Jedro

V obravnavani zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

Iz zdravniškega izvida, ki ga je predložil tožnik ni mogoče sklepati, da gre pri tožniku za posebej hudo duševno ali fizično bolezen. V izvidu je navedeno, da gre za povečano anksioznost ob podoživljanju preteklih stresorjev in znižano razpoloženjsko lego, vendar iz tega še ni mogoče sklepati na zelo hudo duševno bolezen. Tudi ob upoštevanju, da tožnik nedvomno ima določeno duševno stisko, sodišče hkrati ugotavlja, da je iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 17. 7. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, razvidno, da hrvaški organi povprašujejo po tem, ali ima tožnik kakršnekoli fizične ali psihične težave, kar kaže na to, da bo ob predaji tožnikovo duševno stanje tožnika upoštevano in da ni bojazni, da bi zaradi tega bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zaradi tega tudi ni potrebno pridobiti še posebej individualnega zagotovila, da bo tožnik prejel zdravniško pomoč in oskrbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši kakor hitro je to izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 17. 7. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 6. 6. 2023 kot prosilec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 17. 7. 2023 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem je povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker so z njim slabo ravnali. Nastanitev je bila slaba, zaposleni v kampu z njim niso hoteli govoriti, niso ga želeli poslušati. Tam je imel tri obroke na dan, hrana je bila včasih dobra, včasih pa slaba. Zdravnika takrat ni potreboval. Opisal je tudi svoje izkušnje s hrvaško policijo, preden je bil nastanjen v hrvaškem azilnem domu.

5. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja, da tožnikove izjave glede ravnanja hrvaške policije ne nosijo posebne dokazne teže, saj je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem, bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko ima oseba status prosilca za mednarodno zaščito, kar izhaja tudi iz sodne prakse upravnega in vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem z dogodki, ki naj bi se zgodili v nastanitvenem centru. Dobil je sobo, imel je na voljo hrano in tudi dostop do zdravnika. Tudi odnos zaposlenih v nastanitvenem centru sam po sebi, ki ga je tožnik ocenil za grobega in ignorantskega, ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti.

6. Iz gradiva, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela odločitev o predmetni zadevi, vključno s pričevanjem tožnika, in gradiva, ki ga je posredoval tožnikov pooblaščenec, ter prejetih komentarjev ni mogoče sklepati, da v Republiki Hrvaški obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito. Iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, morajo ob vrnitvi ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Tožnik bi lahko počakal do osebnega razgovora ter svoje težave zaupal uradni osebi na osebnem razgovoru, vendar se je odločil, da pred tem zapusti ozemlje Republike Hrvaške. Tožena stranka dvomi v njegove navedbe, da je bil v Republiki Hrvaški deležen grdih besed. Sam je rekel, da so policisti govorili hrvaško, to je jezik, ki ga tožnik ne razume. Glede poziva policije tožniku k vzdrževanju razdalje tožena stranka meni, da to ni dokaz sistemskega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Policija mora zagotavljati varnost vseh udeleženih v postopku in vzdrževanje razdalje je najenostavnejši samozaščitni ukrep.

7. Tožena stranka je s strani tožnikovega pooblaščenca prejela dokument "Informacije o stanju na Hrvaškem". Večina teh informacij se nanaša na ravnanje z ilegalnimi pribežniki. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite oziroma na "push-backe", ki se dogajajo na meji, pri čemer gre za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške, in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023 izhaja, da osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev nimajo težav. Na letališču jih sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščene v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledane, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Tožena stranka se nadalje v nadaljevanju obrazložitve sklepa podrobno opredeljuje do sodb sodišč različnih evropskih držav.

8. Tožena stranka ugotavlja, da ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo, niti ga ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Sodbe sodišč različnih držav se nanašajo na konkretne primere, kar ne gre posploševati na vse primere predaj.

9. Pooblaščena organizacija je na Hrvaški pravni center naslovil vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki. Iz njegovega odgovora je razvidno, da takšne organizacije ni, ker je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve. Kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, če so njihovi primeri še vedno potekali, ali pa so bili prekinjeni in so zaprosili za mednarodno zaščito. Iz odgovora tega centra torej izhaja, da predane osebe na ozemlju Hrvaške sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Dublinski povratniki so nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce in nobenega razloga ni, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten, ne pomeni, da se je za omenjene osebe karkoli spremenilo. Prav ta center je organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo oblikovano poročilo AIDA. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb. Ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev.

