Jedro

Po stališču pravne teorije se odpoved pogodbe ne sme podati ob nepravem času, torej ob času, ko bi ena stranka spravila drugo stranko v težaven položaj, ki ne ustreza poslovnemu namenu sklenjenega posla. V konkretni zadevi bi stališče tožene stranke, ki mu je sledilo prvostopenjsko sodišče, pomenilo, da tožeča stranka pogodbenega dogovora o uporabi infrastrukture ne bi mogla odpovedati, dokler tožena stranka posluje oziroma dokler si ne uredi nujne poti oziroma pripadajočega zemljišča k objektom v drugih sodnih postopkih. To pa gotovo ne ustreza namenu sklenjenega dogovora in tudi zatrjevana poslovna škoda, ki naj bi nastala toženi stranki, ne more biti odločilna in ne more opravičiti poseganja tožene stranke v lastnino oziroma solastnino tožeče stranke ter preprečiti njeno negatorno varstvo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki II. izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi: „5. Tožena stranka se je dolžna vzdržati vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v vodovodni in kanalizacijski sistem, ki poteka po nepremičninah parc. št. 76, 77, 104, 169, 105, 81, 181, 112, 115, 24, 172, 180, vse k. o. X, zlasti pa se ji prepoveduje uporaba vodovodnega in kanalizacijskega sistema, ki poteka po nepremičninah parc. št. 76, 77, 104, 169, 105, 81, 181, 112, 115, 24, 172, 180, vse k. o. X, v roku 8 dni.

6. Tožena stranka se je dolžna vzdržati vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 76, 77, 104, 169, 105, 81, 181, 112, 115, 24, 172, 180, vse k. o. X, zlasti pa je dolžna opustiti hojo, vožnjo s kakršnimikoli vozili in parkiranje vozil na navedenih nepremičninah, v roku 8 dni,“ in v III. točki izreka spremeni odločitev o stroških postopka tako, da glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka 457,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna z nepremičnin parc. št. 76 in 77, obe k. o. X, odstraniti kovinske zabojnike – kontejnerje ter se vzdržati vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke, razen hoje, vožnje s kakršnimikoli vozili in parkiranje vozil na navedenih nepremičninah (I. izreka). V ostalem pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna z dela nepremičnine parc. št. 76, ob objektu na parc. št. 1 k. o. X, odstraniti leseno lopo, z dela nepremičnine 76, med parc. št. 1 in 10, obe k. o. X, odstraniti betonski objekt, z dela nepremičnine parc. št. 104, ob objektu na parc. št. 1449 in ob nadstrešku objekta na parc. št. 11, vse k. o. X, odstraniti zunanje stopnice, z nepremičnin parc. št. 76, 81 in 104, vse k. o. X, odstraniti transportni trak, ki poteka nad delom teh nepremičnin in sicer od objekta na parc. št. 10 do objekta na parc. št. 11 k. o. X, vzdržati se vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v vodovodni in kanalizacijski sistem, ki poteka po nepremičninah parc. št. 76, 77, 104, 169, 105, 81, 181, 112, 115, 24, 172, 180, vse k. o. X, zlasti pa se ji prepoveduje uporaba vodovodnega in kanalizacijskega sistema, ki poteka po navedenih nepremičninah ter da se je tožena stranka dolžna vzdržati vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke na zgoraj navedenih nepremičninah (razen parc. št. 76 in 77), zlasti pa, da je dolžna opustiti hojo, vožnjo s kakršnimikoli vozili in parkiranje vozil na navedenih nepremičninah. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 1.040,34 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom P 73/2010 z dne 23. 5. 2014 na podlagi 328. člena ZPP popravilo očitno pisno napako v izreku sodbe.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, vsebovan v 2. točki izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Poudarja, da tožena stranka na zemljiščih, ki so predmet tega postopka, nima nobenih stvarnih pravic, niti nujne poti ali pravic po določilih ZVETL. Zgolj zato, ker je tožena stranka sprožila več nepravdnih postopkov, varstvo lastninske pravice tožeče stranke ni z ničemer omejeno. Tudi stališče o nepopravljivi škodi, ki naj bi nastala toženi stranki, ni okoliščina, ki bi ji omogočala ali dopuščala vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke. Noben zakon toženi stranki ne podeljuje pravice, da neomejeno uporablja nepremičnine tožeče stranke zgolj zato, ker sicer ne bi mogla opravljati svoje dejavnosti. V zvezi s tem opozarja na sodbo VSL II Cp 1178/2012. Pravilne so ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka v preteklosti toženi stranki podelila pogodbeno pravico do uporabe posameznih delov njenih nepremičnin v pričakovanju odkupa funkcionalnih zemljišč po zaključku postopka denacionalizacije, kar je predvidevala že osnovna prodajna pogodba. Nesporno do odkupa teh zemljišč s strani tožene stranke ni prišlo, tožeča stranka pa je posledično odstopila od pogodbe o uporabi infrastrukture. V odstopu od pogodbe je opredelila desetdnevni odpovedni rok, kar je po njeni oceni povsem primeren rok, glede na vse okoliščine, ki se niti v primeru daljšega odpovednega roka zanesljivo ne bi spremenile. Napačna je nadaljnja presoja sodišča glede primernosti časa, v katerem je bila podana odpoved. Po tej presoji tožnica praktično ne more dati odpovedi razmerja. Tožnica je prepričana, da je podala odpoved v povsem primernem času in s povsem primernim odpovednim rokom. Prepričana je tudi, da je najkasneje z vložitvijo tožbe odstopila tudi od prekarnega razmerja, ki je bilo vzpostavljeno s soglasjem za postavitev transportno dozirnega sistema za lesne sekance. Tudi to dolžniško razmerje, v katerem se je tožeča stranka zavezala neodplačno dopustiti oziroma trpeti posamezne posege, je zanesljivo možno odpovedati. V zvezi s stopnicami pa tožeča stranka uveljavlja le kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi uradoma.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnica zahteva varstvo lastninske oziroma solastninske pravice na zemljiščih s parcelnimi številkami, kot izhajajo iz izreka sodbe. V naravi gre za dvorišče in dovozno pot do objektov tožene stranke v Industrijski coni S. ter komunalno infrastrukturo (vodovodno omrežje in kanalizacijsko omrežje), ki je nesporno last tožeče stranke. Vznemirjanje lastninske pravice je potrditvah tožnice v tem, da je tožena stranka na več mestih posegla v njeno lastninsko pravico z dograditvijo ali postavitvijo objektov in naprav brez njenega soglasja, prav tako pa uporablja brez pravne podlage zemljišča (cestišča, parkirišča, zelenice) za dostop do svojih objektov in parkiranje ter komunalno infrastrukturo. Tožena stranka trdi, da vznemirjanje ni bilo protipravno, ker je za postavitev posameznih objektov imela izrecno soglasje tožeče stranke, za uporabo zemljišč in vodovodnega ter kanalizacijskega omrežja pa ima podlago v sklenjeni pogodbi o uporabi infrastrukture, po kateri plačuje tožeči stranki dogovorjeno nadomestilo.

