Jedro

S pravnoposlovno odsvojitvijo nepremičnine, ki je bila del skupnega premoženja, preneha skupna lastnina, ne glede na to, ali se je to zgodilo z vednostjo drugega partnerja ali mimo nje.

Izrek

1. Pritožba proti odločitvi o nasprotni tožbi se zavrže. 2. Pritožba proti odločitvi o zahtevku po tožbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v tem delu.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala, naj se ugotovi, da stanovanjska hiša v D. v. 18, S., ki stoji na parc. št. 25 v vl. 29 k.o. D. v. z zemljiščem pod hišo in zemljiščem, ki je potrebno za redno vzdrževanje in uživanje hiše, spada v skupno premoženje, ki sta ga tožnica in M. B. pridobila z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Tožnica zahteva ugotovitev, da je do ? solastnica te nepremičnine. Z 2. točko tožbenega zahtevka je tožnica zahtevala, naj se drugo toženki naloži, da ta na svoje stroške naroči Območni geodetski upravi K. odmero dela parcele št. 25, in sicer zemljišče pod stavbo v izmeri 120 m2 in funkcionalno zemljišče v izmeri 400 m2, nadalje naj se ustanovi nova parc. št. in pri tej novo ustanovljeni parc. št. naj se vknjiži lastninska pravica v korist tožnice do ? .

Sodišče prve stopnje je navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnica (po tožbi). Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po tožbi v celoti ugodi, glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pa naj izda sodbo na podlagi pripoznave. Podrejeno predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika. Pritožba se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožbeni zahtevek premalo določen in da nima lastnosti izvršljivosti. Opozarja, da je postopek brez krivde strank tekel kar 14 let. V času vložitve tožbe je bila parcelna številka označena tako, kot je označeno v tožbi. Tožeča stranka ni kriva, če je zemljiška knjiga med samim postopkom podatke spreminjala. V nadaljevanju pritožba meni, da bi jo moralo sodišče, če bi že štelo, da je tožbeni zahtevek nedoločen, nedoločljiv in neizvršljiv, pozvati, naj zahtevek ustrezno dopolni oziroma popravi. Ne strinja se, da tožbeni zahtevek ni določen. Skladen je namreč z določbo 24. člena ZTLR (1). Tedanji predpisi so namreč uporabljali pojem funkcionalnega zemljišča, če so bile te definicije dovolj natančne, da jih je lahko uporabljal zakon, so tudi dovolj natančne, da so lahko v tožbenem zahtevku. Nadalje pritožba nasprotuje temu, da naj bi bil zahtevek nesklepčen, češ da sodišče brez konkretne odmere zemljišča ne more ugotoviti višine vlaganj in posledično deleža, ki pripada solastnikom. Med strankama je nesporno, da sta gradnjo v celoti financirala tožnica in toženec M. B.. Torej sta lastnika zgradbe (in posledično zemljišča po členu 24 ZTLR). Višine solastniškega deleža med tožnico in M. B. pa sodišču ni treba ugotavljati, saj velja domneva, da sta deleža zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev enaka. Nazadnje pa pritožba uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve v zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi. Tožena stranka je namreč ta del zahtevka pripoznala, zato bi moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba proti odločitvi sodišča pod točko II. izreka ni dovoljena.

Pritožba proti odločitvi sodišča pod točko I. izreka pa je dovoljena, a ni utemeljena.

Glede nedovoljenega dela pritožbe: Pritožba je nedovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa (3. odstavek 343. člena ZPP (2)). Pritožnica nastopa v vlogi tožene stranke po zahtevku po nasprotni tožbi. Ker je bil zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen, je tožena stranka v skladu s svojim abstraktnim procesnim položajem uspela. S pritožbo svojega procesnega uspeha ne more izboljšati. Tako nima priznanega pravnega interesa za pritožbo proti odločitvi, da se zahtevek po nasprotni tožbi zavrne. Ker je pritožba nedovoljena, jo je pritožbeno sodišče v tem delu zato zavrglo (352. člen ZPP).

