Jedro

Družba prodajalka svojih obveznosti po prodajni pogodbi ni v celoti (pravilno) izpolnila, saj ni poskrbela, da bi bila na prodanem stanovanju izbrisana skupna hipoteka Banke. Vendar to na presojo, ali se je posojilo spremenilo v kupnino, ne vpliva. Četudi prodajna pogodba ni bila pravilno izpolnjena, to ne pomeni, da posojilo "oživi" in da ga je toženka dolžna vrniti tožnici. Tožnica ne more obenem priznavati, da je lastnica stanovanja, ter hkrati zahtevati vračila posojila, saj sta se vrnitev posojila in upoštevanje posojenega zneska kot vnaprejšnje plačilo kupnine medsebojno izključevala.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi, tožnica pa je dolžna toženki v 15 dneh povrniti 1.755,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožnica je dolžna toženki v 15 dneh povrniti 2.189,16 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je zahtevala vračilo 100.000,00 EUR posojila, ki ga je toženki in A. A. plačala na podlagi posojilne pogodbe z dne 12. 6. 2009. S pogodbo je bilo dogovorjeno, da ji bo posojeni znesek vrnjen do 30. 9. 2009 oziroma se bo v primeru, da bodo do 30. 9. 2009 sprejeti Splošni pogoji za prodajo stanovanj, štel kot plačilo kupnine za stanovanje v stavbi ... v L., ki jo je gradila družba R., d. o. o. Tožnica in družba R., d. o. o., sta prodajno pogodbo za stanovanje sklenili 2. 9. 2009; tožnica je prejela račun s potrdilom, da je kupnina v celoti poravnana. Vendar izročeni denar ni prispel na račun Banke, ki je financirala izgradnjo soseske in je bila v njeno korist na vseh stanovanjih vknjižena skupna hipoteka v višini 3,500.000,00 EUR. Tožnica posledično ni prejela izbrisne pobotnice. Od tožencev je zahtevala solidarno vračilo 100.000,00 EUR, saj naj bi solidarna narava zaveze izhajala iz dejstva, da sta toženca nastopala skupno, iz samega zapisa posojilne pogodbe kot tudi iz okoliščine, da sta bila toženka in A. A. v času sklenitve posojilne pogodbe zunajzakonska partnerja. Podredno je zahtevala, naj ji toženka vrne 55.000,00 EUR, A. A. pa 45.000,00 EUR, saj je toženka 55.000,00 EUR od prejetega denarja nakazala na račun družbe R., d. o. o., za poplačilo svojega kredita, 45.000,00 EUR pa je v gotovini izročila tožencu. Z drugim podrednim zahtevkom je od vsakega toženca zahtevala vračilo 50.000,00 EUR.

2. Ker A. A. na tožbo ni odgovoril, mu je sodišče v pravnomočni zamudni sodbi naložilo, naj tožnici plača 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2009 dalje. Nato je presojalo še o zahtevku zoper toženko.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek kot tudi oba podredna zahtevka. Tožnici je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v višini 3.077,22 EUR.

4. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici solidarno z B. A. plačati 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2009 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.742,58 EUR. Toženki je naložilo tudi povrnitev tožničinih pritožbenih stroškov v višini 3.628,32 EUR.

5. Toženka je nato zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožnice zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ali sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Odločitvi sodišč nižjih stopenj temeljita na naslednjih ugotovitvah: — tožnica je kot posojilodajalka s toženko in A. A. kot posojilojemalcema 12. 6. 2009 sklenila posojilno pogodbo, v kateri je bilo dogovorjeno vračilo posojila 100.000,00 EUR od 30. 9. 2009; če bodo do tedaj Splošni pogoji za prodajo stanovanj že izdani, pa se posojilo spremeni v del kupnine in se obenem sklene prodajna pogodba za nakup stanovanja; — 17. 6. 2009 je tožnica nakazala na račun toženke 100.000,00 EUR; toženka je istega dne 55.000,00 EUR nakazala družbi R., d. o. o., z navedbo „vračilo kredita“, 25.000,00 EUR pa dvignila gotovine; na dan 24. 6. 2009 je opravila še tri gotovinske dvige, in sicer dvakrat po 5.000,00 EUR in enkrat 10.000,00 EUR; toženka je gotovino izročila A. A., pri porabi denarja sta delovala skupaj in usklajeno; — prodajna pogodba za nakup stanovanja je bila med družbo R., d. o. o., kot prodajalko in tožnico kot kupko sklenjena 2. 9. 2009; tožnica je prejela potrdilo, da je kupnina v celoti plačana, ter zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se je v zemljiško knjigo vknjižila kot lastnica stanovanja; — na stanovanju je ostala vknjižena skupna hipoteka v korist Banke, saj tožnica od prodajalke oziroma banke ni prejela izbrisne pobotnice; — v računovodskih listinah družbe R., d. o. o., je ostala odprta terjatev do tožnice iz naslova plačila kupnine za stanovanje.

