Jedro

Sodišče pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev.,ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine pa ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3368/2023/10 (121-11) z dne 5. 10. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje na podlagi določb Uredbe Dublin III1. Sodišče je zavrnilo tudi izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, naj se do pravnomočnosti odločitve zadrži izvršitev navedenega sklepa toženke.

2. Sodišče prve stopnje je v sodbi presodilo, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici ni ovir, saj niso izkazane sistemske pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, predaje pa ne preprečuje niti trenutno tožnikovo zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče opredeliti kot posebej hudo duševno ali fizično bolezen. Zavrnitev predlagane začasne odredbe je utemeljilo s tem, da ker pri presoji tožbe glede morebitnega obstoja sistemskih pomanjkljivosti te niso bile ugotovljene, je to podlaga za zavrnitev vsebinsko identičnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Poleg tega tožniku ne bo mogla biti kršena niti pravica do sodnega varstva, saj ga bo v primeru uspeha s tožbo Republika Hrvaška v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III ponovno vrnila v Republiko Slovenijo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je najprej vložil pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo, nato pa še pritožbo zoper sodbo.2 Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano II. točko sodbe in sklepa spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugodi naj tudi pritožbi zoper sodbo s tem, da spremeni I. točko izreka sodbe in sklepa tako, da ugodi tožbi in sklep toženke odpravi, podredno, naj I. točko izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

_Glede sistemskih pomanjkljivosti_

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zavrnilo tožbene navedbe o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški in pogojev za sprejem prosilcev za azil, ki so vrnjeni v navedeno državo v postopkih po Uredbi Dublin III. Kot izhaja iz Poročila AIDA, na katerega se je v sklepu oprla toženka, imajo prosilci na Hrvaškem zagotovljen dostop do azilnega postopka (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), izkazane pa niso niti sistemske pomanjkljivosti na področju njihove nastanitve (24. točka); prav tako ni podatkov, da bi osebe, vrnjene na hrvaško v dublinskem postopku, bile žrtve nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino, ali da se uradne osebe v Republiki Hrvaški do prosilcev iz Afrike obnašajo diskriminatorno in poniževalno – samo to, da se s pritožnikom v nastanitvenem centru niso hoteli hoteli pogovarjati, ne zadošča (25. točka).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj ni izvedlo pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev. Razlogi za to so pojasnjeni v 24. točki obrazložitve sodbe, in sicer jih sodišče ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati.

8. Pritožba ne more izpodbiti stališča prvostopenjskega sodišča o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško. Ne samo, kot pravilno navaja sodišče, da se v zadnjem obdobju tudi druge države članice EU (in ne le Republika Hrvaška), vključno s Slovenijo, zaradi naraščanja števila migrantov in med njimi prosilcev za mednarodno zaščito soočajo s težavami z njihovo nastanitvijo in da Republika Hrvaška v tem pogledu ni na slabšem od drugih držav. Ob navedenem splošno znanem dejstvu o povečevanju števila prosilcev v državah EU tudi za pritožnika ni sporno, da ni objektivnih podatkov relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil prav za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti). Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški (npr. ko se za spanje uporabljajo prostori (hodniki) v azilnem centru, ki temu prvotno niso bili namenjeni, oziroma občasno lokacije na prostem (v toplem delu leta – začetku septembra); ali težja dostopnost do sredstev za osebno higieno zaradi manjšega števila pralnih strojev ali tuš kabin, kar otežuje pranje in onemogoča redno tuširanje), ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere3 zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

9. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ocenjevalo tudi pritožnikovo izpoved na glavni obravnavi glede dostopa do zdravstvene oskrbe v času njegovega nekajdnevnega bivanja v azilnem domu Porin (pred prihodom v Slovenijo). Navedlo je, da je pritožnik sicer rekel, da ga na Hrvaškem niso hoteli poslušati, ko je povedal za glavobol, vendar je na zaslišanju pri toženki (torej na osebnem razgovoru) povedal, da na Hrvaškem zdravnika ni potreboval in da nima zdravstvenih težav. Na podlagi tega je ocenilo, da bo pritožniku na Hrvaškem, če bo potrebno, nudena tudi zdravstvena oskrba in da posebna zagotovila niso potrebna.

10. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo pritožnikovi izpovedbi na glavni obravnavi, ker jo je ocenilo za neverodostojno in pritožniku ni verjelo. S tem v zvezi se Vrhovno sodišče ne strinja z nasprotno pritožbo navedbo, da naj bi pritožnik na glavni obravnavi verodostojno izpovedal o tem, da ni mogel priti do osnovne zdravniške oskrbe, ko je imel v nastanitvenem centru Porin več dni glavobol, a so vse uradne osebe v azilnem domu zavračale pogovor z njim. Iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 45) je namreč razvidno, da je na vprašanje pooblaščenke tožene stranke glede izjave na osebnem razgovoru, da v kampu na Hrvaškem ni potreboval zdravnika, danes pa izjavlja, da ga je ves čas bolela glava in da je potreboval zdravniško pomoč, pojasnil, da ni mogel zaprositi za pomoč, ker se niso želeli pogovarjati z njim in so ga vsakokrat nagnali, češ, kako naj potem prosi za zdravniško pomoč.