Glede odločitve o pritožbi proti zavrnitvi zahtevka po tožbi: Razlogi sodišča prve stopnje bi bili relevantni, če bi tožeča stranka uveljavljala lastninski zahtevek na podlagi pravila o gradnji na tujem svetu (24. do 26. člen ZTLR) ali pa na podlagi priposestvovanja (28. člen ZTLR). V obeh primerih gre namreč za izvirno pridobitev lastninske pravice – po naravi stvari največkrat le na delu nepremičnine, zaradi česar je potrebno sodelovanje s pristojnim izvedencem geodetske stroke, ki izdela elaborat. Vendar v obravnavani zadevi tožeča stranka ne uveljavlja pridobitve lastninske pravice na nobeni od navedenih dveh podlag. V pritožbi se sicer sklicuje na 24. člen ZTLR, a ta njena pravna ocena v trditveni podlagi tožbe nima nobene opore. Analiza tožbene trditvene podlage nazorno pokaže, da tožnica uveljavlja izvirno pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o ustvarjanju skupnega premoženja med izvenzakonskima partnerjema (2. odstavek 51. člena ZZZDR (3)). Takšen je tožbeni zahtevek v prvi točki predlaganega izreka (ugotovitev skupnega premoženja), takšne so dejanske trditve in takšna je tudi pravna podlaga, navedena v uvodu tožbe. Na slednjo sicer sodišče ni vezano, vezano pa je na dejansko podlago. Razlogi v izpodbijani sodbi so tako sicer zgrešeni, vendar pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

Tožbeno izhodišče ima sicer cel kup pomanjkljivosti (zgolj za primer: stvarnopravni zahtevek iz naslova 51. člena ZZZDR se ne more uveljavljati le na delu stvari (4)). A vse pomanjkljivosti so nepomembne ter bi bilo njihovo odpravljanje ob ustreznem pravdnem vodstvu sodišča brez pomena, saj v nobenem primeru ne bi moglo privesti do uspeha tožeče stranke. Identiteta spora je izkristalizirana (ugotovitev lastninske pravice tožnice na opredeljenem delu nepremičnine iz naslova ustvaritve skupnega premoženja), tožba pa nesklepčna. Trditve namreč ne omogočajo zaključka o kakršnemkoli lastninskem upravičenju tožnice, nasprotno: trditve so takšne, da tožničin uspeh a priori izključujejo. To bi moralo biti tožeči stranki, ki je imela ves čas pravde pooblaščenca, jasno že tedaj, ko je bila s strani sodišča opozorjena na to, da lastninskega zahtevka ne more naperiti proti prvemu tožencu, saj ta ni (več) zemljiškoknjižni lastnik (5).

V čem je nesklepčnost tožbe, je ob pravni analizi trditvene podlage tožbe, na dlani. Tožnica trdi, da sta bila s prvotožencem v izvenzakonski skupnosti. Takšno dejstvo je podlaga za pridobivanje skupnega premoženja na podlagi pravila iz 2. odstavka 52. člena ZZZDR. Nadalje trdi, da je bil prvotoženec lastnik zemljišča. Takšno dejstvo je podlaga za pravni zaključek, da je bila nepremičnina prvotoženčevo posebno premoženje (1. odstavek 51. člena ZZZDR). Nadalje trdi in opisuje, da sta s prvotožencem za časa izvenzakonske skupnosti na tem zemljišču podrla staro hišo in postavila novo. Takšno dejstvo je lahko podlaga za pravni zaključek, da se je posebno premoženje prvotoženca zlilo z nastajajočim skupnim premoženjem. Nastalo je skupno premoženje (6). Stvar ustvarjenega skupnega premoženja je nepremičnina – to je obenem objekt zemljiškoknjižnega prava.

