Jedro

Uporaba kriterija ocenjevanja delovne uspešnosti, ki je bilo pri toženi stranki sicer podlaga za obračunavanje plač v skladu z internim aktom tožene stranke, v postopku določanja presežnih delavcev je pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) z dne 14. 4. 2009; ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; poziv nazaj na delo k toženi stranki za nedoločen čas ter obračun in izplačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela v višini plače, kot bi jo tožnica prejemala, če bi delala na delovnem mestu kontrolor količin materialnih zalog, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila; povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izvedbo postopka odpovedi kot skladno z zakonskimi določbami. Res je sicer, da je tožena stranka pripravila program reševanja presežnih delavcev, izvedla posvetovanja in obvestila sindikat in zavod za zaposlovanje, ni pa ravnala pravilno, ker v dokumente v okviru predhodnega postopka vse do sprejema programa presežnih delavcev tožnica ni bila vključena, na seznam je bila uvrščena šele v programu. Tožnica vse do prejema odpovedi ni vedela, da ji bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, zato postopek ni bil pravilen. Tožena stranka je v začetku leta 2009 zaposlovala delavce, ki pred tem niso bili zaposleni pri njej in to ne samo delavcev v komerciali. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče V.B., vodje skladišča in logistike, ki je jasno povedal, da je delo delavke postalo nepotrebno že v oktobru 2008, kar je več kot 6 mesecev pred odpovedjo, kar je dodatni razlog za razveljavitev odpovedi, saj tem navedbam nihče ni nasprotoval. Še vedno ni jasno, kdaj in kako je bila sprejeta odločitev o ukinitvi delovnega mesta tožnice. V programu kot način določanja presežnih delavcev ukinitev delovnega mesta sploh ni bila opredeljena. Kriteriji za odločanje o ohranitvi zaposlitve sploh niso bili predvideni in je tožena stranka odločitve sprejemala povsem arbitrarno. Odločitev o ponudbi zaposlitve J.K. je bila povsem subjektivna in ni temeljila na objektivnih kriterijih uspešnosti, kot je s spreminjanjem svoje prvotne izpovedbe poskušal prikazati G.H. v ponovljenem postopku. Nepravilni so zaključki, da je bila pri tej odločitvi upoštevana delovna uspešnost tožnice in njene sodelavke J.K.. Tožnica nikoli ni bila seznanjena z oceno delovne uspešnosti drugače kot preko plačilne liste in ni vedela, kakšni kriteriji so bili za oceno uporabljeni. M.J., vodja logistike, je izpovedal, da tožnice ni ocenjeval, temveč je od leta 2007 dalje „pustil tako kot sta imeli zatečeno stanje“. To ni v skladu z organizacijskih predpisom o ugotavljanju uspešnosti, ki določa, da nadrejeni vodja ocenjuje delavce najmanj dvakrat letno, praviloma pa vsake 3 mesece. Tožena stranka tudi ni pojasnila kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti, tožnica pa tudi ni poznala ocene sodelavcev, tudi ocene sodelavke, ki je delala na istem delovnem mestu in ji je bila ponujena druga zaposlitev ne. Brez objektivne primerjave pa niti ni mogla nasprotovati oceni. Sindikat se zato utemeljeno ni strinjal z uporabo kriterija delovne uspešnosti zaradi njene neobjektivnosti. Utemeljitev odločitve o ponudbi dela na podlagi takega kriterija je zato neprimerna in nepravilna.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič G.H. in A.K. ugotovilo, da je bila pri toženi stranki sprejeta odločitev, da bo delovno mesto kontrola količin materialnih zalog nezasedeno, da je nepotrebno in da bo delo porazdeljeno med druge delavce, odprto je bilo le vprašanje, kateri delavki od dveh na tem delovnem mestu bo ponujeno delo komercialista. Vodstvo tožene stranke je v fazi priprave programa presežnih delavcev sprejelo odločitev, da to delovno mesto ni potrebno, kar je bilo vključeno v program. Neutemeljena je trditev, da sindikat in Zavod RS za zaposlovanje nista bila obveščena o tem, da bodo na delovnem mestu tožnice presežki. Sestava programa je večfazni proces, podatki o delovnih mestih, številu presežnih delavcev itd. pa se od začetka postopka do končnega programa lahko spreminjajo. Tožena stranka opozarja na izpoved priče A.K., iz katere izhaja, da je bila tožnica uvrščena v poimenski seznam presežnih delavcev že v prvi verziji, ko se je zmanjševalo število izvajalcev. Tožnica napačno tolmači izjavo priče V.B., saj je v letu 2008 obstajal le razlog za začasno razporeditev ene delavke na drugo delovno mesto, ni pa še obstajal razlog za popolno ukinitev tega delovnega mesta, na katerem je tožnica delala vse do sprejema programa v aprilu 2009. Aprila 2009 ni bilo potreb po zaposlitvi na delovnem mestu komercialist, delavci E. so se pri toženi stranki zaposlili že pred sprejetjem programa in so bili v postopku odpuščanja obravnavani enako kot ostali zaposleni. Delovna mesta, na katerih so bili zaposleni bivši delavci E., so bila zasedena in jih ni bilo mogoče ponuditi, poleg tega pa tožnica tudi pogojev za zasedbo delovnega mesta komercialist ni izpolnjevala. Glede ponudbe nove pogodbe delavki J.K. pa je sodišče sledilo izpovedi priče A.K., ki je povedala, da je bil primarni kriterij delovna uspešnost (tožnica je imela oceno 10,2, J.K. pa 13,5), da je imela tožnica manj delovnih