Jedro

Tožnik je z uporabo mobilnega telefona v prostorih tožene stranke kršil pravila hišnega reda tožene stranke. Ta kršitev pa ne utemeljuje tako hude sankcije, kot je prenehanje delovnega razmerja. Tudi če bi bile utemeljene vse kršitve iz (prvega) pisnega opozorila (da je bil določenega dne na liniji v jutranjih urah zastoj v trajanju 15 minut, ker tožnik predhodnega dne ni pospravil linije in je bilo tega dne na delovni mizi najdeno kljukasto merilo večje vrednosti, čeprav bi moralo biti shranjeno v predalu delovne mize; je zaradi nespoštovanja tehnoloških parametrov za doziranje komponent PUR na mešalni glavi tožnik povzročil defekt palete filtrov zaradi neustrezne trdote PUR; je bil na sestanku žaljiv do sodelavcev) in tudi očitek nenošenja delovne halje iz dugega pisnega opozorila, to skupaj s kršitvijo v zvezi z uporabo mobilnega telefona iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnikovo delo, zaradi česar je sodišče razvezalo pogodbo za zaposlitvi, je preuranjena. Tožnikova kršitev v zvezi z povzročitvijo škode na novi liniji ne more pomeniti izgubo zaupanja, saj tožena stranka tožnika ni tako natančno in dolgo vpeljevala v delo, kot ostala dva zaposlena na tej liniji. Tožnik je namreč takoj za tem, ko je prišlo do težav, zaprosil sodelavca za pomoč in je nato linija obratovala normalno. Tudi sestanek, na katerem naj bi bil tožnik žaljiv do sodelavcev, je bil sklican iz razloga, ker se je tožniku očitalo nekaj, kar je v zvezi z delom na novi liniji. Glede na to, da je tožnik pojasnil, da ni bil v delo dovolj dolgo uvajan in da je tudi tožena stranka štela, da mu mora zagotoviti pomoč pri vodenju linije, ne gre za okoliščino na strani delavca, ki bi kazala na izgubo zaupanja. Glede ostalih dveh očitkov, uporabe zaščitne halje in telefoniranja v času odmora, pa tudi ne gre za kršitvi, ki bi kazali na to, da tožnik ne bi vestno opravljal svojih nalog v smislu, kot se mu očita glede izgube zaupanja in nemožnosti nadaljnjega sodelovanja. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki 15 let, zato so očitki, ki jih tožena stranka navaja tožniku, minorni in niso v ničemer povzročili niti potencialne nevarnosti za nastanek kakršnekoli škode. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja in s tega vidika ni presodilo, ali je tožnikovo ravnanje, predvsem v zvezi z delom na novi liniji, lahko razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo, razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v točkah XIV in XV izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - delno spremeni v točki XVI izreka tako, da se znesek 838,75 EUR zviša na znesek 1.223,23 EUR.

II. Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po 3. 3. 2015 do vrnitve na delo in prijavo v zavarovanje, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2011, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2002, kot nezakonita razveljavi (točka I izreka), da je tožena stranka dolžna tožnika v 8 dneh prijaviti v vse oblike obveznega socialnega zavarovanja delavcev in mu za čas od 8. 11. 2011 do 3. 3. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka II izreka) ter v 8 dneh obračunati tožniku nadomestila plače za čas od 8. 11. 2011 do 3. 3. 2015 tako, da od bruto nadomestila plače, ki od 8. 11. do 30. 11. 2011 znaša 982,43 EUR, od 1. 12. 2011 do 3. 3. 2015 pa 1.213,57 EUR mesečno, obračuna in pri pristojni blagajni plača prispevke za socialno varnost, ki bremenijo delodajalca in delavca ter dohodnino, in v istem roku izplača tožniku ustrezna neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsakega zneska mesečnega nadomestila plače tečejo od 10. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka III izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna v 8 dneh izplačati tožniku regres za letni dopust za leto 2012 tako, da od bruto zneska 810,00 EUR obračuna in po plačilu dohodnine tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje (točka IV izreka), regres za letni dopust za leto 2013 od bruto zneska 840,00 EUR, od katerega obračuna in plača dohodnino ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila (točka V izreka), regres za letni dopust za leto 2014 tako, da od bruto zneska 865,00 EUR obračuna in pri pristojnih blagajnah plača dohodnino ter tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila, kar zahteva več pa se zavrne (točka VI izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku tudi izplačati božičnico za leto 2011 tako, da od bruto zneska 200,00 EUR obračuna in pri pristojnih blagajnah vplača prispevke in dohodnino, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2011 do plačila (točka VII izreka), božičnico za leto 2012 tako, da od bruto zneska 460,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila (točka VIII izreka), božičnico za leto 2013 od bruto zneska 460,00 EUR ter tožniku izplača neto po obračunu in plačilu prispevkov in dohodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 1. 2014 do plačila (točka IX izreka), božičnico za leto 2014 od bruto zneska 475,00 EUR, od katerega plača prispevke in dohodnino ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila (točka X izreka), nagrado na osnovi ustvarjenega dobička za leto 2012, 2013 in 2014, pri čemer za leto 2012 odvede pri pristojnih blagajnah prispevke in dohodnino od zneska 550,00 EUR ter tožniku izplača ustrezen neto znesek od 1. 5. 2013 do plačila (točka XI izreka), za leto 2013 od bruto zneska 570,00 EUR odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 5. 2014 do plačila (točka XII izreka) ter za leto 2014 od bruto zneska 570,00 EUR odvede davke in prispevke ter nato tožniku izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka (točka XIII izreka). Pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2005 je sodišče prve stopnje razvezalo z dnem 3. 3. 2015, ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožniku obračunati odškodnino v bruto znesku 11.369,50 EUR in mu izplačati ustrezen neto znesek po plačilu prispevkov ter dohodnine, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po preteku tega izpolnitvenega roka do plačila, kar pa tožnik zahteva več je zavrnilo (točka XIV izreka). Tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh pozvati tožnika nazaj na delo na delovnem mestu preddelavec operater, je zavrnilo (točka XV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 838,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku roka do plačila (točka XVI izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer izpodbija odločitev v točki XIV izreka le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodbo pa izpodbija v zavrnilnem delu, to je glede odločitve v točki XIV izreka v celoti, podrejeno pa le v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v višini 9.095,60 EUR (razlika med zahtevanim in prisojenim zneskom), odločitvi v točki II in III izreka v delih, v katerih je odločeno, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v vse oblike socialnega zavarovanja delavcev in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu omogočiti in izplačati nadomestilo plače le za čas od 8. 11. 2011 do 3. 3. 2015, ker sta posledici (in delita usodo) izpodbijane odločitve v točki XIV izreka o razvezi pogodbe, odločitev v točki XV izreka v celoti ter v točki XVI izreka, v kateri tožniku niso priznani stroški postopka iz naslova stroškov za odvetniško zastopanje v novem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razpiše obravnavo in na njej izvede dokaze, ki jih navaja v pritožbi in nato pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da točke II, XIV in XV izreka nadomesti z novo točko II izreka, ki se naj glasi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na njegovo delovno mesto preddelavec operater, ga z 8. 11. 2015 prijaviti v vse oblike obveznega socialnega zavarovanja delavcev ter mu od 8. 11. 2011 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, oziroma podrejeno tako, da v celoti prizna zahtevano odškodnino; da v točki III izreka do 3. 3. 2015 nadomesti z besedo do vrnitve na delo ter v točki XVI izreka znesek 838,75 EUR nadomesti z zneskom 1.653,10 EUR, toženi stranki pa naloži, da v 8 dneh povrne tožniku priglašene stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka, do plačila.

