Jedro

Določba tretjega odstavka 16. člena ZJU pomeni, da delodajalec javnemu uslužbencu (tudi v pogodbi o zaposlitvi) ne sme zagotavljati pravic, ki sploh niso predvidene z zakonom, podzakonskimi predpisi ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Višina dogovorjene odpravnine ni imela podlage v zakonu, kolektivni pogodbi ali podzakonskem predpisu, zato tožena stranka, ne le da takšne višje odpravnine ni bila dolžna izplačati, temveč, glede na povsem jasno zakonsko določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, tega tudi ni smela storiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača razliko v odpravnini v višini 19.244,30 EUR. Temu delu tožbenega zahtevka je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je bilo v 5. členu Individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto namestnice direktorja zborničnega urada dogovorjeno, da je tožnica v primeru razrešitve upravičena do odpravnine v višini šestkratnega bruto zneska zadnje mesečne plače ali pa do razporeditve za nedoločen čas na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi. Možnosti za takšno zaposlitev ni bilo, zato je tožnica upravičena do dogovorjene odpravnine. Sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo sklicevanje tožene stranke na 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki določa, da delodajalec javnim uslužbencem ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka je namreč le delni prejemnik proračunskih sredstev, sicer pa sredstva pridobiva z zborničnim prispevkom, prihodki iz lastnih dejavnosti ter z izrednimi prihodki (darila, volila in podobno).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odpravnine v višini 19.244,30 EUR. Postavilo se je na stališče, da je za pravilno rešitev tega spora bistveno, da je tožena stranka del javnega sektorja in da se financira tudi iz javnih sredstev, kot posredni uporabnik proračuna. Navedeno pomeni, da se z izplačevanjem odpravnine iz sredstev tožene stranke obremenijo tudi javna sredstva. Za toženo stranko velja kogentna določba tretjega odstavka 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotovi pravice v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pri financiranju odpravnin iz sredstev tožene stranke ni mogoče ločiti, ali se s tem obremenjuje tisti del sredstev tožene stranke, ki so pridobljena iz javnih sredstev, ali tisti del, ki je pridobljen iz tržne dejavnosti. Vsekakor se z izplačevanjem odpravnin iz sredstev tožene stranke obremenjuje tudi javna sredstva, saj je tožena stranka nedvomno del javnega sektorja. Vse navedeno pomeni, da pogodbeno določilo o višji odpravnini v primeru odpoklica nima učinka, saj je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU in torej nično.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 93/2015 dne 11. 11. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožnica upravičena do odpravnine v višini šestkratnika njene zadnje bruto plače. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sicer ni sporno, da je tožena stranka pri svojem poslovanju zavezana tudi z določbami ZJU, vendar pa je sodišče spregledalo, da prepoved iz tretjega odstavka 16. člena ZJU zavezuje zgolj in samo delodajalca. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki bi delavcu v javnem sektorju priznavala več pravic, kot je določeno s predpisi, je izrecno prepovedana samo delodajalcu, ne pa tudi delavcu. Zato je logično, da delavec ne more nositi posledic dejstva, da je njegov delodajalec kršil prepoved, ki zavezuje le njega. Če ena pogodbena stranka prekrši pravilo, ki zavezuje le njo, potem splošna načela napotujejo na zaključek, da posledice te kršitve nosi ta pogodbena stranka in da njene sopogodbenice, kot pogodbi zveste stranke, takšno ravnanje ne sme zadevati. To izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o tem, da pogodba ostane v veljavi, če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Navedeno pomeni, da določba pogodbe o zaposlitvi o višini odpravnine ostane v veljavi, osebo ki je v imenu in za račun delodajalca sklenila takšno pogodbo, pa zadenejo ustrezne posledice, kar pa ni več stvar tega postopka. Če je tožena stranka tista, ki je sama pripravila takšno pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi domnevno nasprotovala prepovedi iz 16. člena ZJU in je takšno pogodbo dala tožnici v podpis, potem je nelogično, da bi bila tožnica tista, ki bi morala nositi negativne posledice takšnega ravnanja tožene stranke, obenem pa bi bila tožena stranka za svojo kršitev nagrajena s tem, da ji ne bi bilo treba izpolniti lastne pogodbene obveznosti. Zakon ne določa ničnostne posledice. Pravzaprav ZJU sploh ne določa, kaj se zgodi v primeru kršitve prepovedi iz 16. člena ZJU. Tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni ravnala v okviru javnih pooblastil, ki jih je prejela od države, temveč je pri tem nastopala kot pravna oseba v zasebnopravnem razmerju. Zato kršitev prepovedi, ki ureja njeno delovanje v zasebnopravnih razmerjih (tretji odstavek 16. člena ZJU), ne more povzročiti ničnosti takšne pogodbene določbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do argumentov, ki jih je tožnica navedla v odgovoru na pritožbo tožene stranke.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala tožničine navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. V skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožnica v reviziji izrecno navaja, da ni sporno, da je tožena stranka pri svojem poslovanju zavezana tudi z določbami ZJU. Določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU je treba brati skupaj s predhodnima odstavkoma. V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZJU se pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij uredijo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se delovno razmerje sklene ter pravice in obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja določijo s pogodbo o zaposlitvi, če zakon ne določa drugače. Z navedenimi določbami je glede javnih uslužbencev iz njihove pogodbe o zaposlitvi omejen pravni standard „v korist delavca“, kakor je določen v drugem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je veljal v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Ta je določal, da se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše od tistih, ki jih določa ZDR. Obenem določba tretjega odstavka 16. člena ZJU tudi pomeni, da delodajalec javnemu uslužbencu (tudi v pogodbi o zaposlitvi) ne sme zagotavljati pravic, ki sploh niso predvidene z zakonom, podzakonskimi predpisi ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva (1). Tožnica ne zatrjuje, da bi zakon, veljavna kolektivna pogodba ali podzakonski predpis za podobne primere določal možnost dogovora o odpravnini.

