Jedro

Sklicevanje na dejstvo, da družba prodajalka, ki ima še vedno odprto terjatev do tožnice iz naslova neplačane kupnine za stanovanje, slednjo na podlagi neupravičene obogatitve vtožuje od toženke, na obravnavano razmerje med tožnico in toženko nima vpliva. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Za presojo pogodbenih obveznosti med pravdnima strankama je zato relevantno le razmerje po njuni medsebojni posojilni pogodbi. Slednje pa je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ostalo s strani tožene stranke neizpolnjeno. Posojilojemalec mora namreč v dogovorjenem roku posojilo vrniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sedaj glasi: „ Tožena stranka S. N. P., je dolžna solidarno s tožencem R. H., tožnici M. A. plačati 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2009 dalje do plačila in ji v roku 15 dni povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 3.742,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 3.628,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke: primarnega za solidarno plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2009 naprej z že pravnomočno obsojenim prvotnim prvim tožencem R. H. oba podredna zahtevka: za plačilo 55.000,00 EUR oziroma 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2009 ter za pravdne stroške (točka I., II. in III. izreka). Pravdne stroške tožene stranke v višini 3.077,22 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in povračilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bil temeljni namen posojilne pogodbe, sklenjene s tožencema, da se bo z njene strani dano posojilo spremenilo v del kupnine za stanovanje, ki ga je tožnica kupovala od družbe R., d.o.o., tako, da bo dobila stanovanje prosto bremen. Toženca bi morala za realizacijo tega namena prejeti znesek 100.000,00 EUR nakazati kot del kupnine naprej na račun družbe R., d.o.o., od tam pa na račun B., d.d.. Samo tako ravnanje z denarjem bi pomenilo, da je bil pogodbeni namen izpolnjen in da se je posojilo spremenilo v kupnino. Nasprotno stališče sodišča, češ da se je posojilo spremenilo v del kupnine najkasneje 2.9.2009 s sklenitvijo prodajne pogodbe, je zmotno. Sicer pa so pravilne dejanske ugotovitve sodišča o tem, da posojenih 100.000,00 EUR ni bilo nikoli nakazanih na račun družbe R., d.o.o., da je toženka 55.000,00 EUR nakazala za vračilo svojega kredita, 45.000,00 EUR pa je izročila R. H. Te ugotovitve pa kažejo, da se posojilo, dano tožencema, nikoli ni moglo spremeniti v del kupnine. Dejstvo sklenitve prodajne pogodbe (2.9.2009) z družbo R., d.o.o. na to ne vpliva. Družba prodajalka kupnine ni prejela in jih knjigovodsko ni omenjala v svojih poslovnih knjigah. Potrdilo o plačani kupnini je bilo fiktivno. Posledično ni moglo biti osnove za izbris hipoteke na nepremičnini. Tožnica je dobila lastninsko pravico na s hipoteko obremenjeni nepremičnini. Lastninska pravica je le začasna. Trajala bo, dokler se B. ne bo odločila za poplačilo s hipoteko. To se je že zgodilo, in sicer takoj po zaključku glavne obravnave v tej zadevi (17.6.2014). Na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki In 67/2014 z dne 18.6.2014 je bilo tožnici že zarubljeno stanovanje in bo prodano na javni dražbi. Prilaga sklep Dn 139508/2014 z dne 6.8.2014 o zaznambi izvršbe v zemljiški knjigi. Tožnica bo ostala torej brez stanovanja in glede na zmotno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tudi brez 100.000,00 EUR, vse to pa po izključni krivdi obeh tožencev. Namen obeh pogodb (posojilne in prodajne) ni bil takšen. Ker se ni izpolnil, bi morala toženca vrniti denar, ki sta ga porabila za poravnavo svojih obveznosti. Razmerje med družbo R. in toženko, ki ga omenja sodišče, za to pravdo ni pomembno. Ker sta toženca ravnala nepošteno, morata tožnici vrniti, kar sta prejela.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je odločitev pravilna, čeprav je sodišče sicer napačno ocenjevalo razmerje med toženo stranko in družbo R., d.o.o., ki ni predmet obravnavanega, pač pa drugega spora. Napačna je tudi dokazna ocena, da tožena stranka ni nakazala denarja tožeče stranke družbe R. z namenom plačila kupnine za stanovanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je od R. H. (prvotni prvi toženec) in toženke zahtevala solidarno vračilo posojila v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2009 naprej, ki jima ga je izročila po medsebojno sklenjeni pogodbi z dne 12.6.2009. Prvi toženec se zahtevku ni uprl. Zoper njega je bila izdana zamudna sodba, s katero je bilo tožbenemu zahtevku zoper njega v celoti ugodeno. Zamudna sodba je pravnomočna (red. št. 33 spisa).

