Jedro

Za obe vrsti zavarovancev (za zavarovance, zavarovane na podlagi delovnega razmerja, in za zavarovance, zavarovane na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti), se zagotavlja enako raven varstva oziroma obseg pravic. To pomeni, da je pri tožniku, ki je bil zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, invalidnost podana, ker zaradi sprememb v zdravstvenem stanju svojega poklica (dejavnosti) ni več zmožen opravljati v obsegu, kot do nastanka teh sprememb. Tožnik tako ni zmožen opravljati svojega dela pod splošnimi pogoji, zmožen pa je za drugo delo v svojem poklicu z določenimi omejitvami in lahko dejavnost v določenem omejenem obsegu še vedno opravlja. V primeru, ko bi šlo za delavca, bi mu bila priznana pravica do premestitve, ker pa je samozaposleni, je zgolj od njega odvisno, na kakšen način bo organiziral opravljanje dejavnosti z omejitvami.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne.

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, da se znesek 695,58 EUR zniža na znesek 347,79 EUR.

V ostalem se pritožba toženca zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 7. 2008 in št. ... dne 4. 10. 2008. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, poškodbe izven dela in poškodbe pri delu v enakem tretjinskem deležu in mu priznalo pravico do opravljanja dela v okviru s.p. z omejitvami dvigovanja bremen, težjih od 8 kg, dvigovanja rok nad višino ramen, brez potrebne grobe moči in izrazite soročnosti, brez del, kjer je potreben fin prijem rok in stisk predmeta čvrsto v pest, pretežno sede in brez vsiljenega tempa in ritma, samo v delavnici, od 1. 7. 2008 dalje. Sodišče je odločilo, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost od pričetka dela z omejitvami iz 2. točke izreka. O odmeri in izplačevanju nadomestila bo odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine od 4. 10. 2008 dalje. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 595,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev plačila.