Tožnik meni, da ima pravni interes za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z očitanimi kršitvami (čeprav je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita), saj je predvsem na podlagi kršitev, ki so predmet obeh opozoril, sodišče prve stopnje štelo, da so odnosi med strankama porušeni do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Presoja utemeljenosti obeh pisnih opozoril je imela odločilen vpliv na odločitev sodišča prve stopnje, saj sodišče prve stopnje v točki 25 sodbe ugotovi, da sta bili pisni opozorili, ki jih je tožena stranka podala tožniku, utemeljeni. Zato je po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v tožnika in z njim ne želi več sodelovati. Zato tožnik meni, da bi popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja in pravilna uporaba materialnega prava v zvezi s kršitvami iz obeh pisnih opozoril morala privesti do presoje sodišča prve stopnje, da sta bili obe opozorili neutemeljeni in da je že zaradi tega izpodbijana redna odpoved nezakonita. V obširni pritožbi tožnik izpodbija presojo utemeljenosti pisnega opozorila z dne 29. 10. 2009. Glede prve kršitve, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da je pri opravljanju del in nalog operaterja na proizvodni liniji P3 v popoldanski izmeni dne 27. 10. 2009, zaradi nespoštovanja tehnoloških parametrov za doziranje komponent PUR na mešalni glavi, povzročil defekt ene palete filtrov (zaradi neustrezne trdote PUR), ter s tem kršil določbe 31. in 32. člena ZDR, tožnik navaja, da za opravljanje del in nalog operaterja na liniji P3, ki je bila za operaterje zahtevnejša kot linija P1, na kateri je delal od leta 2003 do vključno 7. 10. 2009, ko je prenehala z obratovanjem, ni bil posebej usposobljen, kot sta bila operaterja A.A. in B.B.. Tožnik je trdil, da je (pred dogodkom z dne 27. 10. 2009) le dvakrat delal na liniji P3 in to kot pomočnik operaterja B.B., prvič 8. 10. 2009 in drugič 19. 10. 2009, preden ga je vodja proizvodnje C.C. dne 19. 10. 2009 z 20. 9. 2009 razporedil kot samostojnega operaterja na linijo P3. S tem v zvezi tožnik podrobneje izpostavlja nekatere dele izpovedb prič C.C., vodje proizvodnje, A.A., B.B. in D.D., iz katerih izhaja, da ni mogoče z gotovostjo sklepati, da naj bi B.B. in A.A. pred 19. 10. 2009 uvajala tožnika v delo operaterja na liniji P3. Dogovor med C.C., B.B. in tožnikom, na katerega se nekritično sklicuje tudi sodišče prve stopnje, da bo B.B. tožniku pomagal v težavah, kaže na to, da tožnik ni bil uveden oziroma ni bil usposobljen za samostojno delo operaterja, če je pa potreboval pomoč. Priča E.E., inženirka kakovosti pri toženi stranki, je izpovedala, da tožnik ni kriv, da PUR ni reagiral („nezreagiran PUR“), ker to pomeni, da v tem PUR-u ni dovolj neke komponente. F.F., inženir strojništva pri toženi stranki, pa je izpovedal, da do okvare cilindra za izocianat lahko pride naenkrat ali pa postopoma in da je v takšnih primerih v isti seriji nekaj filtrov dobrih, nekaj pa premehkih. Dopustil je možnost, da kljub pravilno nastavljeni kalibraciji in hitrosti mešalne glave pride do tega, da so filtri premehki in da je verjetno ventil (cilinder) tudi tožniku delal problem, oziroma, da je bilo z ventilom nekaj narobe. Tožnik opozarja, da je tudi sicer ostal v mejah dopuščenega „škarta“, ki znaša 0,80 %, ter poudarja, da delavcu, ki ni ustrezno strokovno usposobljen za delo, ni mogoče očitati strokovne napake. V zvezi z drugo kršitvijo, ko naj bi tožnik dne 28. 10. 2009 povzročil zastoj v trajanju 15 minut na liniji P3, ter da dne 27. 10. 2009 ni pospravil linije, prav tako pa je bilo tega dne na delovni mizi najdeno kljunasto merilo večje vrednosti, čeprav bi moralo biti v posebni škatli v predalu delovne mize, pritožba izpostavlja, da te kršitve sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo, kot da je ne bi bilo v pisnem opozorilu. Izvedlo je predlagane dokaze, vendar jih ni ocenilo ter je to kršitev enostavno spregledalo. Zato tožnik v tem delu niti ne more polemizirati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, temveč lahko uveljavlja le pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da to pomanjkljivost odpravi na obravnavi in samo presodi o utemeljenosti tega dela pisnega opozorila. Glede tretje kršitve, ki naj bi jo tožnik storil tako, da je dne 28. 10. 2009 na sestanku, organiziranem z namenom reševanja problemov na liniji, ob prisotnosti tehnologa, vodje industrializacije, inženirke kakovosti, operaterja in vodje proizvodnje kršil pravila običajnega komuniciranja med sodelavci, pri tem pa je uporabil izraze in žalitve, ki ne sodijo v običajen način komuniciranja s sodelavci, zaradi česar naj bi kršil določbo 35. člena ZDR, tožnik navaja, da ni bil vulgaren do nobenega od sodelavcev na sestanku in da ni nikogar žalil. V zvezi z dogodki na sestanku izpostavlja izpovedi prič F.F., B.B., C.C. ter E.E., pri čemer tudi opozarja, da tudi ni mogoče ugotoviti, katere besede naj bi izrekel, ko se je branil pred neupravičenim očitkom, da je kriv za izmet filtrov. Vsak povprečen človek se na hujše neupravičene očitke odzove s kakšno „vročo“ besedo, pomembna pa je njena vsebina, glede katere pa sodba nima razlogov. Pri vprašanju, katera beseda je žaljiva, vulgarna in podobno, gre za pravno kvalifikacijo besede. Najprej je treba slišati to besedo in naloga priče je, da sodišču reproducira konkretne besede, ki jih je tožnik izrekel, ne da bi podal kvalifikacijo teh besed, sodišče pa mora preveriti, ali je to mogoče opredeliti kot žaljivo, vulgarno in presoditi, ali je uporaba konkretnih besed v komunikaciji s sodelavci res neprimerna. Zaradi vsega navedenega izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo pisno opozorilo z dne 29. 10. 2009, utemeljeno.