9. Res je sicer, da je prepoved iz tretjega odstavka 16. člena ZJU naslovljena na delodajalca. Ta javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo. Vendar pa to ne pomeni, da če je s pogodbo o zaposlitvi dogovorjen večji obseg pravic, ali pravica, ki z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma podzakonskimi akti sploh ni predvidena, delodajalec takšno obveznost mora izpolniti, češ da se prepoved iz tretjega odstavka 16. člena ZJU nanaša samo nanj, ne pa tudi na javnega uslužbenca, kot drugo pogodbeno stranko.

10. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 86. člena OZ (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Ta določa, da pogodba ostane v veljavi, če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Ta določba se ne nanaša na takšen primer kot je konkreten. Toženi stranki ni bilo prepovedano skleniti pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno. To je bila ob zaposlitvi tožnice celo dolžna storiti. Določba drugega odstavka 86. člena OZ se nanaša na tako-imenovane relativne prepovedi, ki se tičejo le ene stranke in ne posla samega (2). Pravna teorija poudarja, da norma izhaja iz domneve, da enostranske prepovedi praviloma niso usmerjene na vsebino in posledice pravnega posla in da gre običajno le za manj pomembne prepovedi, katerih kršitve ne pomenijo ravnanj, ki bi nasprotovala splošnim interesom. V primerih, ko se takšna prepoved nanaša na vsebino oziroma posledice pogodbe, pa norma ni najbolj posrečena in je rešitev treba iskati s pomočjo splošnih načel teorije o neveljavnosti. Dejstvo, da zakon formulira prepoved enostransko, ne sme biti odločilnega pomena. Vrednotenje mora temeljiti na smislu prepovedi, na dejstvu, da se prepoved nanaša na posel kot takšen in ga želi preprečiti (3). Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da se drugi odstavek 103. člena ZOR (ta je vsebinsko enak drugemu odstavku 86. člena OZ) nanaša na prepovedi, ki zadevajo samo eno stranko in se tičejo prav nje in lastnosti na njeni strani, ne pa predmeta posla (4).

11. Prepoved iz tretjega odstavka 16. člena ZJU je usmerjena na predmet in vsebino posla (prepovedano je priznati več pravic, kot je določeno z zakonom, kolektivno pogodbo ali podzakonskimi predpis) in ne na stranko. Razumljivo je sicer, da je prepoved naslovljena na delodajalca, saj je delodajalec tisti, ki javnemu uslužbencu z izplačili in drugimi razpolaganji zagotavlja pravice, ki so določene z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivnimi pogodbami, vendar to ne pomeni, da se prepoved tiče le ene stranke in ne posla samega.

12. Z argumentom, da določba tretjega odstavka 16. člena ZJU zavezuje le delodajalca, tej določbi ni možno odrekati narave prisilnega predpisa, predvsem pa s tem ni možno utemeljevati, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati odpravnino, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da višina dogovorjene odpravnine ni imela podlage v zakonu, kolektivni pogodbi ali podzakonskem predpisu, zato tožena stranka, ne le da takšne višje odpravnine ni bila dolžna izplačati, temveč, glede na povsem jasno zakonsko določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, tega tudi ni smela storiti.

13. Ne gre za kršitev notranjih pravil tožene stranke, kot neutemeljeno navaja revizija, temveč za kršitev zakonske prepovedi, ki je predpisana v interesu zakonite in transparentne uporabe javnih sredstev.

14. Namen določbe tretjega odstavka 16. člena ZJU, ki sicer pomeni odstop od splošnega načela delovnega prava, da se s pogodbo o zaposlitvi delavcu lahko zagotovi več pravic, kot pa je določeno v zakonu ali kolektivni pogodbi, je v tem, da se zagotovi enotnost urejanja pravic in dolžnosti javnih uslužbencev, ki imajo finančne učinke za proračun oziroma druge javne blagajne (5). Tolmačenje učinkov določbe tretjega odstavka 16. člena ZJU, za kakršnega se zavzema tožnica, bi pomenilo da je uporabniku javnih sredstev sicer prepovedano, da kot delodajalec javnemu uslužbencu zagotovi pravice v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, kljub temu pa bi moral storiti ravno to, če bi bilo takšno prepovedano razpolaganje zapisano v pogodbi o zaposlitvi, češ da prepoved zavezuje samo delodajalca, ne pa tudi drugo stranko pogodbe, to je javnega uslužbenca. Takšna razlaga bi bila v nasprotju tako z vsebino določbe tretjega odstavka 16. člena ZJU, kot tudi z namenom te zakonske določbe.

15. Glede na vse navedeno je odgovor na vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, takšen, da tožnica ni upravičena do razlike med izplačano odpravnino in odpravnino v višini šestkratnika njene zadnje bruto plače. 16. Revizijsko sodišče ne odgovarja na navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, saj te presegajo pravno vprašanje glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Poročevalec DZ, št. 31, 25. 4. 2001, obrazložitev k predlogu ZJU.

Op. št. (2): Dr. Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, GV, Ur. l. SR Slovenije 1978, str. 100. Op. št. (3): Dr. Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, I. knjiga, str. 508. Op. št. (4): II Ips 457/1998 z dne 9. 6. 1999. Op. št. (5): Glej Poročevalec Državnega zbora, št. 31, 25. 4. 2001.