Jedro

Tožnikoma je bila v spornem obdobju izplačana družinska pokojnina v polnem obsegu, čeprav bi lahko bila le v polovičnem znesku. Zato je z izpodbijanima prvostopenjskima upravnima aktoma pravilno in zakonito ugotovljeno, da je v obeh primerih prišlo do preplačila in da sta tožnika sporni znesek v določenem roku dolžna vrniti na račun zavoda. Gre za dejanski stan iz prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (190. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika trpita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je zadevo V Ps 2250/2012 združilo z zadevo V Ps 2249/2012 v skupno obravnavanje, zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov, in sicer prvega na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 10. 9. 2011 ter prvostopenjske št. ... z dne 5. 10. 2011 ter drugotožnika na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 7. 9. 2012 in prvostopenjske št. ... z dne 17. 8. 2011, ker je presodilo, da so izpodbijani posamični upravni akti pravilni in zakoniti (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sta tožnika po pooblaščeni odvetniški družbi vložila pritožbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevku oziroma podrejeno predlagata razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške postopka.

Vztrajata, da je tožena stranka ves čas izplačevanja družinske pokojnine vedela, koliko znaša njena obveznost posameznemu upravičencu, pa je kljub temu izplačevala celotno družinsko pokojnino, ne da bi izrazila pridržek po 191. členu OZ. Sodišče tem navedbam ni sledilo, ker naj ne bi šlo za kondikcijski zahtevek po 191. členu OZ, temveč za verzijsko terjatev po 190. členu istega zakona z razlogovanjem, da nista izkazala krivde tožene stranke pri izplačilih, zmota v plačilu pa ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Pri tem se je sklicevalo celo na sodbo Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki naj bi se po mnenju pritožnikov v bistvenem elementu razlikovala od predmetne zadeve.

Argument pomote zaradi neustrezne koordinacije med službami izplačevalca ni prepričljiv, saj v konkretnem primeru ne gre za enkratno ali celo nekajkratno pomoto pri izplačilih družinske pokojnine, temveč za več kot triletno kontinuirano aktivnost tožene stranke. Poudarjata, da sta se že v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na stališče iz zadeve Pdp 421/2013, po katerem bi lahko pomoto predstavljalo morebitno enkratno ali kvečjemu nekajkratno obračunavanje in izplačevanje previsoke plače, ne pa kontinuirano 16 mesečno aktivnost stranke. Ker je v vseh bistvenih elementih Pdp zadeva bolj podobna konkretni zadevi, sodišče prve stopnje pa se do argumentov iz nje sploh ni opredelilo, naj bi hkrati zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba o tem ne vsebuje nobenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika ne navajata ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti s pritožbo uveljavljene absolutne bistvene kršitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je lahko podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Takšne pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba zagotovo nima, saj je izrek sodbe popolnoma jasen, ne nasprotuje njenim razlogom in ima sodba prav vse razloge o pravno odločilnih dejstvih.

Zgolj zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do materialno pravnega stališča, zavzetega v delovnopravni zadevi št. Pdp 421/2013, sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sicer pa se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb ali stališč tožeče stranke, temveč le tistih, ki so za razsojo zadeve odločilnega pomena. Sklicevanje tožečih strank na materialnopravno stališče v delovnopravni zadevi zaradi preplačila plač, ki jih delodajalec obračunava in izplačuje mesečno, že glede na predmet oziroma naravo spora, ne more biti po vsebini bistveno bolj podobno dejanskemu stanju v konkretni zadevi, kot v nekaterih istovrstnih socialno pravnih zadevah. Delovnopravno razmerje je namreč pogodbeno razmerje sui generis med delavcem in delodajalcem, plača pa se v skladu z delovno pravnimi predpisi izplačuje na podlagi vsakomesečnega obračuna. Za takšno pravno razmerje je zato logično stališče, zavzeto v zadevi Pdp 421/2013, da bi pomoto lahko predstavljal enkraten ali kvečjemu nekajkraten obračun in izplačilo previsoke plače, ne pa kontinuirana 16 mesečna aktivnost delodajalca, ki se je odrazila v delavčevi previsoki plačil. Za razliko od delovnopravnega področja, ki temelji na avtonomiji pogodbenih strank in je namen delovnopravne zakonodaje predvsem v zaščiti minimalnih pravic delavcev kot šibkejše stranke, je področje socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, urejeno s predpisi, ki so kogentne narave. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) zavarovancem pripadajo dajatve iz tega zavarovanja le pod pogoji in višini, kot je določeno v zakonu. Torej nič več in nič manj, kot predpisuje zakon. Prav zato je v enajstem delu ZPIZ-1 posebej urejena povrnitev povzročene škode in neupravičeno pridobljenih sredstev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Zaradi navedenih temeljnih razlik v obeh sistemsko pravnih področij, dejansko stanje v konkretni zadevi ne more biti bistveno bolj podobno dejanskemu stanju v zadevi Pdp 421/2013, kot zmotno menita pritožnika. Njuna pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

Sicer pa je bistveno pravilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila družinska pokojnina, priznana s pravnomočno odločbo št. ... v višini 226,27 EUR mesečno, v obdobju od 1. 5. 2008 do 30. 4. 2011 vsakemu od tožnikov izplačana v polnem obsegu, čeprav bi lahko bila le v polovičnem znesku. Tega edino odločilnega dejstva pritožnika niti ne prerekata. Prav zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča z izpodbijanima prvostopenjskima upravnima aktoma pravilno in zakonito ugotovljeno, da je v obeh primerih prišlo do preplačila 4.438,40 EUR, in da sta oba tožnika navedeni znesek v določenem roku dolžna vrniti na račun zavoda. Nobenega dvoma namreč ni, da gre v konkretni zadevi za dejanski stan iz prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika.

Gre za verzijsko terjatev iz 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ), ki izrecno določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Zadostuje torej, da sta bila s prejemom celotnih mesečnih zneskov družinske pokojnine, do katerih nista bila upravičena, tožnika obogatena, tožena stranka pa prikrajšana. Za verzijske terjatve je namreč odločilen zgolj premik premoženja brez pravnega temelja in s tem obogatitev ene stranke na račun druge. V okoliščinah konkretnega primera tako ni mogoče uspešno zatrjevati krivde toženca, saj ne gre za kondikcijsko terjatev, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Pomota v izplačilu navedene denarne dajatve v previsokem znesku, ne glede na to, da je to trajalo več let, izključuje uporabo 191. člena OZ. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v številnih istovrstnih socialno pravnih zadevah, ustaljeno sodno prakso pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 294/2011).

Ker je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna ter zakonita in uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.