Odločilna okoliščina, zaradi katere je tožba nesklepčna, pa izvira iz naslednje trditve. Prvotoženec (kot zemljiškoknjžni lastnik) naj bi 6. 10. 1992 (to je po razpadu izvenzakonske skupnosti in pred to pravdo) skupaj z drugotoženko razvezal izročilno pogodbo, ki je bila pravni naslov njegove pridobitve lastninske pravice. Tedaj naj bi sklenila še darilno pogodbo in nepremičnino prepisala na drugotoženko. Iz takšne trditvene podlage izhaja, da je prvotoženec (kot zemljiškoknjižno izkazan lastnik) pravnoposlovno (izjavnovoljno) razpolagal s stvarjo skupnega premoženja. Takšno razpolaganje je sicer lahko izpodbojno, ni pa samo po sebi nično. Ne gre namreč za razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju (primerjaj 54. člen ZZZDR), marveč za razpolaganje s stvarjo, ki je skupno premoženje (7). Tožnica opisanega pravnoposlovnega ravnanja (ne zavezovalne in ne razpolagalne komponente) ni izpodbijala. Ob tem pa tudi ni navedla dejstev, ki bi omogočala pravni zaključek o morebitni ničnosti takega razpolaganja. Zgolj namen prvega toženca (torej njegov nagib za pravno poslovno ravnanje), da tožnico onemogoči v uveljavljanju njene pravice, ni trditev, ki bi omogočala zaključek o ničnosti. Namen ene stranke namreč sam po sebi ne preraste v kavzo (podlago) (8).

Čim je bilo pravno poslovno ravnanje prvega toženca in druge toženke dne 6. 10. 1992 veljavno (in trditvena podlaga ne omogoča pravnega zaključka, da je bilo neveljavno), sporna nepremičnina ne sodi več v skupno premoženje. Na njej ima namreč izvedeno lastninsko pravico tretja oseba. Do te tretje oseba pa tožnica nima nikakršnih zahtevkov (vsaj ne izhajajoč iz trditvene podlage te pravde) (9). Tožnica prav tako ne more imeti nobenega stvarnopravnega zahtevka nasproti prvemu tožencu, saj ta na nepremičnini nima lastninske pravice.

Tožbeni zahtevek, na ugotovitev, da sporna nepremičnina (oziroma le njen del, kot zahteva tožnica) spada v skupno premoženje tožnice in prvega toženca, je torej neutemeljen že zato, ker je bila ta nepremičnina veljavno odsvojena. Tožbeni zahtevek po drugi točki (storitveno ravnanje drugotoženke) pa je neutemeljen že zato, ker za naložitev takšnega ravnanja ni nikakršne pravne podlage (10).

Ker je pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (ter bi narekovali razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).

(3) Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR).

(4) Objekt stvarnega prava je nepremičnina – pridobitev lastninske pravice na delu stvari je izjema – kot že omenjeno pri npr. priposestvovanju. Takšne izjeme pa pri pridobitvi na podlagi 2. odstavka 51. člena ZZZDR ni.

(5) Glej opozorilo sodišča dano na naroku dne 9. 10. 1996 – list. št. 37. (6) Prispevki iz posebnega premoženja (v tej zadevi: zemljišče, katerega lastnik je bil prvo toženec in na katerem naj bi skupaj gradila) vplivajo na velikost deleža, ne pa na naravo takega premoženja (primerjaj sodbo VS RS, opr.št. II Ips 176/2001). Na tej časovni točki bi tožnica, ob predpostavki, da bi bile vse trditve točne, lahko zahtevala vknjižbo skupne lastnine ter na ta način zavarovala svoj lastninskopravni položaj).

(7) Sodna praksa glede tega vprašanja je obsežna; primerjaj npr. odločbe VS RS pod opr. št. II Ips 62/94, II Ips 200/99, II Ips 38/2004. (8) Nedopustna kavza bi utemeljevala ničnost pravnega posla. O vsem tem tožnica ne trdi ničesar in tudi zahtevek ni naravnan na takšno podlago (to bi bil namreč zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, ne pa zahtevek, ki drugotoženki brez vsake podlage nalaga neko upravno ravnanje).

(9) V družinskih skupnostih je pogost položaj dogovorjene skupne gradnje, na katero stranke izjavnovoljno navezujejo stvarnopravne učinke. A tudi takšnih trditev v tej pravdi ni in tudi v tem primeru zahtevek ni prilagojen takšni pravni podlagi. Lastninska pravica v primeru dogovorjene skupne gradnje se namreč pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, zato bi bil ugotovitveni zahtevek neustrezen.

(10) Prim. tudi odločbo VSL opr. št. II Cp 7552/2006.