Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker revident pravno vprašanje navezuje na obstoj določenih dejanskih okoliščin (da je najdena oseba pri revidentu opravljala delo na podlagi soglasja delodajalca, pri katerem je zaposlena za polni delovni čas), ki jih upravna organa in prvostopenjsko sodišče v okviru dejanskega stanja niso ugotovili, in na take okoliščine izpodbijana odločitev ni oprta, to vprašanje ni pomembno za odločitev v tej zadevi. Tudi sicer revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije morajo za revidenta izhajati prav iz odločbe, izpodbijane v konkretnem upravnem sporu. Ker v reviziji zatrjevane posledice ne izhajajo iz v tem upravnem sporu izpodbijane inšpekcijske odločbe, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Inšpektorata RS za delo, Območne enote Maribor, št. 06112-542/2012 z dne 4. 6. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0610-23/2012/2 z dne 4. 10. 2012 (I. točka izreka sodbe), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo revidentu prepovedal opravljanje delovnega procesa tam navedeni najdeni osebi, na pisarniških delih pri računalniku v delovnih prostorih in sedežu samostojne dejavnosti revidenta, storjen s tem, da je delodajalec imenovani osebi, zaposleni za polni delovni čas pri drugem delodajalcu, dne 21. 5. 2012 omogočil navedeno delo brez ustrezne pravne podlage, ne da bi z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi in jo prijavil v socialno zavarovanje, vse do odprave nepravilnosti, in odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka je pritožbo z zgoraj navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali se lahko delo, ki ga opravlja oseba, ki je pri drugem delodajalcu zaposlena za polni delovni čas in je na podlagi njegovega soglasja in naročila opravljala delo na drugi lokaciji (pri tožniku), šteje za delo na črno, o čemer ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. 9. Ker revident pravno vprašanje navezuje na obstoj določenih dejanskih okoliščin (da je najdena oseba pri revidentu opravljala delo na podlagi soglasja delodajalca, pri katerem je zaposlena za polni delovni čas), ki jih upravna organa in prvostopenjsko sodišče v okviru dejanskega stanja niso ugotovili, in na take okoliščine izpodbijana odločitev ni oprta, to vprašanje ni pomembno za odločitev v tej zadevi. Tudi sicer pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident tako ni izkazal. 10. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revident navaja, da je izpodbijana odločba zanj bistvenega pomena, saj mu na podlagi ZPDZC onemogoča pridobivanje delovnih dovoljenj za tujce na podlagi 55. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZDT-1). Ker ima zaposlenih veliko tujcev, bi to zanj pomenilo praktično nemožnost nadaljnjega poslovanja in obratovanja, kar zanj predstavlja zelo hude posledice.

12. S tem pa revident zelo hudih posledic, ki bi jih zanj imela v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev, ni izkazal. Vsebina obravnavane zadeve je namreč izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi dela na črno, ne pa postopek pridobivanja delovnih dovoljenj za tujce po ZZDT-1. Zelo hude posledice, kot pogoj za dovoljenost revizije, morajo za revidenta izhajati prav iz odločbe, izpodbijane v konkretnem upravnem sporu. Ker v reviziji zatrjevane posledice ne izhajajo iz v tem upravnem sporu izpodbijane inšpekcijske odločbe, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).