Izpodbija tudi presojo utemeljenosti pisnega opozorila z dne 27. 5. 2011, torej da naj tožnik ne bi uporabljal opreme za osebno varnost, to je delovne obleke in zaščitnih čevljev, katerih uporaba je obvezna, s čimer je kršil tudi določbe 36. člena ZVZD-1 in 33. člena ZDR. Za konkretno delovno obleko (halja), ki je prikazana na fotografiji v prilogi A1, jo sodišče neupravičeno imenuje „varovalna halja“ oziroma „varovalna zaščitna halja“, saj je tožnik ves čas trdil, da gre za navadno delovno obleko - haljo, ki ni zaščitna oziroma varovalna obleka, ker ne varuje delavca pred nobenimi tveganji za nastanek poškodb ali zdravstvenih okvar pri delu, temveč ga izključno ščiti, da si ne bi umazal osebnih oblačil. Zato je ni mogoče šteti za osebno varovalno opremo. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in 39/2005) v točki a) 3. člena določa, da se za osebno varovalno opremo v smislu tega Pravilnika ne šteje navadna delovna obleka ali uniforma, ki ni posebej namenjena varnosti in zdravju delavca pri delu. Zato halje tudi ni v okvirnem seznamu osebne varovalne opreme, ki je priloga 2 navedenega Pravilnika. Iz izpovedi prič C.C. kot tudi priče G.G. izhaja, da delavci uporabljajo haljo iz razloga, da si ne umažejo hlač (priča C.C.) oziroma da halja ščiti pred umazanijo pred brizganjem poliuretana, ki lahko brizgne v človeka in je halja zaščita pred tem (priča G.G.). S poliuretanom se namreč obleka uniči, sicer pa halja zdravja ne varuje. Z neuporabo takšne delovne halje tožnik ni mogel kršiti 36. člena ZVZD-1 ali 33. člena ZDR. Zato je odločitev v tem delu materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s t.i. četrto kršitvijo z dne 18. 10. 2010, to je, da je tožnik 18. 10. 2010 zavrnil opravljanje dela po razporeditvi zaradi izrednih delovnih potreb, ker naj bi bilo delo zanj ponižujoče, o čemer sodišče prve stopnje sploh ni odločalo iz formalnih razlogov (pretek objektivnega odpovednega roka). Tožnik vseeno navaja, zaradi „eliminiranja vseh grehov“, s katerimi ga je nadrejeni delavec H.H., pisec redne odpovedi, prikazoval kot nediscipliniranega delavca, da očitek te kršitve ni mogel biti odpovedni razlog niti iz vsebinskih razlogov, saj te kršitve ni storil in je tudi ni mogel storiti. Tožnik je bil takrat v bolniškem staležu, šlo je za razporeditev na delovni trak, za to delovno mesto pa tudi ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Ni šlo za izredne delovne potrebe, temveč za pomanjkanja dela za tožnika kot operaterja, prav tako ni šlo za izjemo, določeno v 2. odstavku 31. člena ZDR. Razporeditev je tudi nasprotovala 2. odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri je lahko tožena stranka s sklepom direktorja razporejala tožnika tudi na druga dela, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. V tem primeru je šlo za delo, za katero se zahteva osnovnošolska izobrazba.

V zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da je kljub navedenim večkratnim pisnim opozorilom nadaljeval s kršitvami delovnih obveznosti, s tem, da se je v delovnem času zasebno pogovarjal po mobilnem telefonu in prenehal s telefoniranjem šele, ko je opazil, da je v proizvodne prostore vstopil generalni direktor, s čimer naj bi kršil 31. in 32. člen ZDR ter točko h) Hišnega reda tožene stranke, pritožba navaja, da je presoja sodišča prve stopnje, da je kršil to določbo, zmotna, ker ne upošteva namena prepovedi uporabe mobilnega telefona v prostorih proizvodnje oziroma na proizvodnih linijah. Tožnik meni, da je citirana prepoved po toženkinem nespornem pojasnilu določena, ker uporaba mobilnih telefonov moti zbranost delavcev med delom, ter velja le v času opravljanja dela, ne pa tudi med pavzo. Ne more biti sporno, da morajo delavci marsikdaj opraviti nujen zaseben pogovor, zato telefoniranje med pavzo ne more nikogar motiti pri delu, ki takrat dejansko ne poteka. Iz izpovedbe takratnega vodje avtonomne proizvodne cone I.I. izhaja, da je bila uporaba mobilnih telefonov v proizvodnji dejansko razširjena. Šlo je za ravnanje, ki ga je tožena stranka tolerirala, saj drugim te kršitve ni očitala. V nadaljevanju izpodbija tudi odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR. Pritožba na podlagi izpovedb zaslišanih prič, ki jih v pritožbi povzema, in sicer C.C., H.H., J.J., I.I., K.K., L.L., A.A., D.D. in E.E. meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno. Podrejeno šteje, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti višjo odškodnino iz naslova odškodnine, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove starosti, bodoče škode kot posledice bistveno zmanjšanih zaposlitvenih možnosti, kot tudi ne dejstva, da se od prisojenega bruto zneska odškodnine plačujejo prispevki za socialno varnost in dohodnina. Nepravilna je tudi odločitev v točki XVI izreka glede stroškov postopka v novem sojenju. ZOdvT določa, da ni mogoče ponovljenega postopka šteti za isto zadevo oziroma nadaljevanja prvotnega postopka, ki je bil v smislu ZOdvT zaključen z razveljavitvenim sklepom pritožbenega sodišča. Gre za novo zadevo oziroma nov postopek, zaradi česar je tožnik upravičen do stroškov odvetniškega zastopanja v tem postopku. Zato meni, da je upravičen do povračila stroškov v novem postopku v znesku 838,75 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče v delu od točke I do XV pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodba v izpodbijanem delu nepravilna, saj se pri presoji utemeljenosti in teže kršitev ni upoštevalo tudi odpovednega razloga nenošenja varovalne delovne halje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki te kršitve ni upoštevalo, ker naj bi tožena stranka že s pisnim opozorilom z dne 29. 9. 2009 tožnika opozorila na to kršitev. Tožnik je namreč kljub temu opozorilu kršil pravila s tem, da je ignoriral nošenje varovalne halje. Kljub opozorilu na ponovno kršitev to ne pomeni, da tudi ta kršitev ne sme biti predmet odpovedi. Druga oblačila od predpisanih, kratke hlače, majica in opanke ne sodijo na proizvodno linijo, o čemer je bil tožnik opozorjen s strani varnostnega inženirja. Pri presoji utemeljenosti odpovedi oziroma teže kršitev bi tako moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi tožnikovo namerno kršitev varnostnih ukrepov, kar vsekakor ni zanemarljiva kršitev. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da telefoniranje v privatne namene ni utemeljen razlog za odpoved. Utemeljenost razloga se presoja v skladu z 2. odstavkom 88. člena ZDR. Gre za pravni standard, ki je odvisen od okoliščin vsakega posameznega primera. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja, da gre za lažje kršitve in ni potrebno, da bi bila kršitev a priori huda. Takšne kršitve so namreč predmet izredne odpovedi iz 111. člena ZDR. Če morda lažja kršitev sama po sebi še ne bi narekovala odpovedi, bi lahko v povezavi s prej navedenimi okoliščinami in kršitvami dobila takšno težo oziroma utemeljenost. Če bi delavec sicer storil več kršitev, za katere bi prejel opozorilo, nato pa bi ponovno storil neko lažjo kršitev, potem delodajalec zaradi take lažje kršitve nikoli ne bi mogel utemeljeno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Zato ni pravilna parcialna presoja vsake posamezne kršitve, brez upoštevanja tudi drugih okoliščin, ponavljajočih se kršitev, ki vplivajo na utemeljenost in nezmožnost nadaljevanja zaposlitve. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da prisotnost tožnika na liniji ni bila potrebna. Operater je v prvi vrsti odgovoren za vodenje in organiziranje dela ter kontrolo na liniji. Sodišče prve stopnje je torej nekritično sledilo pavšalnim zaključkom prič, da ni obstajala povečana nevarnost za delavke, ki so bile same na proizvodni liniji. Tožena stranka nadalje navaja, da sodba nima razlogov o višini nadomestil plač ter, da je sama navajala, da bi višina plače znašala 1.138,54 EUR in ne 1.213,57 EUR. Gre za znesek, ki ga je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine, pri kateri je izhajalo iz plače v znesku 1.136,95 EUR. Podrejeno iz previdnosti izpodbija tudi očitek glede odškodnine zaradi razveze pogodbe oziroma namesto reintegracije. Za tako visoko odškodnino, kot jo je sodišče prisodilo in sicer v višini 10 plač, ni dejanske in pravne podlage. Okoliščina, da gre za starejšega delavca in so zato njegove zaposlitvene možnosti zmanjšane, je napačno upoštevalo, saj imajo po uveljavitvi ZDR-1 (člen 114) starejši delavci celo več zaposlitvenih možnosti. Razlogi glede zaposlitvenih možnosti so tudi sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnik je v pritožbi sicer konkretno navedel, v čem šteje, da je odločitev nepravilna, torej se ne strinja z zavrnitvijo tistega dela zahtevka, ki se nanaša na čas po datumu sodne razveze, torej za čas po 3. 3. 2015. Vendar pa sodišče prve stopnje o tem sploh ni odločilo oziroma izrek izpodbijane sodbe v tem delu ne vsebuje zavrnilnega dela. Po določbi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču naj sodbo dopolni. Vlogo, ki je vložena v 15-dnevnem roku od prejema sodbe, ki jo je tožnik naslovil kot pritožbo, je v skladu z določbo zakona potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu, ki jasno izraža nestrinjanje z odločitvijo, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, torej za izdajo sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka za čas po tem, ko je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih le pavšalno navaja pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o sodni razvezi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, posledično je preuranjena tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za reintegracijo. Delno je materialnopravno zmotna tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem delu pa odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 3. alineji 1. odstavka 88. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca navaja kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog). Po 1. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Delodajalec ne sme delavcu redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tistih kršitev, za katere je delavca že predhodno pisno opozoril v smislu določbe 1. odstavka 83. člena ZDR. Za toženo stranko velja Kolektivna pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.), ki v četrtem odstavku 28. člena določa, da pisno opozorilo velja dve leti od dneva vročitve delavcu.

9. V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1692/2011 z dne 29. 10. 2013 prav tako odločilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita razveljavi. Pritožbeno sodišče je o pritožbah obeh strank zoper sodbo s sklepom opr. št. Pdp 428/2014 z dne 13. novembra 2014 sodbo in sklep razveljavilo v točkah I/1 in I/2, v 1. odstavkih točk I/3 - I/8, v točki II ter v točki IV izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim je v sklepu pojasnilo, da panožna Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.) v 28. členu določa, da pisno opozorilo velja dve leti od dneva vročitve delavcu. Zato je štelo, da mora predmet vsebinske presoje tudi pisno opozorilo z dne 29. 10. 2009. Zaradi navedenega ni moglo dokončno presoditi o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je glede reintegracije ugotovilo, da so razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, skopi in nepopolni ter tudi v tem delu ne dajejo podlage za zaključek o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa.

