Jedro

Ponudba zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji je po prvem odstavku 99. člena ZDR eden od ukrepov za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja. Kateri delavci bodo ohranili zaposlitev in kateri ukrepi se bodo uporabili, pa je odvisno od možnosti in potreb, ki jih ima delodajalec.

Pisno obvestilo o nameravani odpovedi naj bi zagotovilo delavcu v postopku individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga možnost angažiranja sindikata. V postopku odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov pa je sindikat angažiran že na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDR. Zato je obvestilo o nameravani odpovedi smiselno le v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ker je postopek odpovedi večjemu številu delavcev zaradi posameznih faz postopka (obveščanje, posvetovanje, sprejem programa itd.) vezan na daljše časovno obdobje, se lahko razmere, ki so privedle do ugotavljanja presežnih delavcev, tekom postopka tudi spremenijo. Zato ni nujno, da kategorije presežnih delavcev, ki so bile predvidene (sindikat in Zavod za zaposlovanje je treba obvestiti o predvidenih kategorijah), ostanejo enake vse do dokončno sprejetega programa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 14. 4. 2009, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje še traja, za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom zapadlih zneskov plač, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, pri čemer je spoštovala določbe od 96. do 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 40/2002 in naslednji). Zaradi racionalizacije poslovanja je naloge delovnega mesta kontrolor količin materialnih zalog razporedila med druge delavce. Za delo, na katerem je zaposlovala druge delavce, tožnica ni izpolnjevala pogojev.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), v kateri ponavlja razloge, ki jih je navedla že v pritožbi. Navaja, da sodišče prve stopnje, ki je o zadevi odločalo dvakrat, v ponovljenem postopku ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča glede časa nastanka odpovednega razloga, možnosti prezaposlitve in zaposlovanja drugih delavcev. Meni, da je tožena stranka kršila obveznost iskanja možnosti za zaposlitev odvečnih delavcev, saj je namesto tega zaposlovala nove delavce v komerciali in proizvodnji, čeprav so se razmere zaostrovale že v letu 2008. Postopek je bil po mnenju revidentke izveden v nasprotju z zakonom, ker o njem ni bila osebno obveščena, tudi sindikat in zavod za zaposlovanje nista bila obveščena, da bodo presežki na njenem delovnem mestu. Sodišče druge stopnje se do ugovorov v zvezi s tem ni opredelilo, kot že prej tudi ne sodišče prve stopnje. Prav tako se ne strinja s presojo glede možnosti prezaposlitve, saj so se obravnavale samo zaposlitve v komerciali, ne pa tudi v proizvodnji. Če se je že leta 2008 vedelo, da bodo nekateri delavci odveč, bi tožena stranka lahko delo, ki ga je zagotovila novo zaposlenim, ponudila svojim delavcem. Nadalje iz programa ne izhaja, da se bo delovno mesto ukinilo oziroma da je ukinitev razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa tudi kriteriji po oceni revidentke niso bili objektivno uporabljeni – ne pri določitvi odvečnih delavcev ne pri odločitvi, komu bo ponujeno drugo delo. M. J. ni tožničin nadrejeni, ki bi odločal o ocenjevanju delovne uspešnosti; takšen zaključek kaže na nedoslednost sodišča in vzbuja dvom v pravilnost in objektivnost odločitve.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje z drugačnim obsegom in drugačnimi razlogi izpodbijanja kot pritožba, ki je redno pravno sredstvo proti prvostopenjski sodbi. Zato je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Mogoče jo je vložiti le zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato morajo biti razlogi, zaradi katerih se sodba sodišča druge stopnje izpodbija, konkretizirani. Ob očitku bistvenih kršitev je treba konkretno navesti procesno določilo, ki naj bilo prekršeno (oziroma mora biti kršitev opisana tako natančno, da je mogoče vsaj smiselno razbrati, katera se zatrjuje).

7. Revizija sodišču druge stopnje sodbi le pavšalno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da je smiselno mogoče iz nje razbrati le očitek bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje z neupoštevanjem napotkov sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu, sodišče druge stopnje pa ponovilo, ker samo ni pojasnilo svojih stališč. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sledilo napotkom, obravnavalo vsa sporna vprašanja in zavzelo stališče tako do uporabe kriterijev za izbiro presežnih delavcev kot tudi glede možnosti prezaposlitve in zaposlovanja drugih delavcev. Ob tem je svoje stališče v zvezi s temi vprašanji obrazložilo tudi sodišče druge stopnje.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v okviru postopka odpovedi večjemu številu delavcev. Za odpoved večjemu številu delavcev veljajo posebna pravila, določena v členih 96 do 102 ZDR. Tožnica in J. K. sta bili zaposleni na delovnem mestu kontrolor količin materialnih zalog. Tožena stranka se je odločila, da bo naloge tega delovnega mesta porazdelila med druge delavce, tako da sta presežni postali obe delavki in uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 100. člena ZDR pri njiju zato niti ni prišla v poštev. J. K. je tožena stranka zaradi večje delovne uspešnosti in izkušenj ponudila drugo delo – komercialista, medtem ko za tožnico ustreznega dela ni našla. Program razreševanja presežnih delavcev je bil sprejet po predhodnem posvetu s sindikati in svetom delavcev. Priloga programu je bil poimenski seznam delavcev, na katerem je bila tudi tožnica. O postopku je bil pisno obveščen tudi Zavod za zaposlovanje.

10. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni kršila zakonskih določil o obveznosti iskanja možnosti prezaposlitve in ohranitve zaposlitve tožnici. V tožbi je tožnica navajala, da je tožena stranka tik pred ugotavljanjem presežnih delavcev zaposlila pet delavcev in da bi vsaj na treh od teh delovnih mest lahko delala tudi sama. Ugotovljeno je bilo, da gre za komercialiste, ki so preko zaposlitvene agencije pri toženi stranki delali vsaj že leto prej. Za zasedbo delovnega mesta komercialist tožnica, ki je strojni tehnik, ni izpolnjevala pogojev.

11. Šele, ko je bila zaslišana, je tožnica prvič omenila zaposlovanje tudi na drugih delovnih mestih, vendar pa te trditve tedaj ni konkretizirala. Tudi priča V. P. je na prvem zaslišanju omenil zaposlovanje – govoril je o 20 do 30 delavcih – zaslišan drugič pa je izpovedal, da se je zmotil in da je bilo teh delavcev 12. Ne on, kot prej tudi ne tožnica, ni pojasnil, za katera delovna mesta gre. Tožnica niti kasneje ni navedla, na katerih delovnih mestih „v proizvodnji“ in kdaj naj bi tožena stranka zaposlovala in v tej smeri tudi ni podala nobenega dokaznega predloga. Zato sodišču druge stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, ker ni ugotovilo zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Ponudba zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji je po prvem odstavku 99. člena ZDR eden od ukrepov za preprečitev oziroma omejitev prenehanja delovnega razmerja. Zakon za določitev delavcev, katerih delo je postalo zaradi poslovnih razlogov nepotrebno, v 100. členu predvideva uporabo kriterijev, ne pa tudi za odločitev, kateri delavci bodo ohranili zaposlitev v okviru uporabe navedenih ukrepov. Kateri delavci bodo ohranili zaposlitev in kateri ukrepi se bodo uporabili, je odvisno od možnosti in potreb, ki jih ima delodajalec. Zato pri odločitvi, da bo delo na delovnem mestu komercialist III izmed vseh presežnih delavcev ponudila J. K., tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kakšnih posebnih kriterijev. Če ima delodajalec na voljo prosto kakšno delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih delavcev, je odločitev, komu bo delovno mesto ponudil, v njegovi prosti presoji in ga pri tem ne zavezujejo nobeni kriteriji. Paziti mora le na to, da odločitev ni diskriminatorna. Tožena stranka je pojasnila, da je delovno mesto ponudila J. K., ker je bila bolj delovno uspešna, zato ji kršitve zakona v zvezi s to odločitvijo ni mogoče očitati.

13. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR, po kateri mora delodajalec delavca o nameravani odpovedi pisno obvestiti. Uporaba te materialnopravne določbe se sicer v pritožbenem postopku ni izrecno izpostavila, ampak le smiselno, zato se sodišče druge stopnje do nje tudi ni izrecno opredelilo. Tožnica je namreč trdila, da je šele ob sprejemu programa izvedela, da je uvrščena med presežne delavce in da do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti formalno niti osebno ni bila obveščena, da bo postala trajno presežna delavka. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da postopek pred odpovedjo ni bil kršen, če je bila tožnica šele ob sprejemu programa, ne pa v predhodnih fazah, uvrščena na seznam presežnih delavcev. Prav tako ni bil kršen, ker ni prejela pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določba četrtega odstavka 83. člena ZDR je res uvrščena med splošne določbe poglavja ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa že iz gramatikalne razlage četrtega odstavka 83. člena ZDR, predvsem pa iz namena te določbe izhaja, da se nanaša le na individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pisno obvestilo o nameravani odpovedi naj bi zagotovilo delavcu v postopku individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga možnost angažiranja sindikata. V postopku odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov pa je sindikat angažiran že na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDR. Zato je obvestilo o nameravani odpovedi smiselno le v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Neutemeljen je končno tudi očitek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ukinitev tožničinega delovnega mesta v programu ni bila navedena kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, se je tožena stranka odločila naloge delovnega mesta kontrolor količin materialnih zalog razporediti med druge delavce. Tudi to (in ne le ukinitev delovnega mesta) je lahko razlog, zaradi katerega postane nepotrebno delo delavcev, ki delajo na takih delovnih mestih.

15. Revizijske navedbe o tem, da sindikat in zavod za zaposlovanje nista bila seznanjena s pravimi podatki, namreč o tem, da se ugotavljajo presežki tudi na tožničinem delovnem mestu, pomenijo v prvi vrsti nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju (sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka sprejela program po posvetovanju s sindikati), ki je nedovoljen revizijski razlog. V kolikor se očitek nanaša na zmotno uporabo materialnega prava, pa je treba izhajati iz prvega odstavka 97. člena ZDR (obveščanje sindikata pred posvetovanjem) in prvega odstavka 98. člena ZDR (obveščanje Zavoda za zaposlovanje), ki določata obveznost obveščanja kot eno od faz postopka odpovedi večjemu številu delavcev. Ker je postopek odpovedi večjemu številu delavcev zaradi posameznih faz postopka (obveščanje, posvetovanje, sprejem programa itd.) vezan na daljše časovno obdobje, se lahko razmere, ki so privedle do ugotavljanja presežnih delavcev, tekom postopka tudi spremenijo. Zato ni nujno, da kategorije presežnih delavcev, ki so bile predvidene (sindikat in Zavod je treba obvestiti o predvidenih kategorijah), ostanejo enake vse do dokončno sprejetega programa. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilno, v kateri fazi postopka je bila oblikovana odločitev o tem, da se tožnica uvrsti med presežke, ampak je bistveno, da je bilo delovno mesto in s tem tožnica kot presežna delavka, zajeta v sprejetem programu.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.