6. Tudi med tožnico in toženko ni bilo sporno, da je tožnica dogovorjeni znesek posojila 100.000,00 nakazala 17.6.2009 na toženkin račun. Sporno pa je, ali je s sklenitvijo prodajne pogodbe, ki jo je toženka sklenila 2.9.2009 za nakup stanovanja z družbo R., d.o.o., katere solastnik je bil prvi toženec, obveznost toženke (oziroma obeh tožencev) za vračilo posojila prenehala. Tožena stranka se je namreč branila z ugovorom ugasle pravice (izpolnjene pogodbe) s sklicevanjem na 3. člen posojilne pogodbe med pravdnima strankama, češ da je bilo dogovorjeno, da se posojeni znesek spremeni v kupnino za stanovanje, ki ga je kupovala tožnica od družbe prvega toženca, ko bo z njo sklenila prodajno pogodbo. Tožeča stranka je nasprotno trdila, da sta ji toženca jamčila, da bosta posojilo bodisi vrnila v denarju bodisi da bo štelo kot kupnina za stanovanje tako, da bo sporni znesek nakazan družbi prodajalki oziroma B. zaradi izdaje ustrezne izbrisne pobotnice. Ker denar ni prišel do banke, je kupila s hipoteko obremenjeno nepremičnino, namen pogodbe ni bil dosežen, pogodbene obveznosti tožencev so neizpolnjene.

7. Glede na tako trditveno podlago je sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o izpolnitvi obveznosti (239. člen OZ), o posojilni pogodbi (569. člen OZ in naslednji), pa tudi iz 82. člena OZ o razlagi pogodbenih določil. Pritožbi je treba pritrditi, da jih je glede na sicer pravilno ugotovljena dejstva pri odločitvi zmotno uporabilo.

8. Ugotovilo je: - da je bilo v 3. členu posojilne pogodbe z dne 12.6.2009 (priloga A2) med pravdnima strankama in R. H. dogovorjeno vračilo posojila 100.000,00 EUR z rokom do 30.9.2009 z gotovino oziroma za primer, da bodo splošni pogoji za prodajo stanovanja že izdani, da se posojilo spremeni kot del kupnine in se obenem sklene in podpiše prodajna pogodba, - da je bila slednja med družbo R., d.o.o. kot prodajalko in tožnico kot kupko v resnici sklenjen 2.9.2009 in da so bili splošni pogoji kot sestavni del te pogodbe izdani do 30.9.2009; - da znesek 100.000,00 EUR, ki ga je tožeča stranka nakazala toženi stranki na njen transakcijski račun, ni bil nakazan družbi prodajalki in da v računovodskih listinah prodajalke ostaja odprt dolg družbe do tožeče stranke iz naslova plačila kupnine za stanovanje; - da je toženka prejeti denar delno nakazala, delno pa izročila R. H., da sta kljub temu da sta vedela, da je bil znesek 100.000,00 EUR namensko nakazan za nakup stanovanja, denar porabila za druge namene; - da sta pri porabi denarja delovala usklajeno, zavestno in skupno tako, da sta ga zavestno porabila za druge namene in ne za namen, za katerega je bil nakazan.

9. Ob takih dejanskih ugotovitvah in dokazni oceni o pogodbeni volji strank ter realizaciji pogodbe, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, ker ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je zmotna pravna presoja o prenehanju obveznosti tožene stranke.