10. Predmet spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podane tožniku s strani tožene stranke dne 6. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „preddelavec-operater“. Pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je prejel dve pisni opozorili in sicer dne 29. 10. 2009 in dne 27. 5. 2011. 11. V zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju pravilno presojalo le utemeljenost očitane kršitve z dne 19. 9. 2011, saj so bile preostale kršitve storjene izven objektivnega šestmesečnega roka (šesti odstavek 88. člena ZDR) oz. so bile že predmet predhodnih pisnih opozoril. Odločilo pa je tudi o utemeljenosti denarnih tožbenih zahtevkov (regres za letni dopust, božičnica, nagrada na osnovi ustvarjenega dobička).

12. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 29. 10. 2009 (A14) je tožena stranka tožniku očitala, da je: - bil dne 28. 10. 2009 na liniji P3 v jutranjih urah zastoj v trajanju 15 minut, ker dne 27. 10. 2009 ni pospravil linije, prav tako je bilo tega dne na delovni mizi najdeno kljukasto merilo večje vrednosti, čeprav bi moralo biti shranjeno v predalu delovne mize; - zaradi nespoštovanja tehnoloških parametrov za doziranje komponent PUR na mešalni glavi povzročil defekt 1 palete filtrov zaradi neustrezne trdote PUR; - prizadel dne 28. 10. 2009 na sestanku, organiziranem z namenom reševanja problemov na liniji, v prisotnosti tehnologa, vodje industrializacije, inženirke kakovosti, operaterja ter vodje proizvodnje prekršil pravila običajnega komuniciranja med sodelavci, pri tem uporabil izraze in žaljivke, ki ne sodijo v običajen način komuniciranja s sodelavci.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vse navedene kršitve ugotovljene, vendar je zaradi ocene, da teža kršitev ne utemeljuje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ne gre resen in utemeljen razlog v smislu 81. člena ZDR, pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika ne more posegati v ta del sodbe v smislu, da bi ugotavljalo (ne)utemeljenost očitkov iz tega pisnega opozorila, saj je tožnik s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, uspel. Tožena stranka pa nima pravnega interesa za to, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje in sicer, da pisno opozorilo ni utemeljeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbama, presojalo le z vidika odločitve, da je odpoved nezakonita, ker teža vseh očitanih kršitev ne dosega standarda resnega in utemeljenega razloga za podajo odpovedi (v zvezi s pritožbo tožene stranke), ter v zvezi z zahtevkom za reintegracijo, torej ali zaradi ugotovljenih kršitev iz odpovedi in pisnih opozoril med strankama ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja (v zvezi s pritožbo tožnika).

14. V zvezi z utemeljenostjo pisnega opozorila z dne 27. 5. 2011 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožniku utemeljeno očita kršitev delovnih obveznosti s tem, ko tega dne ni nosil delovne halje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikovo navedbo, da ne gre za zaščitno delovno obleko, ki bi jo tožnik moral nositi, saj predstavlja navadno delovno obleko oziroma haljo in tako naj ne bi bila posebej namenjena varnosti in zdravju delavca pri delu. Tožnik je sam povedal, da 25. 5. 2011 in 26. 5. 2011 ni imel halje, saj jo je dal v pranje, kritičnega dne pa jo je dobil nazaj. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pojasnilo priče G.G., da je priča tožnika opozarjala na nujnost nošenja osebne varovalne opreme ter pojasnila, da kratke hlače in majica ne spadajo na delovno mesto, vendar tožnik navodil ni upošteval. Tožnik je odstopal glede uporabe varnostne opreme od ostalih, kar je bilo mogoče opaziti. Haljo je nosil odpeto, kar je nesprejemljivo, saj ščiti pred brizganjem poliuretana. Tudi priča C.C. je potrdila, da je tožnik običajno nosil kratke hlače in opanke, pri čemer so delavca opozarjali, da je potrebno uporabljati varovalno opremo. Tožena stranka je tudi izdelala interno obvestilo imenovano „Opozorilo na spoštovanje predpisov iz varstva pri delu z dne 24. 1. 2011“ (B17) iz katerega izhaja, da bo z dnem razdelitve novih delovnih oblek vsem delavcem pristop na delovno mesto možen samo v predpisani delovni obleki. Obvestilo tudi navaja, da pomeni nespoštovanje predpisov hudo kršitev delovne discipline. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je predmetni očitek utemeljen, ter da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev delovnih obveznosti, pri čemer je ugotovilo, da kršitev ni storil samo enkrat, temveč je bil tožnik tudi sicer nedosleden pri nošenju varovalne halje. S tem v zvezi torej ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da ga delovna halja ne more varovati, saj je kršitev delovnih obveznosti podana, tudi če bi šteli, da ne gre za varovalno oblačilo v smislu Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno preverjalo le očitek iz odpovedi, ki se nanaša na to, da je tožnik dne 19. 9. 2011 ob 16.10 uri sedel na stolu ob delovnem mestu za pakiranje setov tesnil na liniji V1 in se v delovnem času pogovarjal po mobilnem telefonu, ko pa je opazil direktorja operacij ter vodjo kontrolinga, ki sta vstopila takrat v prostor, je prenehal s telefoniranjem, oziroma je prenehal govoriti po telefonu, ko je v prostor vstopil generalni direktor. Zavzelo je namreč pravilno stališče, da je očitek iz predhodnega pisnega opozorila z dne 27. 5. 2011 tudi predmet (5. alineje) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kršitev, ki se tožniku očita v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je lahko predmet odpovedi le kršitev, ki ni bila predmet predhodnega pisnega opozorila, sodišče prve stopnje utemeljeno te kršitve ni upoštevalo pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi poizkuša doseči, da bi sodišče to isto kršitev z dne 27. 5. 2011 upoštevalo kot kršitev, ki utemeljuje podajo odpovedi.