**Presoja sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišče prve stopnje je štelo, da se je posojilo spremenilo v del kupnine najkasneje 2. 9. 2009, ko je bila sklenjena prodajna pogodba. Posojeni znesek 100.000,00 EUR ni bil prenakazan prodajalki, družbi R., d. o. o., kot plačilo kupnine za tožničino stanovanje, temveč je toženka 55.000,00 EUR porabila za poplačilo svojega kredita, ki ga je najela pri družbi I., d. o. o., preostali denar pa je v gotovini izročila A. A., ki ga je porabil za druge namene (plačilo podizvajalcev). Četudi toženka kupnine ni izročila prodajalki, to ne pomeni, da je tožnica upravičena do vračila kupnine. Družba R., d. o. o., v poslovnih listinah sicer plačila kupnine ni zabeležila, vendar pa je tožnici izstavila potrdilo o plačilu kupnine ter zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se je v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica nepremičnine. Res je, da je na tožničinem stanovanju ostalo vknjiženo breme, ki večkratno presega vrednost stanovanja, vendar to ne upravičuje vračila kupnine. Prodajna pogodba je bila izvedena, nobena od pogodbenih strank je ni izpodbijala in je pravno veljavna. Stečajni upravitelj družbe R., d. o. o., je tožbo za plačilo 100.000,00 EUR vložil proti toženki iz naslova neupravičene obogatitve, in ne proti tožnici.

9. Takšni razlagi pritožbeno sodišče ni pritrdilo. Menilo je, da ob ugotovitvi, da denar ni bil porabljen za plačilo kupnine za tožničino stanovanje, golo dejstvo, da je bila prodajna pogodba sklenjena, ni odločilno. Glede na določilo 3. člena posojilne pogodbe bi se posojilo spremenilo v kupnino le, če bi bila prejeta sredstva namensko za kupnino tudi porabljena, torej na način, določen v prodajni pogodbi, tj. z nakazilom 85 % zneska banki, preostalo pa družbi R., d. o. o. Ker sta posojilojemalca posojilo porabila v druge namene in ne za plačilo tožničine kupnine, se vtoževani znesek ni mogel spremeniti v kupnino. Obveznost posojilojemalcev vrniti posojeni znesek na tak način ni mogla prenehati. Dejstvo, da družba R., d. o. o., ki ima še vedno odprto terjatev do tožnice iz naslova neplačane kupnine, slednjo na podlagi neupravičene obogatitve zahteva od toženke, na razmerje med pravdnima strankama ne more vplivati. Toženka je tako dolžna posojilo vrniti solidarno z A. A., pri čemer solidarnost njune zaveze izhaja že iz same posojilne pogodbe, pa tudi iz ugotovitve o kršitvi pogodbenih določil v zvezi z načinom izpolnitve pogodbe (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 186. člena OZ).

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

10. Revidentka meni, da je obveznost vrniti posojilo prenehala s sprejemom splošnih pogojev oziroma najkasneje s sklenitvijo prodajne pogodbe. Tožnica spornosti določil posojilne pogodbe ni uveljavljala, zato se uporabljajo tako, kot se glasijo. Posojilna pogodba je v 3. členu jasno določala, da se posojilo v primeru, da bodo do 30. 9. 2009 izdani Splošni pogoji za prodajo stanovanj, spremeni v del kupnine in se sklene prodajna pogodba. Splošni pogoji so bili do tega dne sprejeti, prodajna pogodba pa sklenjena, in sicer s klavzulo, da je kupnina v celoti plačana. Tedaj je prenehal posojilni namen, posojilo se je spremenilo v kupnino. Tožnica se je kot lastnica stanovanja vknjižila v zemljiško knjigo, s čimer je bil pogodbeni namen strank dosežen. Če tožnica ni bila pozorna na to, da pri kupljenem stanovanju breme še ni bilo izbrisano, posledice tega nosi sama. Ni pomembno, za kaj je bila kupnina dejansko porabljena. Vračilo kupnine bi tožnica lahko zahtevala le, če prodajna pogodba ne bi več obstajala, vendar ni tako.