Zoper sodbo v 2. in 4. točki izreka je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka in sicer, ker je dopustilo, da pri izdaji izvedenskega mnenja sodeluje član komisije, ki je hkrati tudi pogodbeno vezan s tožencem. Članica izvedenskega organa dr. M.K. je namreč pogodbeno vezana s tožencem in bi se morala že iz tega razloga sama izločiti. Tožnik zato meni, da mnenje komisije ni podano celovito, še zlasti v delu, ki se nanaša na njegovo psihično stanje. Listino, ki izkazuje, da omenjena članica izvedenskega organa sodeluje s tožencem glede podaje mnenj v postopkih priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja, tožnik prilaga šele v pritožbenem postopku, saj je predhodno ni mogel pridobiti. Že zaradi navedene kršitve bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti ter sodišču vrniti v ponovno odločanje, s tem, da se izvedensko mnenje dopolni s pridobitvijo mnenja ustreznega (drugega) psihologa oziroma psihiatra. Po mnenju tožnika je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pogoji za določitev invalidnosti II. kategorije in s tem tudi določitev dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravice do invalidske pokojnine. Izvedenski organ na konkretno postavljeno vprašanje sodišča, ali je delovna zmožnost tožnika za njegov poklic (poklic elektromehanika) zmanjšana za 50 % ali več, ni odgovoril. Iz izvedenskega mnenja z dne 11. 4. 2010 izhaja zgolj ugotovitev, da tožnik ni več zmožen za delo (delovno mesto) serviserja, ni pa bilo ugotovljeno, ali je ali ni zmožen za opravljanje poklica elektromehanika, kar je bistveno za odločitev v zvezi z invalidnostjo II. kategorije. Tudi izvedenec prof. dr. M.B. na navedeno vprašanje konkretno ni odgovoril. Še vedno je torej odprto vprašanje, ali je tožnikova delovna zmožnost za njegov poklic elektromehanik zmanjšana za 50 % ali več. V kolikor je tožnik invalid III. kategorije zaradi bolezni, kot tudi zaradi poškodbe izven dela in poškodbe pri delu, je očitno, da tožnik svojega poklica ne more več opravljati najmanj v obsegu 50 % ali več. Zato tudi ne vzdržijo navedbe izvedenca, da si lahko sam razporeja delo, da še vedno lahko opravlja poklic elektromehanika in da si lahko samostojno organizira delo. Tožnik je sam izpovedal (izhaja tudi iz listin), da mora pri svojem delu tudi uporabiti roke in prste, iz izvidov pa izhaja, da je navedeni motorični del tožnika bistveno prizadet, zlasti na levi roki. Tožnik svojega dela serviserja ob polnem delovnem času ne more opravljati, bi pa lahko opravljal delo serviserja bele tehnike z omejitvijo štirih ur. Kakršnokoli drugo delo tožnika z omejitvami, ki jih sedaj predlaga sodišče, tudi ni ekonomsko upravičeno, kar je potrebno tudi ponovno pretehtati pri določitvi delovne zmožnosti tožnika. Tožnik je ves čas poudarjal, da komisija ni upoštevala vseh izvidov, še zlasti izvide, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje. V kolikšnem delu psihično stanje vpliva na izvajanje in opravljanje poklica elektromehanika, sodišče sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je tudi pri presoji tožbenega zahtevka nepravilno uporabilo določbo 2. alineje 2. odstavka 60. člena SPIS-a (očitno: ZPIZ-1) in je tožbeni zahtevek v zvezi z invalidsko upokojitvijo zavrnilo. Tožnik predlagala, da pritožbeno sodišče tožniku prizna pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine od 4. 1. 2008 dalj, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tudi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbija v celoti, razen v 4. točki izreka, kjer je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče upoštevati še vedno veljavno določbo 3. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Tožnik je bil namreč v relevantnem obdobju zavarovan po 15. členu ZPIZ-1. Ustavno sodišče RS je sicer z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 (Ur. l. RS, št. 27/2010 z dne 2. 4. 2010) odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS in je s tem v zvezi zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je sprejelo ugotovitveno odločbo, Državni zbor pa tega vprašanja do sedaj še ni uredil drugače. Ker iz ustavne odločbe ne izhaja neposredna uporaba omenjene odločbe, bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji upoštevati še vedno veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Po mnenju toženca tudi ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z ustrezno razlago zakonskih določb. Toženec opozarja tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 307/2010 z dne 7. 10. 2010, kjer je v razlogih navedeno (pri tem se je sodišče oprlo tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. VIII Ips 391/2006 z dne 20. 11. 2007), da je za samozaposlene zavarovance značilno, da niso razporejeni oziroma ne opravljajo dela na delovnem mestu, temveč opravljajo samostojno (poklicno) dejavnost praviloma z lastnimi sredstvi. Zato se njihova invalidnost ne more ugotavljati z vidika dela na delovnem mestu pred nastankom invalidnosti, pa tudi ne z vidika sposobnosti za delo na drugem delovnem mestu, temveč je izhodišče za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi lahko le sposobnost opravljanja dejavnosti. Iz tega sledi, da je podana invalidnost zavarovanca, ki opravlja samostojno dejavnost le v primeru, če za opravljanje dejavnosti ni več delazmožen oziroma če ni zmožen za opravljanje dejavnosti v polnem delovnem času. Vrhovno sodišče RS je tudi poudarilo, da se takšnim zavarovancem v invalidskem postopku v njihovi dejavnosti ne more določati delovnih omejitev, niti ne more določati, da so dolžni opravljati dejavnost z omejitvami. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da tožnik lahko opravlja delo v okviru s. p., bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, kajti pri tožniku invalidnost ni podana oziroma ni podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je tožnik zmožen za opravljanje dejavnosti v polnem delovnem času. Tudi ni zakonsko opredeljena pravica, ki jo je sodišče priznalo v 3. odstavku 1. točke izreka in sicer pravica do dela z omejitvami. Ni pa mogoče uporabiti določb ZPIZ-1, ki opredeljujejo pravice delavcev, saj pri statusu tožnika ne gre za primerljiv položaj, iz katerega bi lahko izhajale primerljive pravice. Sodišče tudi ni imelo podlage za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz nobene alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 (tožnik je vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako ni podan primer iz prvih treh alinej, prav tako pa ni podan primer iz 4. alineje, saj se tožnik že po naravi statusa ne more zaposliti na drugem delovnem mestu). Priznanje pravice do nadomestila je vezano na negotovo in tudi nepreverljivo dejstvo pričetka dela z omejitvami. V zvezi z navedenim je sodišče tudi zmotno uporabilo določbi 92. in 94. člena ZPIZ-1. Sodišče tudi ni opredelilo časovnega obsega delazmožnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja zmožnost za delo s polnim delovnim časom, sicer pa je moč iz 4. točke izreka sodbe povzeti, da je mišljen polni delovni čas. Sodišče bi torej moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti tako v glavnem kot tudi v stroškovnem delu. Podredno toženec pripominja, da bi sodišče pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati določbo 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), saj tožbenemu zahtevku ni ugodilo v celoti. Sodišče je namreč zavrnilo zahtevek za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče bi tako lahko priznalo zgolj del stroškov, ne pa stroške v celoti. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika ni utemeljena. Delno pa je utemeljena pritožba toženca.