10. Tožnik v tožbi navaja, da ga je strah vrnitve na Hrvaško, ker je sam občutil, da so hrvaški policisti rasistično nastrojeni napram prosilcem. Tudi uradne osebe v azilnem domu niso nič boljše ravnale z njim, saj nobena od njih ni hotela komunicirati z njim. Na osebnem razgovoru je tožnik ocenil, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Prepričan je, da če bi prošnjo vložil na Hrvaškem, da ga ne bi korektno obravnavali. Tožena stranka ni predložila garancij, da se to ne bo ponovilo. Uradne osebe njegove prošnje za azil niso obravnavale in so se zgolj pretvarjale, da jo bodo. Iz tega razloga je zapustil azilni dom in odšel v Slovenijo. Ne zadostuje zgolj to, da mu bo ob vrnitvi na Hrvaško zagotovljen tolmač. Tožnik ni opisoval le dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z njegovimi ilegalnimi vstopi v Republiko Hrvaško, ampak dogodke, ko je hotel v azilnem domu komunicirati s tamkajšnjimi uslužbenci. Namenoma niso hoteli komunicirati z njim, čeprav je tam bival več kot en teden. Iz tega razloga v tem primeru obstajajo pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom. Tožnikove prošnje v azilnem domu uradne osebe sploh niso obravnavale.

11. Druga ovira za predajo tožnika pa obstaja zaradi ugotovitve, da obstajajo pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. S tem v zvezi tožnik izpostavlja razmere v azilnem domu Porin, kjer je hrana slaba, slabe pa so tudi sobe in ležišča. Pri tem se sklicuje na članek Ambasade Rog z dne 23. 7. 2023. V članku je govora o stenicah, prezasedenosti ter posledično temu o umazaniji azilnega doma. V nadaljevanju tožbe tožnik citira tudi nekatere druge članke, iz katerih izhaja, da naj bi bile razmere v hrvaških nastanitvenih centrih slabe. Nadalje citira članke, kjer je govora o neprimernem ravnanju hrvaške policije z migranti. V zvezi z navajanjem teh člankov navaja, da ne predstavljajo nedovoljene tožbene novote, saj jih tožnik ni mogel navajati na razgovoru dne 19. 7. 2023, ker še niso obstajali. Sodbe upravnega in vrhovnega sodišča tožnik v tožbi ocenjuje kot neaktualne, ker so se razmere na področju migracij v EU drastično spremenile. Tožena stranka tudi ni podala dokaza, da je vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja na Hrvaškem izključena. Obstaja verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaškem žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino in posledično podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka izhaja iz napačne razlage, da je merilo za odločitev, da se predaja tožnika Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, do česar je zavzelo stališče tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo, kjer je zavzeto stališče, da velja prepoved vrnitve, če bi to pripeljalo do kršitve pravic do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki lahko nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je absolutno zavarovana pravica. Tožena stranka ni pridobila posebnega zagotovila, da v konkretnem primeru do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Tožnikove trditve glede tveganja za nečloveško ravnanje niso očitno neutemeljene. Uradne osebe na Hrvaškem se do afriških prosilcev obnašajo še posebej diskriminatorno in poniževalno. Tožena stranka ni ovrgla vsakršnega dvoma o tem, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU.

12. Nadalje tožnik opozarja še na svoje zdravstveno stanje. V azilnem domu v Sloveniji je postal bolj nervozen in anksiozen, pri čemer se sklicuje na izvid dr. A. A., dr. med. specialista psihiatrije, ki je ugotovil, da tožnik ne more spati zaradi nočnih mor, ugotovil je znižano razpoloženjsko lego in povečano anksioznost ob podoživljanju preteklih stresorjev. Tožena stranka ni aktivno preverila stanja v državi sprejema, kako bo v Republiki Hrvaški iz vidika tožnikovih zdravstvenih težav. V primeru, če ne pridobi posebnih zagotovil, stori tožena stranka procesno kršitev, pri čemer se tožnik sklicuje na stališče iz sodbe naslovnega sodišča I U 456/2023 z dne 31. 3. 2023. Le-ta pa se sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C 578/16 proti Sloveniji. Iz te sodbe izhaja, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Kot je navedeno v tej sodbi, bi morali organi odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. V skladu s stališčem iz te sodbe bi morala tožena stranka pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

13. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvršitev sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Predaja bi zanj pomenila tudi tako posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Ne bi se več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in s tem ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa. To pa bi pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogoče sklepati, da bi uradne osebe v tako absolutni obliki zavračale komunikacijo s tožnikom na Hrvaškem, kot to poskuša prikazati v tožbi. Določena komunikacija je razvidna že iz dejstva, da je bil uspešno nastanjen v nastanitvenih kapacitetah Republike Hrvaške. Iz zaporedja dogodkov je razvidno, da je bil tožnik na Hrvaškem le kake štiri dni. Po hrvaški zakonodaji je treba prosilcu omogočiti, da vloži prošnjo v največ 15 dneh po registraciji v evidencah Ministrstva za notranje zadeve in je imel tožnik vse možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, če bi tam počakal ustrezno dolgo časa. Tožnik ni konkretneje izpostavil, zakaj naj bi bil postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški rasističen. Sam ni imel tovrstne izkušnje, da bi bilo njegove navedbe mogoče šteti za konkretizirane in utemeljene. Tožnik je bil v Republiki Hrvaški v ustreznih evidencah registriran, to je razvidno tudi iz njegovega pričevanja, kjer opisuje svoje gibanje v sprejemnih kapacitetah Republike Hrvaške. V zvezi s slabimi bivanjskimi razmerami v nastanitvenih kapacitetah Republike Hrvaške tožnik izpostavlja dva videoposnetka. Navaja tudi članek, iz katerega izhaja, da je bila v začetku septembra večja skupina novodošlih prosilcev prisiljena prespati pred sprejemnim centrom, ker ni bilo prostora zanje. Tožena stranka izpostavlja vprašljivo verodostojnost teh virov. Iz posnetka neke sobe v temni noči ni mogoče objektivno sklepati, da je prvi posnetek nastal prav tam, kjer je navedeno. Drugi posnetek je bolj verodostojen, vendar se s tovrstnim problemom srečujejo tudi druge države na migracijski poti, tudi Slovenija. V tem pogledu razmere v Republiki Hrvaški niso zelo odstopajoče od razmer v Sloveniji. Iz članka pa je razvidno, da je Republika Hrvaška že naslednji dan za te prosilce ustrezno poskrbela. Na voljo pa ni objektivnih sekundarnih virov, ki bi potrdili te posnetke ali tovrstne dogodke kot posebej relevantne. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, pa je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti. Ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročilih in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. V zvezi z članki, ki naj bi opisovali nestrpnost organov Republike Hrvaške do Afričanov, pa tožena stranka meni, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Poudarjanje vsebine, ki naslavlja odpiranje registracijskih centrov in ne centrov za namestitev, ni posebej relevantno v predmetni zadevi. Tožena stranka se ponovno sklicuje na poročila AIDA, iz katerega izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni predložil nikakršnega pričevanja ali dokazila, iz katerega bi lahko sklepali, da prosilcem za mednarodno zaščito grozi izgon iz Republike Hrvaške. V zvezi s sklicevanjem na zdravstveno stanje pa tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik zdravnika obiskal 5. 10., torej na dan, ko je bil sklep o zavrženju prošnje vročen njegovemu pooblaščencu. Predhodnih zdravstvenih težav ni navajal. Tožnik je imel možnost že pred izdajo sklepa obiskati zdravnika ter pridobiti ustrezno dokumentacijo, če je menil, da je ta pomembna za njegov postopek. Tovrstna dokazila so tožbena novota. Tožena stranka posreduje še najbolj relevantne podatke glede dostopa prosilcev do zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški. Iz odgovora Republike Hrvaške, s katerim je sprejela odgovornost za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, je razvidno, da Republiko Slovenijo poziva, naj tri dni vnaprej obvesti o specifikah zdravstvenega stanja tožnika tako s fizičnega kot s psihičnega zornega kota ter o morebitnih invalidnostih ali občutljivih razmerah. Iz poročila AIDA izhaja, da uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške v posebej zahtevnih primerih ob sprejemu spremlja tudi psiholog. Po potrebi zdravniško spremstvo zagotovijo tudi uradne osebe Republike Slovenije, ki opravijo predajo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Posledično pa naj ne ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

15. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da se je situacija na področju migracij v zadnjih treh mesecih drastično spremenila zaradi povečanega števila migrantov, ki prihajajo na Hrvaško in v Slovenijo. Tožnik na Hrvaškem ni bil registriran v roku treh dni od dneva, ko je bil prijet s strani hrvaške policije. Ponovno navaja, da se uradne osebe v azilnem domu z njim niso hotele pogovarjati. Ker je bil s silo vrnjen v Bosno in Hercegovino, mu je jasno, da na Hrvaškem ni zaželen. Zanika to, da bi bile razmere v azilnem domu na Hrvaškem enake kot v Sloveniji. Tožnik je v zadnjem času postal bolj depresiven in prestrašen. Bil je na pregledu pri zdravniku Pri tem ne gre za tožbeno novoto. Dokaz tožene stranke glede zdravstvene oskrbe na Hrvaškem je pavšalen in ne predstavlja individualnega zagotovila, da bo tožnik prejel zdravniško pomoč in oskrbo na Hrvaškem, ki jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo ne zadošča. Pri ponovnem pregledu dne 12. 10. 2023 je bilo ugotovljeno, da tožnik ponovno navaja pretekle stresorje in govori o morebitni vrnitvi na Hrvaško, kar zanj predstavlja velik stresor zaradi neustreznega ravnanja hrvaških uradnih oseb.

16. Sodišče je v navedeni zadevi dne 17. 10. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

17. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da je bil v nastanitvenem centru na Hrvaškem nastanjen štiri dni, zapustil pa ga je zato, ker mu niso želeli prisluhniti. Prvi dan, ko je prišel, ga je bolela glava in ko je poskušal to povedati, so mu rekli, naj gre. Ni dobil razgovora s socialno delavko tako kot v Sloveniji. V sobi, kjer je bil nastanjen, je bilo pet ljudi. Morali so najti prostor še za enega, ker so zunaj ljudje spali na prostem. Do njega so bili ves čas agresivni. Pot je nadaljeval po tem, ko se je glavobol umiril. Na Hrvaškem je bila v azilnem domu gneča, bilo je preveč ljudi. Nadalje je tožnik na zaslišanju obsežno pojasnil svoje izkušnje s policisti na Hrvaškem pred tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. V zvezi z prošnjo je povedal, da so mu vzeli prstne odtise in da ni vedel, da so na Hrvaškem zaprosili za azil. Na vprašanje, koliko WC-jev je bilo v azilnem domu, je odgovoril, da je imel v svoji sobi stranišče. V azilnem domu je bilo umazano in tudi hrana, ki so jo ponudili, je bila umazana. Svoje obleke je opral v svoji sobi. V zvezi z zdravniško pomočjo na Hrvaškem je povedal, da ga boli glava, a ga niso poslušali. Že ko je prvič prišel v Slovenijo, se ni počutil dobro. Preganjali so ga spomini, kako so ga stigmatizirali hrvaški policisti. Mučila ga je nespečnost, a je dobil zdravniško pomoč in zdravila. Vsak četrtek gre na tretma k dr. A. A. Glede vrnitve na Hrvaško je povedal, da tam ni čutil takšne ljubezni kot v vasi v Sloveniji, kjer je pomagal po poplavah. Ob soočenju, da je na razgovoru v upravnem postopku rekel, da na Hrvaškem ni potreboval zdravnika, sedaj pa je izjavil, da ga je ves čas bolela glava, je povedal, da ko se je želel tam pogovarjati, so ga nagnali. Večkrat je poskušal zaprositi za zdravniško pomoč, a so ga naganjali. Ko je na osebnem razgovoru v Sloveniji dobil vprašanje, ali je zdrav, je odgovoril, da je. Ko je na Hrvaškem prosil za zdravniško pomoč in so ga naganjali, se je bal o tem govoriti in zato je v Sloveniji na vprašanje v zvezi z zdravstvenim stanjem odgovoril, da je zdrav, ker ni vedel, kaj naj reče. Pri podaji prošnje je rekel, da je zdrav, ker je bil še pod vplivom tega, kar se mu je zgodilo.