Sodišče druge stopnje je napačno menilo, da bi obveznost vrniti posojilo prenehala le, če bi bila sredstva namensko porabljena v skladu z določili prodajne pogodbe, torej nakazana neposredno banki. Posojilna pogodba tega ni določala. Ob njeni sklenitvi Splošni pogoji še niso bili sprejeti in prodajna pogodba ne sklenjena, zato so taki zaključki sodišča neutemeljeni. Niti tožnica ni trdila, da bi morala toženka kupnino nakazati banki, temveč je navajala, da bi morala biti kupnina nakazana družbi R., d. o. o. Toženka je po naročilu A. A. 55.000,00 EUR nakazala družbi R., d. o. o., preostalo pa mu je izročila v gotovini. Njena vloga je bila le v tem, da je lahkoverno posodila svoj tekoči račun, ker sta imela A. in družba R., d. o. o., preobremenjene tekoče račune, kar je tožnica vedela. Toženka ne more biti odgovorna za to, da A. oz. prodajalka sredstev nista nakazala banki oziroma da je družba R., d. o. o., s prejetim zneskom samovoljno zaprla dolg toženke do družbe I., d. o. o. Zaključek, da je toženka nakazilo porabila v druge namene, ni pravilen. Zagotovo pa toženka ne more dolgovati istega zneska dvema osebama, saj jo tudi družba R., d. o. o., - v stečaju toži za plačilo kupnine za stanovanje, ki je v lasti tožnice. Prodajalka očitno šteje, da je tožnica kupnino do nje poravnala in je od nje ne zahteva.

Poleg tega je napačna tudi presoja o solidarni obveznosti vračila posojila. Tožnica je solidarnost zaveze utemeljevala izključno s trditvami o zunajzakonski zvezi. Toženka in A. A. nista bila zunajzakonska partnerja, saj med njima nikdar ni obstajala življenjska skupnost, kar sta oba prepričljivo izpovedala v dokaznem postopku. Bila sta le fant in punca. Sodišče solidarne odgovornosti ne bi smelo ugotavljati zunaj trditvene podlage tožnice. Iz same posojilne pogodbe ne izhaja solidarna zaveza posojilojemalcev. A. A. je sam razpolagal z gotovino in jo očitno porabil za drug namen, zato za celotno obveznost odgovarja sam.

**Povzetek tožničinih navedb iz odgovora na revizijo**

11. Tožnica v odgovoru na revizijo pritrjuje presoji sodišča druge stopnje. Ker toženca denarja nista porabila za dogovorjen namen - plačilo kupnine za tožničino stanovanje, določilo o vračilu posojila ostaja v veljavi. Tožničinih 100.000,00 EUR nikoli ni prišlo na račun družbe R., d. o. o., zato se ta znesek, ki ga je dala kot posojilo tožencema, ni mogel spremeniti v kupnino; še več - ta znesek se v poslovnih knjigah prodajalke nikdar ni omenjal, zato je bilo potrdilo, da je kupnina plačana, fiktivno. V normalnih razmerah bi tako potrdilo omogočalo izbris hipoteke, posledica njegove fiktivnosti pa je, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju, obremenjenem s skupno hipoteko v višini 3.500.000,00 EUR, zaradi katere bo v izvršilnem postopku kmalu prodano. Tožnica je brez stanovanja ostala že z rubežem 18. 6. 2014. Nasprotuje navedbam, da toženka in A. nista bila zunajzakonska partnerja, saj imata skupnega otroka in nepremičnine. Toženka je od prejetega posojila imela korist, saj je s 55.000,00 EUR poplačala svoj kredit do družbe I., d. o. o. Poudarja še, da je družba R., d. o. o., umaknila tožbo zoper toženko in tako ne drži, da bo morala isti znesek plačati dvakrat. **O utemeljenosti revizije**