16. Sodišče prve stopnje je glede kršitve, ki se nanaša na telefoniranje v prostorih tožene stranke pravilno ugotovilo, da je utemeljena. Na podlagi izpovedbe priče H.H., direktorja za splošne in kadrovske zadeve pri toženi stranki, I.I., tožniku neposredno nadrejenega, K.K. in L.L., je ugotovilo, da so imeli pri toženi stranki odmor ob 16. uri, prav tako pa so lahko operaterji po potrebi tudi sami odredili tehnološko pavzo. Operaterji in delavke so ločeno hodili na malico, v času odsotnosti operaterjev pa so linije normalno delovale in so delavke delale, kar pa je tudi sicer ob očitani odsotnosti tožnika navajala tožena stranka. Tožnik je z uporabo mobilnega telefona kršil pravila hišnega reda tožene stranke. Tožena stranka je torej uspela dokazati, da je tožnik telefoniral v prostorih, ter s tem kršil navodila tožene stranke (t. i. Hišni red). V zvezi s to kršitvijo, ki je tudi edina kršitev iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere vsebina je lahko predmet sodne presoje, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da ne gre za ravnanje, ki bi utemeljevalo tako hudo sankcijo, kot je prenehanje delovnega razmerja. Tudi če bi bile utemeljene vse kršitve iz (prvega) pisnega opozorila z dne 29. 10. 2009 (tudi če bi se upošteval zastoj na stroju iz druge kršitve iz tega opozorila, ki ga sodišče prve stopnje ne obrazloži), in tudi očitek nenošenja delovne halje iz pisnega opozorila z dne 29. 5. 2011, to skupaj z ugotovljenim telefoniranjem iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je treba težo kršitev iz prvega pisnega opozorila obravnavati v zvezi z dejstvom, da je sodišče prve stopnje samo pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil uvajan in usposobljen za delo na novi liniji P3 enako kot ostala dva delavca, kar bistveno vpliva na težo kršitev. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

17. Pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze ni pravilna, oziroma je najmanj preuranjena. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na določbo sedaj veljavnega 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013; ZDR-1), temveč na prej veljavni 118. člen (starega) ZDR. V skladu z 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila sodišče v skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

18. Glede sodne razveze je najmanj preuranjena odločitev, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnikovo delo. Predvsem v zvezi z očitkom glede tožnikove povzročitve škode na novi liniji P3 pritožbeno sodišče meni, da tožnikova kršitev nikakor ne more pomeniti izgubo zaupanja, saj iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika ni tako natančno in dolgo vpeljevala v delo kot tudi ostala dva zaposlena na tej liniji, B.B. in A.A.. Ni namreč logično, da bi tožniku določila delavca, ki mu bo pomagal v primeru težav, če bi bilo usposabljanje za delo na novem stroju uspešno zaključeno. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje takoj za tem, ko je prišlo do težav, zaprosil sodelavca za pomoč, kar je ta tudi storil in za tem je linija obratovala normalno. Tudi sestanek z dne 28. 10. 2010, na katerem naj bi bil tožnik žaljiv do sodelavcev, je bil sklican iz razloga, ker se je tožniku očitalo nekaj, kar je v zvezi z delom na novi liniji. Glede na to, da je tožnik pojasnil, da ni bil v delo dovolj dolgo uvajan in da je tudi tožena stranka očitno štela, da mu mora zagotoviti pomoč pri vodenju linije, ne gre za okoliščino na strani delavca, ki bi kazala na izgubo zaupanja. Če delavec ne zna delati na novem stroju, ker za to ni ustrezno usposobljen, pojmovno ni mogoče govoriti o izgubi zaupanja. Tožnik si je prizadeval, da bi linija delala normalno. Tožena stranka v odpovedi ni navedla, kakšen znesek škode predstavlja dogodek, ki se tožniku očita, v pripravljalni vlogi z dne 20. 2 2012 pa je pojasnila, da gre za škodo v višini 417,12 EUR. Za presojo razlogov za sodno razvezo je bistveno tudi, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik pred tem delal na liniji P1, pri čemer ni prihajalo do težav, zastojev, napak na izdelkih oziroma „škarta“. Zato očitki o nezaupanju v tožnikovo delo zaradi dela na liniji P3 nikakor ne morejo biti utemeljeni. Glede ostalih dveh očitkov, prvega iz pisnega opozorila z dne 27. 5. 2011, torej uporabe zaščitne halje in drugega iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik telefoniral v času odmora, pa tudi ne gre za kršitvi, ki bi kazali na to, da tožnik ne bi vestno opravljal svojih nalog v smislu, kot se mu očita glede izgube zaupanja in nemožnosti nadaljnjega sodelovanja. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki 15 let, zato so očitki, ki jih tožena stranka navaja tožniku, minorni in niso v ničemer povzročili niti potencialne nevarnosti za nastanek kakršnekoli škode. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja in s tega vidika ni presodilo, ali je tožnikovo ravnanje, predvsem v zvezi z delom na novi liniji P3, lahko razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu, na podlagi 355. člena ZPP, pritožbama ugodilo, tako tožnikovi kot tudi pritožbi tožene stranke, ki se nanaša na vprašanje višine odškodnine (ki je prav tako vezana na pravilnost odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) ter v tem delu (točka IVX in XV izreka) razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek, predvsem v nakazani smeri, torej z natančno analizo vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogojev iz 118. člena ZDR-1 za sodno razvezo in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku za reintegracijo oziroma odločiti o višini odškodnine, v kolikor bo štelo, da so ti pogoji izpolnjeni.