**K točki I izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. Pravna podlaga, na podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem z dogodki, ki naj bi se zgodili v nastanitvenem centru, ter da iz poročila AIDA izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, ti podatki pa izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

20. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v eni od zadnjih sodb I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

22. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. Tožnik v tožbi navaja, da ga je strah vrnitve na Hrvaško, ker je občutil, da so bili hrvaški policisti rasistično nastrojeni. Vendar pa, kot je sodišče že poudarilo, je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tudi v zvezi s tem ima tožnik pomisleke glede vrnitve na Hrvaško, saj je v tožbi poudaril, da uradne osebe v nastanitvenem centru niso hotele komunicirati z njim ter da na Hrvaškem uradne osebe tožnikove prošnje za azil sploh niso obravnavale in da tožnik ni bil registriran v evidencah. Sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj je treba upoštevati, da je bil tožnik na Hrvaškem nastanjen kot prosilec za mednarodno zaščito zgolj nekaj dni, kar je razvidno iz dokumentacije upravnega spisa, saj je bil vnesen v evidenco EURODAC 6. 6. 2023, 10. 6. 2023 pa je že vstopil v Republiko Slovenijo. Torej je bil v Republiki Hrvaški v nastanitvenem centru le štiri dni in zato ni mogoče očitati pristojnim organom Republike Hrvaške, da niso opravili določenih procesnih dejanj, saj je bilo to prekratko obdobje, da bi lahko bil tak očitek utemeljen. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo dokaznim predlogom, da naj se opravijo določene poizvedbe pri pristojnih organih Republike Hrvaške o tem, ali je bil tožnik registriran v evidencah Ministrstva za notranje zadeve ter podrobnosti glede vložitve njegove prošnje.

23. Tožnik bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe, sprejele ga bodo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve in če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, bo imel zagotovljenega tolmača in mu bo zagotovljen tudi osebni razgovor, če se bo začel azilni postopek. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bi korektno obravnavalo in da bi bilo potrebno pridobiti še dodatne garancije. Pri tem je po presoji sodišča tožena stranka dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj bojazen glede vrnitve v Republiko Hrvaško ni utemeljena, s tem, da se je sklicevala na dovolj kredibilen vir, kot je poročilo AIDA.

24. Tožnik v tožbi izpostavlja tudi slabe razmere v azilnem domu Porin, kjer naj bi bila slaba hrana, slabe sobe in ležišča. Sklicuje se na prezasedenost in umazanijo v azilnem domu. Navaja tudi, da so se razmere v zadnjem obdobju v EU drastično spremenile. Sodišče sicer pritrjuje tožbenim navedbam glede tega, da so se razmere v EU v zadnjem obdobju spremenile v tem smislu, da je vedno več migrantov iz raznih držav, med njimi tudi prosilcev za mednarodno zaščito, vendar je to težava, s katero se soočajo tudi druge države članice EU, vključno s Slovenijo, in ne samo Republika Hrvaška. Posledično temu imajo tudi druge države težave z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito in v tem pogledu po presoji sodišča Republika Hrvaška ni na slabšem od drugih držav, vključno s Slovenijo. Zaradi tega še ni mogoče trditi, da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško tožniku zaradi tega grozila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da predstavljajo merila o tem, ali so razmere tako slabe, da prosilcu grozi tovrstna nevarnost, tisti viri, ki izhajajo iz podatkov iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbo odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Sodišče s tem v zvezi tudi ni posebej na glavni obravnavi izvedlo dokaza z vpogledom v spletne članke in videoposnetke, saj sodišče ne dvomi o tem, da ti viri obstajajo in da je njihova vsebina taka, kot je povzeta v sami tožbi, o tem pa ne dvomi tudi tožena stranka, le ta je zgolj zavzela kritično distanco do same vsebine nekaterih od teh dokazov. Razen tega pa v zvezi s to tožbeno navedbo sodišče še ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi na sodišču povedal, da je bilo v nastanitvenem centru na Hrvaškem v sobi pet ljudi, da so imeli svoje stranišče, medtem ko je za hrano dejal, da je bila umazana. Vendar pa je glede hrane na zaslišanju v upravnem postopku dejal, da je bila včasih dobra včasih slaba, ni pa dejal, da bi bila umazana. Po vsem navedenem še ni mogoče sklepati, da bi bile razmere v azilnem domu na Hrvaškem tako slabe, da bi imel tožnik utemeljen razlog za bojazen, da bi mu v primeru vrnitve na Hrvaškem grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena listine EU.

25. Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da obstaja verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Tožnik bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku in bo imel možnost vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite, po doslej znanih podatkih pa še nobena oseba, ki je bila vrnjena na Hrvaško v dublinskem postopku, ni bila žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino, kar izhaja tudi iz že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS. Sodišče se sicer strinja s tem, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v odgovorni državi članici, kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišče RS v zadevi Up 613/2016. Vendar pa meni, da v konkretni obravnavani zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Tožbena trditev, da se uradne osebe v Republiki Hrvaški do prosilcev iz Afrike obnašajo diskriminatorno in poniževalno, po presoji sodišča ni izkazana. Kot je sodišče že pojasnilo, je pri obravnavani zadevi bistvena presoja, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti z osebami po tem, ko imajo te že status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa je v zvezi z bivanjem v nastanitvenem centru govoril predvsem o tem, da se z njim niso hoteli pogovarjati, pri čemer pa ni izkazano, da bi bilo to zaradi tega, ker prihaja iz Afrike in je temnopolt. 26. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na svoje zdravstveno stanje in se pri tem sklicuje na zdravniški izvid, iz katerega izhaja, da tožnik ne more spati, da ima znižano razpoloženjsko lego in povečano anksioznost ob podoživljanju preteklih stresorjev. S tem v zvezi sodišče meni, da ne gre za nedovoljeno tožbeno novoto, čeprav se tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa na zdravstveno stanje ni skliceval. Zatrjevanje o poslabšanju zdravstvenega stanja po izdaji izpodbijanega akta je okoliščina, ki je, ne glede na to, da je nova okoliščina, upoštevna pri presoji, ali lahko predaja odgovorni državi članici povzroči nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023 v pritožbenem postopku pri svoji presoji upoštevalo tako spremenjeno okoliščino. Navedlo je, da iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-360/16 izhaja, da se prosilec lahko sklicuje tudi na okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o predaji, če je njihovo upoštevanje odločilno za pravilno uporabo Dublinske uredbe (tč. 16 obrazložitve). Nadalje se Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem sklicuje na stališče iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-578/16, po katerem je treba 4. člen Listine EU razlagati med drugim tako, da tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročilo dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, morajo organi države članice, ki morajo opraviti predajo in glede na okoliščine primera njena sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če bi glede na okoliščine primera država članica, ki je podala zahtevo, ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanja zadevne osebe lahko poslabšalo, lahko država odloči, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo diskrecijske klavzule (točka 17 obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v isti sodbi navedlo, da je treba ugotoviti, ali gre pri zadevnih prosilcih za posebej hudo bolezen in če se bo izkazalo, da bo to potrebno, je treba pridobiti zagotovilo pristojnih hrvaških organov, da bo predaja prosilcev potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo zdravstvenega stanja (tč. 18 obrazložitve).

27. Vendar pa tudi upoštevaje stališča iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS ob upoštevanju zdravniškega izvida, ki ga je predložil tožnik, iz navedenega izvida ni mogoče sklepati, da gre pri tožniku za posebej hudo duševno ali fizično bolezen. V izvidu je navedeno, da gre za povečano anksioznost ob podoživljanju preteklih stresorjev in znižano razpoloženjsko lego, vendar iz tega še ni mogoče sklepati na zelo hudo duševno bolezen. Tudi ob upoštevanju, da tožnik nedvomno ima določeno duševno stisko, sodišče hkrati ugotavlja, da je iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 17. 7. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, razvidno, da hrvaški organi povprašujejo po tem, ali ima tožnik kakršnekoli fizične ali psihične težave, kar kaže na to, da bo ob predaji tožnikovo duševno stanje tožnika upoštevano in da ni bojazni, da bi zaradi tega bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zaradi tega tudi ni potrebno pridobiti še posebej individualnega zagotovila, da bo tožnik prejel zdravniško pomoč in oskrbo. Sodišče meni, da bo tožniku na Hrvaškem, če bo potrebno, nudena tudi zdravstvena oskrba. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na sodišču sicer rekel, da ga na Hrvaškem niso hoteli poslušati, ko je hotel povedati, da ga je bolela glava, in da je imel v Sloveniji že od začetka zdravstvene težave. Vendar pa je za razliko od tega na zaslišanju pri toženi stranki rekel, da na Hrvaškem zdravnika sploh ni potreboval in da nima zdravstvenih težav.

28. Ker je zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

29. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

30. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

31. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi bil v primeru vrnitve v Republiki Hrvaški izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ter da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in s tem ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

32. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

33. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.