11. Navedeno pojasnilo za spremenjeno izjavo v upravnem sporu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni prepričljivo. Je nelogično in tudi izkustveno nesprejemljivo, da pritožnik na enostavno vprašanje, ali je imel v azilnem domu zagotovljeno zdravstveno oskrbo, enkrat odgovori, da te (sploh) ni potreboval, drugič pa odgovarja povsem nasprotno, to nasprotje pa pojasnjuje z okoliščino (da na Hrvaškem ni bil slišan), ki ni v nobeni povezavi s tem, ali je zaradi svojega zdravstvenega stanja potreboval zdravnika (pa mu nato dostop do njega ni bil omogočen, ker ga niso poslušali). Pritožnik torej tudi s tem ne more utemeljiti, da prosilcem na Hrvaškem ni zagotovljena osnovna zdravstvena oskrba.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje še na izsek iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023 in na tej podlagi trdi, da v azilnem domu Porin ni zadostne zdravstvene oskrbe. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), saj je glede na datum poročila očitno, da bi pritožnik navedeno lahko navajal že v tožbi ali v pripravljalni vlogi, vendar ni, za kar v pritožbi ne navaja opravičljivih razlogov. Vrhovno sodišče zato le dodaja, da to poročilo v izpostavljenem delu niti ne govori o zdravstveni oskrbi, pač pa o izvajanju dokazov za ugotavljanje zdravstvena stanja prosilcev v postopkih, v katerih jih na pregled praviloma ni napotil pristojni organ, ampak je bilo v večini primerov, ko so bila predložena zdravniška spričevala, to storjeno na pobudo pritožnikovega pravnega svetovalca.

_Glede vpliva predaje na pritožnikovo zdravstveno stanje_

13. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi navedbe (27. točka izpodbijane sodbe), ki jih je pritožnik podal šele v tožbi, to je glede zdravstvenega stanja, ki naj bi se mu poslabšalo po izdaji sklepa toženke (ta je bil izdan in pritožnikovemu pooblaščencu vročen 5. 10. 2023), ter presojalo morebitni učinek predaje na njegovo zdravstveno stanje. Pri tem se je oprlo na enega od dveh zdravniških izvidov, ki ju je predložil pritožnik, na podlagi navedb v njem pa ocenilo, da ne gre za posebej hudo duševno ali fizično bolezen, čeprav tožnik nedvomno ima določeno duševno stisko. Zato ni bilo treba pridobiti še individualnega zagotovila glede zdravniške pomoči in oskrbe pritožnika, ampak zadošča, da so hrvaški organi v sporočilu, v katerem potrjujejo odgovornost Republike Hrvaške, toženko povprašali tudi o tem, ali ima tožnik fizične ali psihične težave. Te poizvedbe po presoji sodišča kažejo, da bo ob predaji upoštevano pritožnikovo duševno stanje in da ni bojazni, da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

14. Pritožnik se s tako oceno zdravstvenega stanja ne strinja. Navaja, da je sodišče v sodbi navedlo le enega od obeh zdravniških izvidov, in pojasnjuje, da je psihiater s prvim izvidom z dne 5. 10. 2023 (priloga A3 sodnega spisa) pri njem ugotovil posstravmatsko stresno motnjo in mu predpisal zdravila, v drugem izvidu z dne 12. 10. 2023 (A4 in A6) pa postavil še diagnozo depresivne motnje in mu tudi zanjo predpisal zdravila. Meni, da sodišče nima strokovnega znanja s področja psihiatrije, zato ne more le na podlagi predloženih izvidov ugotoviti, ali ima hudo duševno bolezen ali ne, ampak bi moralo v ta namen zaslišati pritožnikovega psihiatra, ki je tudi izvedenec, ali pa postaviti drugega sodnega izvedenca iste stroke.

15. Navedeni očitki niso utemeljeni.

16. Sodišče Evropske Unije (SEU) je v zadevi C-578/16 PPU navedlo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka).

17. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi stališči v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 še pojasnilo, da v skladu s sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo ESČP v tam citirani zadevi Paposhvili v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C-578/16). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

18. Upoštevaje navedeno, da gre za izjemne primere, pa je v obravnavani zadevi očitno, da ne pritožnikove navedbe pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ne predloženi dokazi4 (na pritožniku je bilo breme predložitve objektivnih elementov ustrezne vsebine) niso zadostni za utemeljitev in izkazanost zdravstvenega stanja, ki bi ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi ne tveganja, da bi s predajo prišlo do takega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo trpljenje v smislu 4. člena Listine.

19. Glede tega Vrhovno sodišče šteje za dokazane okoliščine pritožnikove bolezni, ki jih pritožnik navaja v pritožbi (toženka jim ni oporekala) in se pri tem sklicuje na vse štiri zdravniške izvide (z dne 5. , 12., 19. in 26. 10. 2023). Vendar iz njih izhaja le, da je bila pri prvem pregledu pritožniku postavljena diagnoza F43.1 postravmatska stresna motnja (ki se je pri pritožniku kazala v nespečnosti, povečani anksioznosti, nizki razpoloženjski legi), na naslednjem kontrolnem pregledu pa diagnoza F32.1 depresivna motnja, kar je diagnoza tudi ob nadaljnjih kontrolnih pregledih 19. in 26. 10. 2023, predpisana je bila terapija z antidepresivi, pri čemer pritožnik ni navajal PPS ter hetero ali avtoagresivnih misli (izvida z dne 19. in 26. 10. 2023). Iz pritožbenih navedb še izhaja, da je bil pritožnik na kontrolne preglede naročen na pregledih 5., 12. in 19. 10. 2023, ne pa tudi, da je njegovo zdravstveno stanje ob zadnjem obisku pri zdravniku terjalo nadaljnjo obravnavo.

20. Navedene okoliščine (da je bila pritožniku diagnosticirana oblika bolezni brez prisotnosti (samo)destruktivnih nagnjenj, da se (je) zdravi(l) ambulantno s tabletami in ob odsotnosti navedb, da je zdravnik morebiti predlagal še druge ukrepe ali dal priporočila glede samega zdravljenja, ki bi dokazovali nezmožnost odhoda) ne dajejo podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.5 Nenazadnje tega pritožnik tudi v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2023 ni trdil. Je pa v tožbi izrazil zgrešeno stališče, da bi morala toženka zaradi njegovih zdravstvenih težav preveriti, kako bo obravnavan v Republiki Hrvaški, čeprav je na osebnem razgovoru 19. 7. 2023 na vprašanje svojega takratnega pooblaščenca zatrdil, da je zdrav, in toženke vse do izdaje izpodbijanega sklepa 5. 10. 2023 ni obvestil o spremembah na področju duševnega zdravja.

21. Prav tako pritožnik v tožbi ali kasneje na glavni obravnavi ni predlagal postavitve izvedenca medicinske stroke ali dal drugih dokaznih predlogov za ugotavljanje zdravstvenega stanja, razlogi za tako opustitev pa v pritožbi niso navedeni. Zato je prepozna in torej neupoštevna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo strokovnega znanja za oceno resnosti njegove bolezni in bi moralo izvesti dokaz z ustreznim strokovnjakom s področja psihiatrije.

_Sklepno_

22. Po navedenem pritožnik ni izpodbil domneve, da Republika Hrvaška zagotavlja spoštovanje človekovih temeljnih pravic v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, kot je pritožnik, in da v tem okviru omogoča tudi potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj,6 in da bo torej zdravljenje, če ga bo pritožnik potreboval v Republiki Hrvaški, ustrezno. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno stališče, da bi bilo treba že za potrditev izpodbijanega sklepa toženke o predaji sprejeti preventivne ukrepe in v ta namen od Republike Hrvaške pridobiti posebna zagotovila glede ukrepov ob predaji.

23. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev (npr. ponovljene informacije o nezakonitem vračanju v Bosno in Hercegovino, do česar se je že opredelilo sodišče prve stopnje), podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

24. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna, s čimer je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več niti pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Obe pritožbi je Vrhovno sodišče prejelo 10. 11. 2023 v skupno reševanje, čeprav rok za odgovor na pritožbo zoper sodbo tedaj še ni potekel. 3 Pritožnik v pritožbi npr. navaja, da Hrvaška išče možnosti za nove nastanitvene centre (internetni članek z dne 8. 9. 2023). 4 Pritožnik se v pritožbi sklicuje dodatno še na izvida kontrolnih pregledov z dne 19. 10. (A9) in 26. 10. 2023 (A 11), sprejetih po izdaji izpodbijane sodbe. 5 Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz prakse ESČP, ki zahteva minimalno stopnjo intenzivnosti grdega ravnanja, kar se ugotavlja v odvisnosti od trajanja ravnanja, fizičnih in psihičnih posledic na osebo ter glede na osebne okoliščine te osebe (spol, starost itd.). 6 V tem smislu glej sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU, 70. točka obrazložitve.