12. Revizija je utemeljena.

13. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je bil 3. člen posojilne pogodbe izpolnjen. Po tem členu je bilo dogovorjeno, da bosta tožnici posojilojemalca - toženka in A. A. posojilo v višini 100.000,00 EUR vrnila do 30. 9. 2009; če bodo do tedaj Splošni pogoji za prodajo stanovanj že izdani, pa se posojilo spremeni v del kupnine, posojilna pogodba se vrne posojilojemalcu, obenem pa se sklene prodajna pogodba za nakup stanovanja. To določilo sta sodišči prve in druge stopnje različno razlagali. Sodišče prve stopnje je kot bistveno štelo, da je bila med tožnico in družbo R., d. o. o., kasneje sklenjena pogodba o prodaji stanovanja, pri čemer je bil tožnici izdan račun z navedbo, da je kupnina v celoti poravnana, kot tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki ji je omogočilo vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je nasprotno menilo, da za presojo, ali je bil 3. člen posojilne pogodbe izpolnjen, ni odločilno golo dejstvo, da je bila prodajna pogodba sklenjena, temveč je treba presoditi, ali sta toženca prejeti denar namensko porabila za plačilo kupnine za tožničino stanovanje. Ker sta ga porabila za druge namene, se posojilo ni spremenilo v kupnino in njuna obveznost vrnitve posojila ostaja v veljavi.

14. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila presoja sodišča druge stopnje glede izpolnitve 3. člena posojilne pogodbe materialnopravno zmotna. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica od družbe R., d. o. o., želela že v februarju 2009 kupiti stanovanje, vendar to ni bilo mogoče, saj soseska še ni bila dokončana, splošni pogoji za prodajo stanovanj pa še niso bili izdani. V februarju 2009 je tako sklenila le rezervacijo stanovanja in v ta namen družbi R., d. o. o., plačala 2.500,00 EUR. Nato je tožnica s toženko in A. A. kot posojilojemalcema sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere jima je nakazala 100.000,00 EUR. Revidentka utemeljeno poudarja, da je 3. člen pogodbe jasno določal, v katerem primeru je nakazani znesek šteti kot (vnaprejšnje) plačilo kupnine. Prejeti znesek je namreč posojilo predstavljal le pogojno - toženka in A. bi ga morala vrniti le v primeru, če do 30. 9. 2009 prodajna pogodba za nakup stanovanja ne bi bila sklenjena. Če bi v tem času do sklenitve prodajne pogodbe prišlo, pa nakazani znesek predstavlja (vnaprejšnje) plačilo kupnine. Posojilna pogodba je torej vsebovala dogovor o fakultativni izpolnitvi - namesto vračila posojila bo sklenjena prodajna pogodba (in sicer med tožnico in družbo R., d. o. o.), posojeni znesek pa bo upoštevan kot že plačana kupnina. Sklenitev prodajne pogodbe je torej predstavljala enega od načinov izpolnitve obveznosti toženke po posojilni pogodbi.

15. Tožnica je nato s prodajalko, družbo R., d. o. o., res sklenila prodajno pogodbo. Ni šlo za „golo“ sklenitev prodajne pogodbe, kot ocenjuje sodišče druge stopnje, saj je tožnica sprejela tudi nasprotno izpolnitev prodajalke – ter se na podlagi prejetega zemljiškoknjižnega dovolila v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica nepremičnine. V skladu z 280. členom Obligacijskega zakonika se lahko obveznost veljavno izpolni tako upniku kot tudi osebi, ki jo določi pogodba med upnikom in dolžnikom ali sam upnik. Izpolnitev, opravljena tretjemu, ostane v veljavi tudi v primeru, ko jo upnik pozneje odobri ali izkoristi. Ker je družba R., d. o. o., očitno soglašala z dogovorom pravdnih strank, da nakazani znesek predstavlja kupnino, ni pomembno, za kakšne namene sta prejeta sredstva porabila toženca. Z izdajo potrdila o plačilu kupnine in izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila je namreč prodajalka R., d. o. o., nedvoumno odobrila plačilo kupnine tožencema. Četudi bi bilo torej res dogovorjeno, da mora biti kupnina dejansko prenakazana prodajalki, je bila morebitna nepravilna izpolnitev toženke s tem, ko je prodajalka kupnino potrdila kot poravnano, sanirana. Tudi tožnica je očitno soglašala s tem, da se posojilo spremeni v kupnino, saj je sklenila prodajno pogodbo, od toženke sprejela izdano zemljiškoknjižno dovolilo ter se kot lastnica vknjižila v zemljiško knjigo. Njeno sedanje sklicevanje, da se posojilo nikdar ni spremenilo v kupnino in ji morata zato toženca posojeni znesek vrniti, je tako v nasprotju z njenimi predhodnimi ravnanji (venire contra factum proprium).

