Jedro

Tožnik je s pitjem alkohola v delovnem času kršil določila Pravilnika tožene stranke, po katerem je prisotnost alkohola v krvi oziroma v izdihanem zraku nad 0,00 mg/l izdihanega zraka oziroma 0,00 promila/kg telesne teže hujša kršitev delovnih obveznosti. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik spornega 0,12 mg/l alkohola v krvi. S tem je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti, kar je utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za utemeljenost izredne odpovedi pa morajo biti izpolnjen tudi drugi pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, mora biti krivda delavca s strani delodajalca ne le nesporno dokazana, temveč tudi ustrezno presojana glede na okoliščine konkretnega primera. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 26 let, da je bila konkretna kršitev prva, za katero je bil v vseh letih dela pri toženki obravnavan, da je tožnik priznal in obžaloval očitano dejanje (da je spil eno pivo ob koncu delovnega časa, ko je na terenu že opravil vse naloge, vrnil službeni avtomobil in ni bil več v stiku s strankami), v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni drugi pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z zahtevkom na reitegracijo in reparacijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014 se kot nezakonita razveljavi.

2. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za delovno mesto monter III, šifra ..., zato je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 30. 9. 2014 dalje do ponovnega nastopa na delo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova plače za čas od 30. 9. 2014 dalje do vrnitve na delo obračunati vsakomesečno nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače v znesku 1.597,97 EUR bruto na mesec, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih ta prejel v času 30. 9. 2014 dalje, v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer vse do vrnitve na delo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014; da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za delovno mesto monter III, šifra ..., zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 30. 9. 2014 dalje do ponovnega nastopa na delo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova plače za čas od 30. 9. 2014 do vrnitve na delo obračunati vsakomesečno nadomestilo plače v višini njene povprečne mesečne plače, to je v znesku 1.597,97 EUR bruto na mesec in obračunati in odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, vse v 8 dneh; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih ta prejel v času od 30. 9. 2014 dalje v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer vse do vrnitve nazaj na delo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je z dne 16. 9. 2014 opravljal delo pod vplivom alkohola in sicer je imel v krvi 0,12 mg/l alkohola v krvi. Alkohol je tožnik popil, ko je že zaključil svoja dela za tisti dan, kar je večkrat navedel v tožbi in v pripravljalnih vlogah. Popil je le eno pivo, ob koncu svojega delovnega dne, kar je sicer v nasprotju s Pravilnikom o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, ki velja pri toženi stranki, vendar pa zgolj in samo zaradi dejstva, da je tožnik pil alkohol na delovnem mestu, brez upoštevanja spremljajočih okoliščin popitega alkohola, ni mogoče enostavno zaključiti, da je kršitev tako huda, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožnik je priznal, da je alkoholno pijačo res popil, situacijo obžaloval in obljubil, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Kljub temu pa se sodišče nikjer ni opredelilo do vseh okoliščin, ki jih tožnik navaja v tožbi in v pripravljalnih vlogah, to je, da je alkohol popil po tistem, ko se je že vrnil iz terena, ko je že opravil vse delovne obveznosti tistega dne, ko je službeni avtomobil že vrnil na lokacijo, ko ni več vozil, ko ni bil več v stiku s strankami in ko ni več opravljal dela na terenu. Zaradi popitega alkohola tako ni ogrožal ne sebe, ne sodelavcev, ne morebitnih tretjih oseb. Stopnja popitega alkohola je bila zelo nizka, to je 0,12 mg na kg krvi, pri drugi izvedbi alkotesta pa 0,09 mg na kg krvi. Kršitev je bila enkratna v vsej tožnikovi delovni dobi pri toženi stranki. Vseh teh navedb tožnika sodišče ni upoštevalo in je zgolj sledilo navedbam tožene stranke, da velja pri toženi stranki ničelna toleranca do alkohola in je edina možna sankcija ob takšni kršitvi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem se tožnik ne more strinjati, saj je dolžan delodajalec v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2012) presojati vse okoliščine kršitve in podati izredno odpoved le in samo v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka bi morala tudi v skladu s Pravilnikom o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc za tožnika izbrati drugo, bolj ustrezno sankcijo, ki bi bila sorazmerna njegovi kršitvi ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena, kar pa ni storilo. Sodišče se je v večjem delu oprlo na izpoved direktorja, da je delo, ki ga delavci opravljajo izredno nevarno in je zato vsakršna toleranca do alkohola nesprejemljiva. Res je, da je delo, ki ga monterji na terenu opravljajo lahko tudi nevarno, nevarnosti so povezane predvsem z delom na višini, delom z električno napetostjo in podobno, česar pa tožnik ni opravljal. Pomembno pa je dejstvo, da tožnik ni pil alkohola v času, ko je delal na terenu, pač pa ob koncu delovnega dne, ko se je iz terena že vrnil in svojega dela ni več opravljal, zato do nesreče nikakor ni moglo priti. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da je hujša kršitev, ki jo delavec stori, način kršitve in delavčev odnos do kršitve povzročili, da je delodajalec izgubil vsakršno zaupanje v delavca in da z njim ne more več nadaljevati delovnega razmerja. Direktor tožene stranke tožnika ni osebno poznal, medtem ko je tožnikov neposredno nadrejeni delavec, ki je s tožnikom delal 26 let, izpovedal, da kot njegov nadrejeni zaradi predmetnega dogodka ni izgubil zaupanja v tožnika in meni, da bi lahko tožnik enako kvalitetno opravljal delo še naprej. Tožnik meni, da je v konkretnem primeru pomembno, da njegov neposredno nadrejeni ni izgubil zaupanja v njegovo delo in da je bila ta okoliščina pri odločanju o utemeljenosti izredne odpovedi povsem spregledana. Tožnikov nadrejeni vodja, ki z njim dela že več kot 26 let, kljub temu dogodku še vedno verjame v tožnika. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu monter III, šifra ...; - da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in izpovedi tožnika izhaja, da je tožnik spil eno pivo, ob koncu delovnega časa, ko je na terenu opravil vse naloge, službeni avtomobil že vrnil nazaj na lokacijo in ni več vozil ter ni bil več v stiku s strankami; - da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 9. 2014, ker je tožnik dne 16. 9. 2014 opravljal delo pod vplivom alkohola in sicer je bila na podlagi opravljenega alkotesta ob 16.45 uri zaznana alkoholiziranost v višini 0,12 mg/l izdihanega zraka. Tožniku je očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in mu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da tožnik spornega dne ni opravljal nevarnega dela in zato ni pogojev za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neupoštevanje varnostnih ukrepov, med katere sodi prepoved opravljanja dela pod vplivom alkohola, predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali delavec opravlja objektivno gledano nevarno delo ali ne. Dejstvo je, da je tožnik opravljal delo pri toženi stranki, ki se ukvarja z gradbeno dejavnostjo, ki je sprejela Pravilnik o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc. Pravilnik v 2. členu izrecno določa, da ima družba glede pitja alkohola in uživanja prepovedanih substanc med delovnim časom ničelno toleranco, zato se tožnik ne more sklicevati, da je spornega dne opravljal delo, ki ga ni mogoče šteti kot nevarno. Glede navedenega je sodna praksa jasna, da predstavlja alkoholiziranost na delovnem mestu nevarnost tako za delavca samega kot ostale delavce in delovni proces.

8. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je tožena stranka v podobnih primerih delavcem izrekla redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in nikoli izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je izpovedal tudi predsednik sveta delavcev. Tožena stranka je imela zakonsko podlago za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (110. člen ZDR-1) in tudi pojasnila, da je sklicevanje tožnika na izjavo predsednika sveta delavcev nerelevantno, saj se izjava predsednika sveta delavcev nanaša na leto 2012, tožena stranka pa je sprejela Pravilnik, ki je določal ničelno toleranco do alkohola z opozorilom, da bo takšnim kršitvam sledila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi šele, ko je dne 1. 3. 2014 funkcijo direktorja prevzel A.A., zato je izpoved predsednika sveta v konkretni zadevi nerelevantna.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s pitjem alkohola v delovnem času kršil določila Pravilnika tožene stranke, po katerem je prisotnost alkohola v krvi oziroma v izdihanem zraku nad 0,00 mg/l izdihanega zraka oziroma 0,00 promila/kg telesne teže hujša kršitev delovnih obveznosti. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik spornega dne ob 16.45 uri 0,12 mg/l alkohola v krvi in je s tem huje kršil pogodbene obveznosti, kar je utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji 110. člena ZDR-1. Skladno s 33. členom ZDR-1 mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje dela pri delodajalcu. Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti ter spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje ter zdravje in življenje drugih oseb (34. in 35. člen ZDR-1). Tožena stranka pa je delavce tudi opozarjala, da bo vse nepravilnosti v zvezi z uživanjem alkohola med delovnim časom sankcionirala.

10. Pravilno pa opozarja pritožba, da morajo biti za utemeljenost izredne odpovedi izpolnjeni tudi drugi pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, mora biti krivda delavca s strani delodajalca ne le nesporno dokazana, temveč tudi ustrezno presojana glede na okoliščine konkretnega primera(1). Tožnik je dejanje obžaloval, odkrito je priznal, da je ob koncu delovnega časa ob 15.30 uri, ko je opravil že vse svoje delovne obveznosti tega dne na terenu, ko se je že vrnil iz terena in svojega dela ni več opravljal, spil eno pivo in tudi obljubil, da se to ne bo več ponovilo. Tožnik je izpovedal, da je bil pri toženi stranki zaposlen 26 let, in da je bila to prva kršitev delovnih obveznosti, pri tem pa je njegov neposredno nadrejeni izpovedal, da ni izgubil zaupanja v njegovo delo. Navedeno kaže, da zaupanje tožene stranke ni moglo biti porušeno do take mere, da delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka.

11. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki jih je navedel tožnik, ker se je postavilo na stališče, da navedene okoliščine niso relevantne in pri tem upoštevalo le izpoved direktorja, da se je kršitev delovnih obveznosti zgodila kljub vnaprejšnjim opozorilom in kljub temu, da sta bila tožnikova kolega pred tem odpuščena na enak način. To stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s sodno prakso, da so pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh pogodbenih strank, pri čemer je prvi pogoj (storitev kršitve) stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Ob tem, kako je kršitev vplivala na razmerje med strankama in njuno medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je potrebno upoštevati med drugim tudi delavčevo preteklo delo, vključno s trajanjem njegove zaposlitve in tudi dotedanjo neoporečnost delavca(2). Tako ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 26 let, da je bila konkretna kršitev prva, za katero je bil v vseh letih dela pri toženki obravnavan, da je tožnik priznal in obžaloval očitano dejanje (da je spil eno pivo ob koncu delovnega časa, ko je na terenu že opravil vse naloge, vrnil službeni avtomobil in ni bil več v stiku s strankami), pritožbeno sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni drugi pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in je ugotovilo, da izpodbijana pogodba o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014 nezakonita, posledično pa ugodilo zahtevku, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 30. 9. 2014 dalje do ponovnega nastopa na delo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja. Tožnik je zahteval od tožene stranke iz naslova plače za čas od 30. 9. 2014 dalje do vrnitve na delo obračun vsakomesečnega nadomestila plače v višini njegove povprečne mesečne bruto plače, to je v višini 1.597,97 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska. Ker tožena stranka ni prerekala, da je tožnikova povprečna mesečna plačala znašala 1.597,97 EUR bruto, je pritožbeno sodišče tako vtoževan obračun nadomestil plač v višini 1.597,97 EUR bruto in izplačilo neto zneskov tožniku tudi priznalo in toženi stranki naložilo, da od bruto zneskov nadomestil plač odvede davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezne neto zneske, kakor je tožnik postavil zahtevek (peta alineja 358. člena ZPP).

13. O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih stranke v postopku niso priglasile.

(1) primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 46/2015 z dne 8. 6. 2015 in VIII Ips 13/2015 z dne 8. 6. 2015. (2) Enako odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2015, VIII Ips 255/2012 z dne 16. 4. 2013, VIII Ips 45/2013 z dne 17. 6. 2013 in VIII Ips 13/2015 z dne 8. 6. 2015.