10. Ob ugotovitvah, da denar ni bil porabljen za namen, za katerega je bil namenjen (za poplačilo kupnine za tožničino stanovanje), namreč golo dejstvo, da je bila prodajna pogodba sicer sklenjena, ni odločilno. Glede na določilo 3. člena posojilne pogodbe v zvezi s prodajno pogodbo, ki temelji na splošnih pogojih, omenjenih v 3. členu posojilne pogodbe, bi se posojilo lahko spremenilo v kupnino le, če bi bila prejeta sredstva namensko za kupnino tudi porabljena: na način, določen v prodajni pogodbi, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje temelji na splošnih pogojih, na katere se opira 3. člen posojilne pogodbe: torej z nakazilom banki – 85 %, preostalo pa družbi prodajalki (4. člen posojilne pogodbe v prilogi A6). Ker je sodišče ugotovilo, da sta posojilojemalca posojilo porabila za druge namene in ne za plačilo tožničine kupnine, se vtoževani znesek ni mogel spremeniti v kupnino, obveznost posojilojemalcev za vračilo prejetega zneska pa na ta način ni mogla prenehati. Toženca svojih pogodbenih obveznosti nista izpolnila, ker prejetega denarja nista namenila za kupnino za tožničino stanovanje. To pa pomeni, da pogodbeno določilo o vračilu posojenega zneska v gotovini ostaja v veljavi. Drugačno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno. Sklicevanje na dejstvo, da družba prodajalka, ki ima še vedno odprto terjatev do tožnice iz naslova neplačane kupnine za stanovanje, slednjo na podlagi neupravičene obogatitve vtožuje od toženke, na obravnavano razmerje med tožnico in toženko nima vpliva. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Za presojo pogodbenih obveznosti med pravdnima strankama je zato relevantno le razmerje po njuni medsebojni posojilni pogodbi. Slednje pa je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ostalo s strani tožene stranke neizpolnjeno. Posojilojemalec mora namreč v dogovorjenem roku posojilo vrniti (prvi odstavek 574. člena OZ).

11. Po povedanem je sodišče ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo o posojilni pogodbi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Toženki je naložilo, da tožnici vrne vtoževano posojilo skupaj s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od dogovorjenega roka za vračilo naprej (prvi odstavek 574. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ in prvim odstavkom 378. člena OZ), in sicer solidarno z R. H., ki je že pravnomočno obsojen na enako plačilo. Njuna zaveza za vračilo je solidarna. To izhaja že iz same posojilne pogodbe oziroma ugotovljene narave spornega razmerja, nenazadnje pa tudi iz ugotovitev o kršitvi pogodbenih določil v zvezi z načinom izpolnitve pogodbe (drugi odstavek 239. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 186. člena istega zakona).

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi uspela, zato ji mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške. Odmerjeni so na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po priglašenih stroškovnikih na list. št. 138 (o glavni stvari) in na list. št. 23 (za pritožbeni postopek v zvezi z začasno odredbo) in ob upoštevanju, da so bili za postopek na prvi stopnji delno naloženi že prvi toženi stranki (do polovice v znesku 1.732,99 EUR – zamudna sodba na red. št. 33). Tožnica je zato upravičena še do druge polovice pravdnih stroškov za postopek na prvi stopnji v znesku 1.732,91 EUR, za pritožbene stroške v zvezi z začasno odredbo (533,40 EUR po tar. št. 3461 ZOdvT in 33,00 EUR za sodno takso), za stroške v zvezi z narokom po tar. št. 3102 ZOdvT (1.066,80 EUR), materialne stroške (tar. št. 6002 ZOdvT – 20,00 EUR) ter DDV (tar. št. 6007 ZOdvT – v znesku 356,44 EUR), oziroma skupaj 3.742,58 EUR. V primeru zamude bo toženka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska, vendar šele od izteka paricijskega roka do plačila, in ne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje kot je zahtevala tožnica (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ in 378. členom OZ).

13. Ker je pritožnica uspela tudi s pritožbo, tožena pa z odgovorom na pritožbo ne, je le tožeča stranka upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožena stranka jih mora povrniti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 236. Obsegajo odvetniške stroške ter pripadajoči DDV (skupaj 1.735,32 EUR) ter sodno takso v višini 1.893,00 EUR, kar skupaj znese 3.628,32 EUR. V primeru zamude bo tudi od tega zneska toženka morala plačati zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka naprej.