Jedro

Tožnika sta v spornem obdobju prilagajala način svojega življenja zaradi prekomernih imisij v domačem življenjskem okolju (zaradi preseženih običajnih mej hrupa), vendar pa od njiju ni bilo mogoče pričakovati, da bosta za zmanjšanje nastanka škode (četrti odstavek 133. člena OZ) popolnoma spremenila način svojega življenja. Tožnika sta si prizadevala za zmanjšanje nastanka škode, ki jima je nastala na področju duševnega funkcioniranja, slednje pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri odmeri odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, ter se sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve o zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožnici ter tožniku, vsakemu znesek 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.842,10 EUR od 30.4.2007 do 9.5.2008, od 9.5.2008 do plačila pa od zneska 6.800,00 EUR, ter jima povrniti 2.624,05 EUR pravdnih stroškov, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici in tožniku, vsakemu znesek 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2007 do plačila v 15 dneh ter jima povrniti v istem roku 2.624,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno po zakonitem zastopniku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter predlaga njeno spremembo, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo kritične vrednosti hrupa kot jih je ugotovil izvedenec za posamezna obdobja, in je s tem podana podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke, meni pa, da je tožnikoma dosojena odškodnina z vidika individualizacije in objektivizacije, še zlasti v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, pretirano visoka. Poleg tega jima je neutemeljeno prisodilo obresti od celotne odškodnine v znesku 13.600,00 EUR že od 30.4.2007, čeprav sta tožbeni zahtevek od prvotnih 11.684,20 EUR zvišala na 13.600,00 EUR šele s pripravljalno vlogo z dne 9.5.2008. 3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena, razen v delu odločitve o zamudnih obrestih.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, poleg tega je v postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in na tej podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, razen v delu glede odločitve o zamudnih obrestih, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve.

Odločitev glede odmerjene višine odškodnine:

6. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, kajti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevalo tako objektivni kot subjektivni kriterij ter odmerjena odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. V danem primeru gre za škodo, ki zajema duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS – Ustava RS), in ki je imelo za posledico, da sta tožnika trpela duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, ki je kot taka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, opredeljena v določbi prvega odstavka 179. člena OZ. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in kar pritožbeno ni grajano, sta tožnika trpela duševne bolečine zaradi imisij, to je prekomernega hrupa zaradi cestnega prometa na cesti G1-3 v času od 24.8.2004 do izgradnje avtoceste, to je do 30.10.2008, ki je presegal običajne meje (v smislu tretjega odstavka 133. člena OZ). V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s duševnim trpljenjem obeh tožnikov, ki sta ga tožnika pojasnila v svoji izpovedbi, ko sta bila zaslišana kot stranki v postopku ter je bil po oceni sodišča druge stopnje ustrezno upoštevan čas, ki sta ga oba tožnika preživela doma (v okolju s povečanim hrupom ter tresljaji zaradi udarnih jam). Sodišče jima verjame, da sta bila zaradi prekomernih imisij hrupa omejena v domačem okolju, saj ponoči nista mogla normalno spati, sicer ni bilo možno gledati televizije, odpirati oken, prezračiti stanovanja, poslušati radia (razen v kuhinji), se normalno pogovarjati po telefonu in med sabo doma komunicirati, kar je: - za tožnika (starega 57 let) kot ravnatelja, ki je bil odsoten od doma dnevno med 7.00 in 15.00 uro, je pa moral zaradi narave svojega dela doma na računalniku opravljati še določene obveznosti za šolo ter - tožnico kot učiteljico, tehnike in tehnologije (staro 58 let), ki je bila zaradi službenih obveznosti od doma dnevno odsotna nekoliko manj kot tožnik, v času od 7.30 do 13.30 ure, pomenilo, da sta bila utrujena, zaradi hrupa se nista mogla odpočiti, bila sta nezbrana in pod stresom, in je slednje negativno vplivalo tako na njune službene obveznosti, kot tudi medsebojne odnose doma.

7. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim izvajanjem o tem, da je bilo v določenih prostorih v stanovanju manj hrupno kot v ostalih, da sta imela tožnika možnost umakniti se na svoj vikend, kakor tudi ne, da bi moral tožnik opraviti svoje delo v okviru službenega časa in ne doma. Navedena pritožbena izvajanja na odmero višine odškodnine ne morejo vplivati, kajti slednja je bila odmerjena kot celota, ob upoštevanju vseh že navedenih subjektivnih dejavnikov, kakor tudi objektivnih dejavnikov, upoštevaje pri tem sodno prakso v podobnih oziroma primerljivih primerih. Pritožbeno zatrjevana dejstva sama po sebi kažejo na to, da sta tožnika v spornem obdobju prilagajala način svojega življenja zaradi prekomernih imisij v domačem življenjskem okolju (zaradi preseženih običajnih mej hrupa), vendar pa od njiju ni bilo mogoče pričakovati, da bosta za zmanjšanje nastanka škode (četrti odstavek 133. člena OZ) popolnoma spremenila način svojega življenja (se vsak vikend umikala iz svojega domačega življenjskega okolja, preuredila dom na način, da bi bilo v njem manj hrupno oziroma se zadrževala v delu stanovanja, kjer je bil hrup manjši, ne bi izpolnjevala svojih delovnih obveznosti doma ...). Tožnika sta si prizadevala za zmanjšanje nastanka škode, ki jima je nastala na področju duševnega funkcioniranja, slednje pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri odmeri odškodnine. V posledici navedenega pritožba tožene stranke zoper višino odmerjene odškodnine ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, vse pa skladno z določbo 353. člena ZPP.

Odločitev glede zamudnih obresti:

8. Ima pa pritožba prav, da je sodišče prve stopnje upoštevaje dejansko stanje napačno dosodilo zakonske zamudne obresti od zneska 6.800,00 EUR (za vsakega tožnika) že od dne 30.4.2007 (dan, ko je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom odškodnine v pritožbenem postopku ni sporen). Tožena stranka ima prav, da sta tožnika v svojih tožbah, ki sta ju vložila ločeno (vsak zase), vendar istega dne 24.8.2007, zahtevala plačilo odškodnine 5.842,10 EUR, nato pa sta šele (v že združenem postopku) s pripravljalno vlogo z dne 9.5.2008 svoj zahtevek modificirala tako, da sta ga zvišala in zahtevala za vsakega od njiju odškodnino v višini 6.800,00 EUR, in kar pomeni, da jima gredo zakonske zamudne obresti od datuma ugotovljene zamude, to je od dne 30.4.2007 pa do modificiranega tožbenega zahtevka, to je do dne 9.5.2008 obresti od prvotno postavljenega zneska, to je od zneska 5.842,10 EUR, šele od takrat dalje pa jima gredo obresti od vtoževanega in hkrati dosojenega zneska 6.800,00 EUR (za vsakega). V tem obsegu je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi in posledično sodbo sodišča prve stopnje spremeniti skladno z določbo 5. alinee 358. člena ZPP.

9. Tožena stranka je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo, saj s pritožbo ni uspela, razen le v sorazmerno majhnem delu, zaradi česar niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

10. V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje Novelo ZPP-D (Uradni list RS, štev. 45/2008 z dne 9.5.2008).