Jedro

Kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo (ali celo več opozoril) ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku nezakonita, zato mu delovno razmerje dne 8. 11. 2011 ni prenehalo. Presodilo je, da delovnega razmerja med strankami zaradi porušenih odnosov in izgube zaupanja ni več mogoče nadaljevati, zato je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 3. 3. 2015, tožniku pa do tega datuma priznalo pravice iz delovnega razmerja in mu prisodilo nadomestilo namesto reintegracije v višini 11.369,50 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in zavrnitev tožnikovega reintegracijskega zahtevka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožnika je v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po 3. 3. 2015 do vrnitve na delo in prijavo v zavarovanje, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V preostalem je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tem, zakaj kršitev nenošenja varovalne delovne halje v redni odpovedi ne more biti razlog za odpoved, če je tožena stranka že izpolnila pogoj predhodnega postopka pred redno odpovedjo s prvim pisnim opozorilom z dne 29. 10. 2009. Prav tako naj ne bi obrazložilo, zakaj nobena od petih očitanih kršitev niti vse skupaj, nimajo take teže, da bi utemeljevale redno odpoved o zaposlitvi. Z navedenim, naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), toženi stranki pa naj bi bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva iz 22. oziroma 25. člena Ustave RS. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, da kršitev, v zvezi s katero je bil delavec opozorjen s pisnim opozorilom, ne more biti razlog redne odpovedi, čeprav je bilo delavcu pravočasno dano tudi drugo pisno opozorilo. Zakon o delovnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZDR) naj bi v zvezi z redno odpovedjo iz krivdnega razloga določil le pogoj predhodnega opozorila, ne pa tudi to, da razlog, ki je bil predmet kasnejšega (drugega) opozorila, ne more biti več predmet odpovedi. Dolžnost predhodnega opozorila naj bi tožena stranka izpolnila že s pisnim opozorilom z dne 29. 10. 2009, zato naj bi bilo pisno opozorilo z dne 27. 5. 2011 za postopek odpovedi nepomembno. Materialnopravno zmotna naj bi bila presoja, da kršitev z dne 19. 9. 2011 (uporaba mobilnega telefona v zasebne namene v prostorih tožene stranke), ni tako huda, da bi utemeljevala odpoved. Za redno odpoved iz krivdnega razloga naj ne bi bilo potrebno, da je kršitev hujša, saj so take kršitve predmet izredne odpovedi. Čeprav lažja kršitev sama po sebi morda še ne bi narekovala odpovedi, pa bi lahko skupaj z drugimi kršitvami predstavljala utemeljen odpovedni razlog.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana saj se je sodišče opredelilo do vseh odločilnih dejstev in sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišče je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu preddelavec operater. Tožena stranka mu je pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 3. 10. 2011 podala dve pisni opozorili, in sicer prvo, dne 29. 10. 2009 in drugo, dne 27. 5. 2011. V prvem pisnem opozorilu z dne 29. 10. 2009 je tožena stranka tožniku očitala naslednje kršitve: - da je dne 28. 10. 2009 povzročil 15-minutni zastoj na liniji P3 (1. kršitev), - da dne 27. 10. 2009 ni pospravil proizvodne linije in je bilo 28. 10. 2009 na delovni mizi najdeno kljunasto merilo večje vrednosti, ki bi moralo biti shranjeno na posebnem mestu (2. kršitev), - da ni spoštoval tehnoloških parametrov za doziranje komponent PUR na mešalni glavi in je dne 28. 10. 2009 povzročil defekt ene palete filtrov (3. kršitev), - da je dne 28. 10. 2009 na sestanku s sodelavci neustrezno komuniciral in uporabil žaljivke (4. kršitev).

V drugem pisnem opozorilu z dne 27. 5. 2011 je tožena stranka tožniku očitala, da tega dne ni nosil varovalne delovne halje (5. kršitev).

10. Po zgoraj navedenih pisnih opozorilih, je tožena stranka tožniku dne 3. 10. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kjer mu je očitala storitev vseh kršitev iz obeh pisnih opozoril ter dveh dodatnih kršitev, in sicer da je dne 18. 10. 2010 zaradi začasne razporeditve na drugo delo zaradi izrednih delovnih potreb zavrnil izvajanje dela, ker naj bi bilo drugo delo zanj ponižujoče (6. kršitev) in da je dne 19. 9. 2011 zapustil delovno mesto in se v delovnem času zasebno pogovarjal po mobilnem telefonu (7. kršitev). V obeh pisnih opozorilih in odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku torej skupaj očitala sedem različnih kršitev.

11. V primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga (kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), mora delodajalec v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR delavca najprej pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR). Na podlagi šestega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati redno odpoved iz krivdnega razloga najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

12. Glede na navedeno sta nižji sodišči pravilno presodili, da 6. kršitev, ki naj bi jo tožnik storil dne 18. 10. 2010 ne more biti predmet odpovedi, saj je bila storjena skoraj eno leto pred podajo odpovedi. Prav tako je pravilna presoja, da kršitve, ki so bile predmet predhodnih pisnih opozoril, ne morejo biti hkrati tudi predmet same odpovedi. Zakon izrecno določa, da se delavca v pisnem opozorilu opozori na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, zato je predmet odpovedi lahko le nova kršitev, storjena po podaji pisnega opozorila, ne pa kršitev, ki je vsebovana že v samem opozorilu (3). Zato je sodišče kot odpovedni razlog pravilno upoštevalo zgolj kršitev, ki jo je tožnik storil s tem, ko je zapustil delovno mesto in se v delovnem času zasebno pogovarjal po mobilnem telefonu (7. kršitev).

13. Vendar pa ima tožena stranka prav, da pri presoji zakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, ni mogoče izhajati le iz teže kršitve, ki je razlog za odpoved. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da četudi kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo (ali celo več opozoril) ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval (4).

14. Zato bi bila odpoved, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da je do kršitev, očitanih v opozorilih in sami odpovedi dejansko prišlo, zakonita. Sodišče je obstoj kršitev sicer ugotovilo, vendar pa revizijsko sodišče v revizijskem postopku ne more spremeniti pravnomočne odločitve, ker bi s tem poseglo v tožnikovo pravico do pritožbe. Tožnik je namreč ves čas postopka trdil, da do očitanih kršitev zaradi katerih je bil pisno opozorjen ni prišlo in predložil tudi dokaze za svoje trditve. Ker je tožnik s svojim zahtevkom uspel, vendar iz drugega razloga, sodišče teh dejstev in trditev, ki bi lahko odločilno vplivala na odločitev, ni ugotavljalo oziroma se do njih ni opredeljevalo.

15. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih, po tem, ko bo ugotovilo, ali so očitane kršitve podane, ponovno odločiti o zakonitosti podane odpovedi.

16. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

(3) Primerjaj VIII Ips 2/2007. (4) Npr. VIII Ips 28/2011, VIII Ips 127/2011.