Jedro

Tožnik v tem sporu zahteva ugotovitev dejstev, da je bilo plačilo tožene stranke tožniku spornega dne v določeni višini pravilna izpolnitev obveznosti po pravnomočnih sodbah; da tožnik s plačilom ni bil preplačan in da tožnik toženi stranki ni dolžan ničesar vrniti. Tak zahtevek je v nasprotju z določbo 181. člena ZPP (po katerem lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine), zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v točkah 1. (obračun razlike v plači in nadomestila plače), 2. (plačilo razlike v plači in nadomestila plače), 4. (odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), 5. (obračun kolektivne stimulacije) in 6. (plačilo kolektivne stimulacije) (točka I izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka (točka II izreka sklepa) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 13.188,06 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka). Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom opr. št. Pd 328/2012 z dne 15. 1. 2014 delno spremenilo tako, da je znesek 13.188,06 EUR znižalo na znesek 12.189,02 EUR.

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb ZPP iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo in sklep razveljavi in spremeni tako, da ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer so stroški pritožbenega postopka nadaljnji stroški postopka. V zvezi z zavrženjem tožbe se sklicuje na sodno prakso ter navaja, da je opredelitev nekaterih dejanskih vprašanj lahko predmet natančne opredelitve zahtevka. Izpostavlja, da je pri teh vprašanjih sodna praksa delovnih sodišč bolj skopa, zato se opira na prakso rednih sodišč ter predstavlja stališče, da ugotovitev določene dejanske okoliščine, ki je neposredno povezana z glavnim zahtevkom (v konkretnem primeru z obstojem in neobstojem pravnega razmerja) ne more predstavljati samostojnega zahtevka, je pa dopustna kot konkretizacija in individualizacija zahtevka. V tem kontekstu je treba razumeti tudi tožnikov primarni tožbeni zahtevek, ki je postavljen v treh točkah kot zaokrožena celota. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo postavljeni primarni zahtevek kot dejansko ugotovitev, saj je tožnik dejansko zahteval (1) ugotovitev, da ne obstaja preplačilo (neobstoj presežene izpolnitve, torej obogatitvenega razmerja med strankama), (2) da je pravno razmerje med strankama pravilno izpolnjeno (neobstoj pravnega razmerja zaradi veljavne izpolnitve) in (3) neobstoj obveznosti vrniti, kar je sodišče ugotovilo že samo. Zato meni, da je zahtevek ustrezen in uveljavlja izključno ugotavljanje neobstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama (prvi dve alineji) in neobstoj pravice oziroma njej nasproti stoječe obveznosti v zadnji alineji. Če bi tožnik zahteval le ugotovitev dejstva, bi tožbeni zahtevek primeroma oblikoval tako, da bi se ugotovilo, da je tožena stranka plačala tožniku dne 22. 3. 2010 neto 200.973,24 EUR. Plačilo samo kot tako je res dejansko vprašanje, ali pa gre za preplačilo (obogatitev), za pravilno izpolnitev, obstoj dolga, pa so pravna vprašanja obstoja pravic ali pravnih razmerij. Odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravnega interesa je pravilna, saj je od tega priznanja v celoti odvisen izid pravdne zadeve. V slednji namreč tožnik ne more podajati procesnih ugovorov, ki so za presojo medsebojnega razmerja med pravdnima strankama v tej zapleteni zadevi ključni, to pa so ugovor prekluzije zaradi prepozno zatrjevane prisilne poravnave ter vprašanje dokaznega in trditvenega bremena. Zato se je tožeča stranka odločila, da ugotovitvenega zahtevka ne bo uveljavljala kot nasprotnega ugotovitvenega zahtevka na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP v pravdnem postopku opr. št. P 465/2011 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, ampak kot samostojni ugotovitveni zahtevek na matičnem delovnopravnem področju v zadevi, kjer je matično sodišče ugotavljalo obstoj tožnikovega delovnopravnega zahtevka in njegovo izpolnitev. Nadalje meni, da je napačna odločitev o litispendenci, saj je za ugotovitev, ali je podana litispendenca, potrebno najprej ugotoviti, kaj pokriva pojem identitete zahtevka. Poleg subjektivne identitete je potrebna tudi objektivna identiteta, kar pomeni, da sta dve pravdi objektivno identični, če je v obeh uveljavljen vsebinsko isti tožbeni zahtevek. Poudarja, da procesno situacijo lahko tožnik uveljavlja in doseže samo v tem sporu in zato rabi odločitev o tem sporu, prav zaradi prekluzije in dokaznega bremena, ki je matični bazični spor in poteka pred specializiranim sodiščem za delovno pravo. Ker ni podana litispendenca, mora sodišče odločiti o primarnem (ugotovitvenem) zahtevku in to glede vseh treh alinej, ker gre za presojo o neobstoju pravnega razmerja ali pravne pravice/obveznosti (t. i. negativna deklaratorna tožba). Obrazložitev sodišča prve stopnje nudi dovolj opore, da pritožbeno sodišče samo odloči o zahtevku in primarnemu v celoti ugodi, to pa pomeni, da o podrednem ni potrebno odločati zaradi podrednosti akumulacije zahtevkov. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v novem sojenju (3. pripravljalna vloga z dne 11. 4. 2013) oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je postavil primarni zahtevek za ugotovitev, da je bilo plačilo tožene stranke tožniku dne 22. 3. 2010 v znesku 200.973,24 EUR pravilna izpolnitev obveznosti po sodbah Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 57/2008 z dne 9. 9. 2008 in Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1506/2008 z dne 14. 8. 2009 in da tožnik s plačilom ni bil preplačan. Nadalje je tožnik zahteval ugotovitev, da je s plačilom dne 22. 3. 2010 v znesku 200.973,24 EUR tožena stranka izpolnila veljavno pravno in moralno obveznost zaradi prikrajšanja po sodbi Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 139/06 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 657/2007. Nadalje je zahteval tudi, da se ugotovi, da tožnik ni dolžan vrniti toženi stranki ničesar iz plačila v znesku 200.973,24 EUR, prejetega 22. 3. 2010, ker je šlo za veljavno izpolnitev pravne in moralne obveznosti tožene stranke do tožnika.

