedali, da sta oba povzročila nezgodo z opustitvijo popravila poškodovanega zidu strešnega okna. Koliko je vsak od njiju prispeval k nastanku škode (in koliko je k temu prispeval lastnik, ki ni tožen - E. H. - v stečaju) ni bilo mogoče ugotoviti. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 385. člena ZPP vezano. Pravilno je tudi stališče, da prispevek k nezgodi ni odvisen samo od višine solastninskih deležev obeh tožencev. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje, bodo te solastniki lahko upoštevali v notranjem razmerju (stran 8 prvostopenjske in stran 4 drugostopenjske sodbe).

Neutemeljen je zato ugovor prvega toženca, da bi bil lahko za škodo odgovoren največ v obsegu svojega solastninskega deleža. Revident zmotno večkrat citira sodišči druge in prve stopnje v zvezi z navajanjem "prvega" odstavka 206. člena ZOR. Sodišči druge in prve stopnje sta se oprli na tretji odstavek navedenega člena (že navedena stran 8 prvostopenjske in stran 4 drugostopenjske sodbe).

Tudi ni res, da se 206. člen ZOR nahaja v poglavju o negmotni škodi. Revident, kljub temu, da gre za odvetnika, prezre, da se navedena določba nahaja v 8. odseku ZOR, medtem ko je urejena negmotna škoda v V. poglavju 7. odseka istega zakona. Zato so njegovi ugovori v zvezi s pomanjkanjem solidarne odgovornosti za gmotno škodo neutemeljeni.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da prvi toženec višine odškodnine ni izpodbijal. Zato se revizijsko sodišče s tem vprašanjem, z izjemo preizkusa po uradni dolžnosti po 386. členu ZPP, ni ukvarjalo. Po uradni dolžnosti upoštevne materialnopravne kršitve ni bilo.

Med postopkom tudi ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodišče prav tako paziti po uradni dolžnosti (že navedeni 386. člen ZPP).

Revizija je tako v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.