16. Nižji sodišči sta ugotovili, da je imela družba R., d. o. o., v svojih bilancah odprto terjatev do tožnice iz naslova plačila kupnine. Vendar na obveznosti tožnice ne more vplivati okoliščina, ali je prodajalka njeno plačilo pravilno knjigovodsko zabeležila. Iz izdaje računa in zemljiškoknjižnega dovolila je mogoče nedvoumno sklepati, da je prodajalka kupnino štela kot poravnano. Drži sicer, da je bilo v (tipski) prodajni pogodbi navedeno, da mora tožnica kupnino nakazati neposredno Banki , ki ji bo izročila izbrisno pobotnico. Vendar takšen dogovor v konkretnem primeru ni mogel imeti učinkov, saj je tožnica kupnino vnaprej nakazala že pred sklenitvijo pogodbe. Enako velja glede očitkov, da toženka denarja ni prenakazala prodajalki oziroma banki. Bistveno je, da sta tožnica in družba R., d. o. o., kot prodajalka šteli, da je kupnina poravnana, s čimer je posojeni znesek prenehal predstavljati posojilo ter pričel predstavljati kupnino.

17. Družba R., d. o. o., sicer svojih obveznosti po prodajni pogodbi ni v celoti (pravilno) izpolnila, saj ni poskrbela, da bi bila na prodanem stanovanju izbrisana skupna hipoteka Banke . Vendar to na presojo, ali se je posojilo spremenilo v kupnino, ne vpliva. Četudi prodajna pogodba ni bila pravilno izpolnjena, to ne pomeni, da posojilo „oživi“ in da ga je toženka dolžna vrniti tožnici. Tožnica ne more obenem priznavati, da je lastnica stanovanja, ter hkrati zahtevati vračila posojila, saj sta se vrnitev posojila in upoštevanje posojenega zneska kot plačilo kupnine medsebojno izključevala. Dejstvo je, da je bila prodajna pogodba sklenjena in da je tožnici prav znesek, katerega vrnitev sedaj zahteva, omogočil pridobitev lastništva, saj ga je prodajalka upoštevala kot plačilo kupnine. Tožnica na podlagi veljavne prodajne pogodbe plačanega zneska kupnine ne more zahtevati nazaj. Vračilo posojila bi lahko zahtevala le, če prodajna pogodba ne bi bila sklenjena ali če družba R., d. o. o., dogovora pravdnih strank iz posojilne pogodbe ne bi upoštevala in bi od tožnice zahtevala, da ji plača kupnino. Četudi je toženka dogovor iz posojilne pogodbe nepravilno izpolnila, to tožnice ne upravičuje do vračila kupnine, temveč bi lahko od toženke kvečjemu zahtevala povrnitev škode, ki ji je zaradi nepravilne izpolnitve posojilne pogodbe (že) nastala. V obravnavani zadevi tožnica trditev o predpostavkah odškodninske odgovornosti toženke, z izjemo protipravnosti njenega ravnanja, ni podala. Posojilna pogodba je bila torej izpolnjena, saj je bil posojeni znesek upoštevan kot vnaprej plačana kupnina, zato je tožničin zahtevek na vrnitev posojila neutemeljen.

18. Ker je bilo treba reviziji ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se Vrhovno sodišče do preostalih revizijskih navedb ni opredeljevalo.

**Odločitev o reviziji**

19. Vrhovno sodišče je tako reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP), tožnici pa naložilo povrnitev stroškov, ki jih je imela toženka s sestavo odgovora na pritožbo. Ti so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, in sicer nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.422,40 EUR, povečana za 22 % DDV, ter 20 EUR pavšalnega zneska za materialne izdatke, kar skupaj znaša 1.755,33 EUR. Navedeni znesek je tožnica dolžna povrniti toženki v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

**O stroških revizijskega postopka**

20. Ker je toženka z revizijo uspela, ji mora tožnica povrniti tudi stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki tako pripada nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 1.778,00 EUR, povečana za 22 % DDV, ter pavšalni znesek 20,00 EUR za materialne izdatke, kar skupaj znaša 2.189,16 EUR. Tožnica je stroške revizijskega postopka dolžna povrniti toženki v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.