20. V preostalem pa pritožbeni razlogi tožene stranke niso utemeljeni. Pravilno je odločeno o reparacijskem delu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova plača v spornem obdobju znašala 1.213,57 EUR, kar je ugotovilo iz povprečja tožnikovih plač v obdobju šestih mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja (od aprila 2011 do septembra 2011 - plačilne liste A24 do A29). Tožena stranka je sicer trdila, da bi tožniku po prenehanju delovnega razmerja pripadala nižja plača in sicer v znesku 1.138,54 EUR, torej da bi se upoštevalo obdobje le zadnjih treh mesecev, vendar sodišče prve stopnje tem navedbam utemeljeno ni sledilo, saj je pravilneje upoštevati daljše obdobje, posebej glede na to, da na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče ugotoviti natančnega zneska plače. Prav tako je bilo za mesec november pravilno upoštevano, koliko dni je tožnik delal, zato mu je bila za ta mesec pravilno prisojena razlika v znesku 982,43 EUR.

21. V okviru presoje pravilnosti odločitve po uradni dolžnosti glede odločitve o regresu za letni dopust (pritožba tožene stranke v tem delu nima razlogov), je za za leti 2012 in 2013 sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prvi odstavek 131. člena ZDR, po katerem je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, in da se mora po določbi 2. odstavka 131. člena ZDR regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Enako določa za leto 2014 ZDR-1 v 131. členu. Za leto 2012 je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo znesek 810,00 EUR, za 2013 znesek 840,00 EUR in za 2014 znesek 865,00 EUR. Pravilna je odločitev tudi glede plačila božičnice za leto 2102, 2013 in 2014 ter nagrade na osnovi doseženega dobička za ista leta.

22. Pritožba tožnika pa je delno utemeljena tudi glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku priznalo le stroške postopka v prvotnem sojenju po določbah Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta skladno s 24. členom ZOdvT je tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 347,10 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 320,40 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV. Tožnik pa je priglasil še eno nagrado za postopek v novem sojenju, nagrado za narok v novem sojenju, 20,00 EUR pavšala in 22 % DDV. Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je delno nepravilna, ker sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo nagrade za narok v novem sojenju, saj skladno z 19. členom ZOdvT predstavlja postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je zadeva vrnjena v odločanje, novo stopnjo. Tožnik je zato upravičen do nagrade za narok v novem postopku, nagrado za nov postopek pa stranka prejme le v primeru, če bi bila ta nagrada višja od nagrade, ki ji pripada za prvotni postopek; v tem primeru prejme razliko do višje nagrade. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Prav tako tožnik ni upravičen do ponovnega plačila pavšalnega zneska 20,00 EUR po tar. št. 6002. Pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 se namreč lahko zahteva samo namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001, nikakor pa ne poleg njih. Poleg navedenega se pavšalni znesek po tar. št. 6002 lahko določi v maksimalni višini 20,00 EUR in le eden za celoten pravdni postopek. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo ter odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da jih je zvišalo za 320,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), kolikor znaša nagrada za narok dne 3. 3. 2015, skupaj z 22 % DDV, torej za 384,48 EUR, v preostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Skupaj je torej tožnik upravičen do stroškov postopka v znesku 1.223,23 EUR.

23. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče v zvezi z razveljavljenim delom sodbe sodišča prve stopnje ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje še ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, po drugi strani pa bi z dopolnitvijo dokaznega postopka ugotavljalo dejansko stanje ter s tem tudi odvzelo strankam ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Ne gre torej za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Zato je v navedenem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (4. odstavek 165. člena ZPP).