ZPP v prvem odstavku 181. člena določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. V skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP se takšna tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka.

Primarni tožbeni zahtevek, kot ga je postavil tožnik, je v celoti nedopusten, in ne samo v točkah 1 in 2, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik namreč ne more uveljavljati takšnega zahtevka v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da tožnik v točki 1 in 2 zahteva ugotovitev dejstev, da je bila izpolnitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je že iz tega razloga pravilna odločitev o zavrženju tožbe v tem delu. Tudi v točki 3 primarnega tožbenega zahtevka tožnik v bistvu zahteva ugotovitev, da je bila izpolnitev tožene stranke po pravnomočni sodbi pravilna, saj posledično (tudi po splošnih pravilih obligacijskega prava) ne obstaja dolžnost vrniti nečesar, kar je bilo veljavno izpolnjeno. Zato tožnik s formulacijo zahtevka, ki naj bi utemeljeval odločitev o pravnem razmerju, dejansko poskuša doseči tisto, kar ni dopustno v točkah 1 in 2 primarnega zahtevka. Zato je tak zahtevek v celoti v nasprotju z določbo 181. člena ZPP. Posledično so pravno nebistvene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje pravilnost navajanja nekaterih dejstev v točkah 1 in 2 zahtevka, ki naj bi se po njegovem stališču nujno navezovale na točko 3 zahtevka, torej na ugotovitev, da ne obstaja njegova dolžnost vrniti vtoževani zneska, ki ga tožena stranka od njega zahteva v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Zato je bila tožba glede primarnega tožbenega zahtevka v skladu z 274. členom ZPP pravilno in utemeljeno zavržena. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi sicer tožnik zahteva nekaj, kar izključuje zahtevek v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 465/2011. Torej bi šlo za litispendenco, v kolikor bi bil tak zahtevek dopusten. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je torej pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega tudi niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, ki utemeljuje vsebinsko odločanje v tem delovnem sporu iz razloga, ker lahko v tem sporu uveljavlja nekatere ugovore, ki jih v sporu pred Okrožnim sodiščem v Kopru ne bo mogel uveljavljati.

Tožnik se pritožuje tudi zoper zavrnitev podrednega zahtevka, pri čemer pritožba nima razlogov glede odločitve v tem delu. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov v spisu ugotavlja, da je tudi v tem delu odločitev sodišča pravilna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožnika ne obstaja, saj je bil iz tega naslova v celoti poplačan. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v popravnem sklepu natančno pojasnilo tudi odločitev o stroških postopka, ki so pravilno odmerjeni ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi, Zakona o sodnih taksah ter glede na vrednost spornega predmeta. Zato pritožba tudi glede stroškov postopka ni utemeljena. Tudi sicer je pritožba glede stroškov neobrazložena oziroma je utemeljena s tem, da si tožnik prizadeva za spremembo uspeha v sporu, s tem pa bi se spremenila tudi odločitev o stroških postopka, glede na odločanje o stroških postopka po načelu uspeha stranke v sporu (154. člen ZPP).

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).