izkušenj na področju poznavanja tekstila in da je imela J.K. boljše znanje tujih jezikov. Zato je nelogično zatrjevanje, da ni bilo nobenih kriterijev za ohranitev zaposlitve. Za ocenjevanje delovne uspešnosti so za tožnico veljala enaka pravila kot za ostale delavce. Ocene so bile označene na plačilni listi, do spremembe ocene pa je prišlo, če je nadrejeni dal drugačno oceno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), zlasti z določbami 88. ter 96. do 102. člena ZDR, pri čemer je izdelala program, izvedla potrebna posvetovanja in obvestila Zavod RS za zaposlovanje. Delavci, med njimi tudi tožnica, so bili opredeljeni kot presežni delavci na podlagi vnaprej določenih kriterijev, pri čemer je bila glede kriterija delovna uspešnost upoštevana zadnja ocena delovne uspešnosti, ki se je sicer upoštevala pri plačah in je bila razvidna iz plačilnih list. Tožnica je bila uvrščena med presežne delavce na delovnem mestu kontrolorja količin materialnih zalog, na katerem sta bili zaposleni dve delavki, ker je bila pri toženi stranki sprejeta odločitev, da tega delovnega mesta ne bo imela zasedenega, ampak bodo te naloge prerazporejene med ostale delavce.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bil postopek pred odpovedjo kršen zato, ker je bila tožnica šele ob sprejemu programa, ne pa že v predhodnih fazah, uvrščena na seznam presežnih delavcev. Ni odločilno, kdaj oz. v kateri fazi postopka reševanja presežkov je bila oblikovana odločitev o tem, da se tožnica uvrsti med presežke, bistveno je, da je bilo njeno delovno mesto in s tem tožnica določena kot presežna delavka ob sprejemu programa. Podatki v spisu oz. izvedeni dokazi potrjujejo, da je poslovni razlog v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR (prenehanje potreb po opravljanju del pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca) dokazan, potreba po delu tožnice na njenem delovnem mestu pa je dokončno in trajno prenehala z uveljavitvijo odločitve, da to delovno mesto ostane nezasedeno in da se naloge razporedijo med druge delavce, kar je bilo realizirano po sprejemu programa. Že pred tem pa je bila tožničina sodelavka, zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnica, razporejena na drugo delo komercialista, očitno zaradi zmanjšanja obsega del oz. zadolžitev na prejšnjem delovnem mestu. Pritožbeni očitek, da naj bi bila tožnici odpoved podana prepozno, ker je priča V.B., vodja skladišča in logistike, povedal, da je delo na tem delovnem mestu postalo nepotrebno že v oktobru 2008, ni utemeljen, saj je iz vseh izvedenih dokazov očitno, da je bila dokončna odločitev o racionalizaciji poslovanja z delitvijo nalog tega delovnega mesta na druge delavce sprejeta šele v okviru reševanja presežkov po programu.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka 9. 2. 2009, torej v času, ko se je že začel postopek ugotavljanja presežnih delavcev, za nedoločen čas zaposlila pet komercialistov, ki so bili do tedaj zaposleni za določen čas pri podjetju E., delo pa so opravljali za toženo stranko. Tožnica, ki je po poklicu strojni tehnik, pogojev za zasedbo delovnega mesta komercialista ni izpolnjevala, zato tudi v primeru, če tožena stranka delavcev E. tedaj ne bi zaposlila in bi bila ta delovna mesta v času, ko je bil sprejet program reševanja presežnih delavcev, prosta, tožnici ne bi bila dolžna ponuditi zaposlitve na delovnem mestu komercialist ob prenehanju potrebe po delu na delovnem mestu kontrola količin materialnih zalog.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s ponudbo zaposlitve tožničini sodelavki J.K., saj ni mogoče pritrditi tožnici, da je tožena stranka J.K. ponudila zaposlitev na delovnem mestu komercialist III le na podlagi subjektivne odločitve, brez ustreznih objektivnih kriterijev. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je bila zaposlitev na tem delovnem mestu ponujena tožničini sodelavki in ne tožnici zlasti na podlagi ocene delovne uspešnosti, čeprav niti tožnica niti njena sodelavka nista izpolnjevali pogojev ustrezne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta komercialist III. Dejstvo je, da je imela J.K. boljšo oceno delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju, poleg tega pa je imela prednost tudi zaradi boljših delovnih izkušenj kot tudi zaradi boljšega znanja tujih jezikov. Uporaba kriterija ocenjevanja delovne uspešnosti, ki je bilo pri toženi stranki sicer podlaga za obračunavanje plač v skladu z internim aktom tožene stranke, v postopku določanja presežnih delavcev je pravilna in zakonita. Delavci, vključno s tožnico, so nedvomno imeli možnost zahtevati preverjanje ocen, saj so bili z ocenami, ki so razvidne iz plačilnih list, seznanjeni pri obračunu plač, zato se tožnica ne more sklicevati na domnevno neobjektivnost ocenjevanja delovne uspešnosti s strani nadrejenih delavcev, četudi se ocene za tožnico in njeno sodelavko daljše obdobje niso spreminjale, ker je njun neposredno nadrejeni delavec M.J., vodja logistike obdržal ….“zatečeno stanje“ (kar samo po sebi ne pomeni, da ocenjevanja po splošnem aktu ni izvajal, le razlogov za spremembo ocen ni bilo).

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ter zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP).