Jedro

Zahtevek za ugotovitev, da je plačilo tožene stranke tožniku predstavljalo pravilno izpolnitev obveznosti po sodbah Delovnega sodišča v Kopru Pd 57/2008 in pritožbenega sodišča Pdp 1506/2008 in da s plačilom ni bil preplačan (1. točka zahtevka), predstavlja ugotovitev dejstva (pravilne izpolnitve).

Tudi zahtevek pod tč. 3 ni pravilno oblikovan ugotovitveni zahtevek za obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja. Tudi vmesni ugotovitveni zahtevek (na katerega se tožnik sklicuje v reviziji) bi moral biti tako oblikovan, sicer pa ga tožnik ni postavil tako, temveč kot primarni in podredni zahtevek. Za vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP) tudi sicer ne bi bilo pogojev, saj ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločanje o dajatvenem zahtevku in ne izpolnjuje pogoja prejudicialnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo v zvezi z primarnim zahtevkom za ugotovitev, da je bilo plačilo tožene stranke tožniku dne 22. 3. 2010 v znesku 200.973,24 EUR pravilna izpolnitev po sodbah Delovnega sodišča v Kopru Pd 57/2008 z dne 9. 9. 2008 in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1506/2008 z dne 14. 8. 2009 in da tožnik s plačilom ni bil preplačan, za ugotovitev, da je s plačilom dne 22. 2. 2010 v znesku 200.973,24 EUR tožena stranka izpolnila do tožnika veljavno pravno in moralno obveznost zaradi prikrajšanja po sodbi Delovnega sodišča v Kopru Pd 139/06 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 657/2007 ter za ugotovitev, da tožnik ni dolžan vrniti toženi stranki ničesar iz plačila v znesku 200.973,24 EUR, prejetega 22. 3. 2010, kjer je šlo za veljavno izpolnitev pravne in moralne obveznosti tožene stranke do tožnika. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za obračun razlike v plači in nadomestila plače, za plačilo razlike v plači in nadomestilu plače, odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, obračun kolektivne stimulacije in plačilo kolektivne stimulacije. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka, višino teh stroškov pa je popravilo s popravnim sklepom z dne 15. 1. 2014. 2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je z zamudno sodbo Pd 57/2008 z dne 9. 9. 2008 tožniku že prisodilo obračun in plačilo nadomestila plače, regresa za leto 2004 do 2007, pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo kolektivne stimulacije in neizplačane premije k prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in to sodbo potrdilo (sodba in sklep Pdp 1506/2008 z dne 14. 8. 2009). Tožnik je vložil predlog za izvršbo in v izvršilnem postopku prejel 200.973,24 EUR. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII Ips 421/2009 z dne 21. 6. 2011 reviziji tožene stranke zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o premalo izplačanih plačah za čas od februarja 2004 do decembra 2007, pogodbeni kazni (oziroma odškodnini) zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kolektivni stimulaciji za obdobje 2004 do 2007 in odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je nato pred Okrožnim sodiščem v Kopru vložila tožbo zoper tožnika za vrnitev zneska 200.973,24 EUR iz naslova neupravičene obogatitve, saj naj bi s sklepom revizijskega sodišča odpadla pravna podlaga za izplačilo tega zneska. V drugem sporu pred delovnim sodiščem je med strankama prišlo do poravnave (zadeva Pd 243/2009), ki je bila sklenjena dne 14. 6. 2010, v njej pa je bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2007 in da do tega datuma nima več zahtevkov do tožene stranke. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrglo (sklep Pd 380/2011-57 z dne 19. 6. 2012), vendar je pritožbeno sodišče ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep pritožbenega sodišča Pdp 792/2012 z dne 11. 10. 2012). V ponovnem postopku je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2013 modificiral tožbo tako, da je najprej postavil ugotovitveni zahtevek (1) , kot podredni pa je postavil dosedanji zahtevek, o katerih še ni bilo odločeno.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da 1. in 2. točka primarnega ugotovitvenega zahtevka ni dovoljena, saj lahko tožnik z ugotovitveno tožbo zahteva le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ne pa dejstva. Tožba tudi ni dovoljena v 3. točki ugotovitvenega zahtevka, saj gre za litispendenco med tem zahtevkom in zahtevkom, ki ga je tožena stranka postavila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru P 465/2011. V zvezi s podrednimi zahtevki je sodišče najprej ugotovilo, da je bil tožnik v času vložitve tožbe upravičen do obračuna in plačila nadomestila plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (v pretežnem delu), odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (na podlagi pravnomočne sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 139/06 z dne 21. 3. 2007, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 657/2007 z dne 7. 9. 2007), vendar ne v celoti zahtevanem znesku. Nadalje je ugotovilo, da je bil v času vložitve tožbe v celoti upravičen do obračuna stimulacije oziroma delno upravičen do izplačila neto stimulacije. Kljub temu je vse podredne zahtevke, ki so še predmet tega spora, zavrnilo, saj so terjatve v času sojenja prenehale - med strankama je bilo nesporno, da so bile njegove terjatve iz podrednih zahtevkov v celoti poplačane.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Med drugim je obrazložilo, da je primarni zahtevek v celoti nedopusten. Tožnik takšnega zahtevka ne more uveljavljati v delovnem sporu. V 3. točki primarnega zahtevka je tožnik zahteval ugotovitev, da je bila izpolnitev tožene stranke po pravnomočni sodbi pravilna in da posledično ne obstaja dolžnost vrnitve tega, kar je bilo veljavno izpolnjeno. S takšno formulacijo dejansko poskuša doseči tisto, kar ni dopustno že v prvi in drugi točki primarnega zahtevka, tak zahtevek pa je v nasprotju z določbo 181. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je dodalo, da zahteva nekaj, kar izključuje zahtevek v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru P 465/2011 in bi šlo za litispendenco, v kolikor bi bil tak zahtevek dopusten. Obrazložilo je tudi, da se tožnik pritožuje tudi zoper zavrnitev podrednega zahtevka, vendar brez razlogov; v okviru preizkusa po uradni dolžnosti je potrdilo tudi takšno odločitev.

5. Zoper pravnomočno sodbo je revizijo vložil tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z zavrženjem tožbe glede primarnega zahtevka uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in navaja, da z zahtevki uveljavlja vprašanje spornega pravnega razmerja, da je nedvomno podan njegov pravni interes za tak zahtevek in da ni podane litispendence. Sklicuje se tudi na pravila o vmesnem ugotovitvenem zahtevku in navaja, da je tožbo vložil leta 2008, tožena stranka pa je vložila tožbo pred Okrožnim sodiščem v Kopru leta 2011. Prepričan je, da identitete zahtevkov ni, ker ne gre za vsebinsko enake zahtevke; če bi bila identiteta podana, je treba upoštevati, kateri postopek se je začel prej in kateri kasneje.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je bila tožba pred Okrožnim sodiščem v Kopru vložena pred spremembo zahtevka v tem sporu.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožnik naslavlja revizijo kot revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča, vendar iz razlogov revizije jasno izhaja, da gre dejansko za revizijo zoper pravnomočen sklep sodišča o zavrženju tožbe v zvezi z njegovim primarnim zahtevkom.

10. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev sama po sebi ne obstaja že iz razloga, ker sodišče o zahtevku ni odločalo po vsebini v smislu utemeljenosti oziroma neutemeljenosti, temveč je ugotovilo, da niso podani pogoji za vsebinsko odločanje. Izven tega okvira tožnik tudi ne navaja, da mu ni bila dana možnost obravnavanja primarnega zahtevka.

11. Neutemeljeno je tudi njegovo tolmačenje pogojev za ugotovitveno tožbo, kot so določeni v 181. členu ZPP in s tem zvezi smiselno uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka in kršitev pravice do sodnega varstva ter pravnega sredstva. Sodišče v izreku ne odloča o dejanskem stanju, temveč o pravni posledici, ki izvira iz tega dejanskega stanja; z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati le ugotovitve o nekih dejstvih, tudi če so ta dejstva pravno relevantna in je od njih odvisen obstoj določene pravice ali pravnega razmerja. Ugotovitvena tožba mora biti oblikovana tako, da tožbeni predlog vsebuje ugotovitev o obstoju oziroma neobstoju pravice ali pravnega razmerja (izjema le pristnost oziroma nepristnost kakšne listine), ne pa posameznih dejstev, ki so lahko pomembna za odločitev o pravici oziroma pravnem razmerju.

12. Tožnik je storil prav to, saj zahtevek za ugotovitev, da je plačilo tožene stranke tožniku predstavljalo pravilno izpolnitev obveznosti po sodbah Delovnega sodišča v Kopru Pd 57/2008 in pritožbenega sodišča Pdp 1506/2008 in da s plačilom ni bil preplačan (1. točka zahtevka), predstavlja ugotovitev dejstva (pravilne izpolnitve). Enako velja za zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka s plačilom dne 22. 3. 2010 izpolnila do tožnika veljavno pravno in moralno obveznosti zaradi prikrajšanja po sodbi Delovnega sodišča v Kopru Pd 139/06 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 657/2007 (2. točka zahtevka) (2).

13. Tudi za zahtevek pod 3. točko (ugotovi se, da tožnik ni dolžan vrniti toženi stranki ničesar iz plačila v znesku 200.973,24 EUR, ki ga je prejel dne 22. 3. 2010, ker je šlo za veljavno izpolnitev pravne in moralne obveznosti tožene stranke) ni mogoče ugotoviti pogojev za tožbo. Ne gre za pravilno oblikovan ugotovitveni zahtevek za obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja (3). Tudi vmesni ugotovitveni zahtevek (na katerega se tožnik sklicuje v reviziji) bi moral biti tako oblikovan, sicer pa ga tožnik ni postavil tako, temveč kot primarni in podredni zahtevek. Za vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP) tudi sicer ne bi bilo pogojev, saj ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločanje o dajatvenem zahtevku in ne izpolnjuje pogoja prejudicialnosti.

14. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper sklep, prav tako pa je zavrnilo tudi revizijo zoper sodbo - kot navedeno je bila vložena tudi revizija zoper sodbo, vendar ne vsebuje revizijskih razlogov, v mejah katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti.

15. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Za ugotovitev, da je bilo plačilo tožene stranke tožniku dne 22. 3. 2010 v znesku 200.973,24 EUR pravilna izpolnitev obveznosti po sodbah Delovnega sodišča v Kopru Pd 57/2008 z dne 9. 9. 2008 in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1506/2008 z dne 14. 8. 2008 in da s tem plačilom ni bil preplačan, da se ugotovi, da je s plačilom dne 22. 3. 2010 v navedenem znesku tožena stranka izpolnila do tožnika veljavno pravno in moralno obveznost zaradi prikrajšanja po sodbi Delovnega sodišča v Kopru Pd 139/06 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 657/2007 in da se ugotovi, da tožnik ni dolžan vrniti toženi stranki ničesar iz plačila v znesku 200.973,24 EUR, ker je šlo za veljavno izpolnitev pravne in moralne obveznosti tožene stranke do tožnika.

Op. št. (2): Pravnomočna sodba, na podlagi katere je prišlo do izpolnitve obveznosti, je bila razveljavljena, res pa je vsaj po temelju tožnik upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja na podlagi sodb sodišč prve in druge stopnje (Pd 139/2006 in Pdp 657/2007) - vendar na podlagi te sodbe še nedoločno in nejasno, kakšen je obseg teh pravic.

Op. št. (3): Glej tudi dr. A. Galič: Pravdni postopek , zakon s komentarjem, 2006, 2. knjiga, str. 156.