K pritožbi tožnika Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, s tem, ko je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenskega organa, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ..., to pa iz razloga, ker naj bi pri podaji mnenja sodelovala izvedenka, ki je pogodbeno vezana s tožencem. Izvedenski organ je sodišče postavilo s sklepom št. Ps 2807/2008 z dne 22. 2. 2010. Pri podaji mnenja so sodelovali prof. dr. M.B. s Katedre za javno zdravje, prof. dr. M.K. s Katedre za psihiatrijo in prof. dr. V.P. s Katedre za ortopedijo. Tožnik je dne 4. 6. 2010 sodišču posredoval dopis, v katerem opozarja, da so pri podaji mnenja sodelovali tudi izvedenci, ki so pogodbeno vezani s tožencem. Sodišče prve stopnje je glede tega opravilo poizvedbe pri tožencu, s tem, da iz dopisa št. ... z dne 16. 6. 2010, ki ga je sodišču posredoval toženec izhaja, da je pogodbena izvedenka toženca le prof. dr. M.K., ki pa v predsodnem postopku ni sodelovala v senatu invalidske komisije, ki je obravnavala tožnika. Tožnik kasneje niti na glavni obravnavi niti v pripravljalnih vlogah ni predlagal izločitve izvedenke skladno z 247. členom ZPP. Razen tega pritožbeno sodišče poudarja, da izvedenka prof. dr. M.K., ki je sodelovala kot članica izvedenskega organa, v predsodnem postopku ni sodelovala pri podaji mnenj invalidskih komisij, kar izhaja tako iz dopisa toženca kot tudi iz dokumentacije v spisu. Omenjenega tudi tožnik sam ne zatrjuje. Glede na navedeno sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni zagrešilo relativno bistvenih kršitev določb postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno razčistilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V predsodnem postopku je toženec ugotovil, da tožnik za delo na delovnem mestu serviser bele in hladilne tehnike in popravilo električnih orodij ter mikrovalovnih pečic ni zmožen. S polnim delovnim časom je zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu brez dvigovanja levice nad nivo prsnega koša, brez del, kjer je potreben fin prijem rok, kjer ne potrebuje grobega prijema in stiska predmetov čvrsto v pest, z ročnim premeščanjem bremen do 8 kg. Ker pa je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan po 15. členu ZPIZ-1, je toženec ob uporabi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 odločil, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja (dokončna odločba št. ... z dne 4. 10. 2008).

V primeru, ko gre za zavarovanca, zavarovanega po 15. členu ZPIZ-1, je invalidnost podana le v primeru, če zaradi sprememb v zdravstvenem stanju svojega poklica (dejavnosti) ni več zmožen opravljati v obsegu, kot do nastanka teh sprememb. Že v predsodnem postopku je torej toženec ugotovil, da tožnik ni zmožen opravljati delo serviserja bele in hladilne tehnike ter popravilo električnih orodij ter mikrovalovnih pečic pod splošnimi pogoji. Zmožen pa je za drugo delo v svojem poklicu z določenimi omejitvami. Sodišče prve stopnje je vprašanje invalidnosti razčiščevalo s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja in tudi z zaslišanjem člana izvedenskega organa, ki je sodeloval pri podaji izvedenskega mnenja. Ugotovljeno je bilo, da gre pri tožniku za slabšo moč leve roke, zaradi česar ni sposoben za delo, kjer je potrebna izrazita groba moč, poleg tega pa gre le za nekoliko slabši stisk leve roke, ki ga pri delu, kot ga ima elektromehanik, to je pri popravilu manjših strojev, ne more ovirati. Prav tako pri delu ni potrebna soročnost, saj gre za dela, pri katerih ena roka služi ob drugi roki. So pa potrebne omejitve dvigovanja težjih bremen, pincetni prijem pa je normalen. Po mnenju izvedenskega organa ni potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so razbremenitve pri delu. Ključne so torej ortopedske težave, medtem ko psihične težave ne predstavljajo omejitev za tožnikovo delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedenski organ prepričljivo pojasnil, zakaj ni potrebna časovna razbremenitev, kar podrobno povzema že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Mnenje je tudi skladno s predloženo medicinsko dokumentacijo v spisu, pa tudi s podanimi mnenji obeh invalidskih komisij v predsodnem postopku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podana indikacija za časovno razbremenitev, temveč tožnik delo v okviru s.p. lahko opravlja v polnem delovnem času, ob določenih omejitvah, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe. Gre za obstoj III. kategorije invalidnosti, s tem, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, kar izhaja tudi že iz mnenja invalidske komisije II. stopnje, v bistvu enako pa izhaja tudi iz mnenja izvedenskega organa. Sodišče je torej zmanjšanje delovne zmožnosti za svoj poklic ustrezno razčistilo, pri čemer iz izvedenega dokaznega postopka nikakor ne gre za stanje, da bi bila tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in da bi bila torej pri njemu podana II. kategorija invalidnosti, kot to tožnik uveljavlja v pritožbi. Iz pritožbe celo izhaja, da naj bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi z invalidsko upokojitvijo. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje niti ne izhaja, da bi tožnik uveljavljal invalidsko upokojitev, kar pomeni, da so tudi že same pritožbene navedbe nejasne oziroma med seboj v nasprotju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi stroške pritožbe.

K pritožbi toženca Toženec pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer kršitev določb postopka ne konkretizira. Kot je bilo pojasnjeno že v zvezi s pritožbo tožnika, pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Glede uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče poudarja, da je že v več svojih zadevah zavzelo stališče v zvezi z ustavno odločbo, št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da zakonodajalec zaenkrat še ni odpravil ugotovljenega neskladja, pravno praznino ustrezno zapolnilo z interpretacijo ostalih zakonskih določb. Bistveno je, da imata obe vrsti zavarovancev, torej zavarovancev, zavarovanih na podlagi delovnega razmerja in zavarovancev, zavarovanih na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti oziroma kmetov enako raven varstva oziroma obseg pravic. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik še vedno lahko opravlja dela v okviru s.p., vendar so potrebne omejitve pri delu, ni pa potrebna časovna razbremenitev. To pa pomeni, da dejavnost v določenem omejenem obsegu še vedno lahko opravlja. V primeru, ko bi šlo za delavca, bi bila takemu zavarovancu priznana pravica do premestitve. Navedeno pravico zagotavlja delodajalec. V primeru, ko gre za samozaposlenega, pa je zgolj od njega odvisno, na kakšen način bo organiziral opravljanje dejavnosti z določenimi omejitvami. V zvezi s samo pravico do nadomestila za invalidnost pritožbeno sodišče poudarja, da je že v več svojih zadevah enako kot tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da skladno s 5. odstavkom 156. člena ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti. Samo priznanje pravice pa nikakor ne pomeni, da ima od tega dne dalje zavarovanec tudi pravico do izplačila. Izplačevanje je namreč vezano na izpolnitev dodatnih pogojev, določenih v ZPIZ-1. V primeru, ko gre za pravico do nadomestila, so ti pogoji določeni v 94. členu ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je torej tožencu utemeljeno naložilo, da bo o izplačilu in odmeri nadomestila odločil s posebno odločbo.

Glede pritožbenih navedb, da je sodišče tožniku priznalo pravico, ki jo kot tako ne ureja ZPIZ-1, pritožbeno sodišče poudarja, da je Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 442/2009 z dne 18. 4. 2011 poudarilo, da bi bila odločitev sodišča pravilna tudi primeru, če bi bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu. V sporni zadevi sicer ni potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so omejitve pri delu, kar pomeni, da ne gre več za isto delo oziroma enak obseg dela, kot ga je tožnik opravljal pred nastankom invalidnosti, temveč so pri delu potrebne omejitve, torej enako kot v primeru, ko je priznana pravica do premestitve. V bistvu na enako stališče se je postavilo pritožbeno sodišče tudi v zadevah, ki jih v pritožbi navaja toženec.

Iz izreka tudi povsem jasno izhaja, da gre za delo v polnem delovnem času, kar nenazadnje ugotavlja že sam toženec v pritožbi.

Sodišče je tako ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da tožnik s tožbenim zahtevkom ni v celoti uspel in je zato upravičen le do povračila dela stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč priznalo stroške v celoti, torej kot da je tožnik s svojim zahtevkom v celoti uspel. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo svojo odločitev s tem, da glede zahtevka, ki ga je sodišče zavrnilo in ki se nanaša na delo v polovičnem delovnem času, ni izvedlo nobenega dodatnega dokaza, zaradi katerega bi nastali dodatni stroški. ZPP v 3. odstavku 154. člena sicer res določa, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah zavzelo stališče glede uspeha strank v postopku v primeru, ko jim je priznana pravica iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je postavil zahtevek, da se mu prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine od 4. 10. 2008 dalje (glavna obravnava dne 3. 7. 2009). Sodišče je omenjeni tožbeni zahtevek zavrnilo, je pa v postopku ugotovilo, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in mu je priznalo pravico, ki je v bistvu izrecno niti ni uveljavljal. V tem primeru pa nikakor ni mogoče šteti, da je tožnik s svojim zahtevkom v celoti uspel, zato je pritožbeno sodišče štelo, da je uspel le z delom svojega zahtevka (glede odprave odločb) in da je zato upravičen le do povračila polovice stroškov, kot mu jih je dosodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP poseglo v 5. točko izreka (stroškovni sklep) tako, da je znesek „695,58 EUR“ znižalo na znesek 347,79 EUR. V ostalem je pritožbo toženca na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.