7. Tožeča stranka s tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočega vznemirjanja in vzpostavitev prejšnjega stanja s prepovedno (opustitveno, negatorno) tožbo za varstvo lastninske pravice (99. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). S to tožbo lastnik varuje svoj položaj, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice. Tožnik mora dokazati, da je lastnik ali domnevni lastnik stvari in da ga toženec v njegovi posesti protipravno vznemirja, pa mu pri tem ni odvzel posesti stvari. SPZ v 100. členu omogoča pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari tudi vsakemu od solastnikov.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov ugotovilo, da je tožnica lastnica oziroma solastnica spornih zemljišč v k. o. X, tožena stranka pa je lastnica parc. št. 11, 10, 1 in dela parc. št. 1449, vse k. o. X, ki jih je od tožeče stranke kupila njena pravna prednica s prodajno pogodbo z dne 31. 1. 2000. S to pogodbo sta se stranki zavezali, da bosta po končanem denacionalizacijskem postopku izvršili odmero funkcionalnega zemljišča ter sklenili aneks k pogodbi o odkupu funkcionalnega zemljišča k objektom. Vir spora med pravdnima strankama je dejstvo, da po končanem denacionalizacijskem postopku nista uresničili dogovora o odkupu funkcionalnega zemljišča oziroma stavbnega zemljišča k objektom tožene stranke. Slednja se brez podlage sklicuje na pogodbeni dogovor o uporabi infrastrukturnih objektov in naprav ter odplačno uporabo gradbenega dela infrastrukture (pogodbi o uporabi infrastrukture z dne 31. 1. 2000 in z dne 11. 2. 2002). Ker je tožeča stranka odstopila od pogodbe oziroma dogovora o dopustitvi uporabe celotne infrastrukture, kot izhaja iz njene izjave z dne 5. 2. 2010, se tožena stranka na dopustno poseganje v lastnino tožeče stranke ne more več sklicevati. Kot pravilno opozarja pritožba, je šlo pri dogovoru o uporabi infrastrukture za takšno obligacijsko razmerje med strankama, ki ga je mogoče odpovedati skladno z določbo 333. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Materialnopravna ocena prvostopenjskega sodišča o neprimernem odpovednem roku oziroma o neprimernem času odpovedi (drugi in tretji odstavek 333. člena OZ), je zmotna. Desetdnevni odpovedni rok, ki ga zatrjuje tožena stranka glede na vsebino obvestila z dne 5. 2. 2010, je bil sicer res očitno prekratek in zato neprimeren rok. Vendar je že v letu 2012 potekel tudi rok dveh let, ki ga je sama tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla kot običajen oziroma primeren rok. Napačna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča o neprimernosti časa, v katerem bi tožeča stranka smela dati odpoved. Po stališču pravne teorije se odpoved ne sme podati ob nepravem času, torej ob času, ko bi ena stranka spravila drugo stranko v težaven položaj, ki ne ustreza poslovnemu namenu sklenjenega posla(1). V konkretni zadevi bi stališče tožene stranke, ki mu je sledilo prvostopenjsko sodišče, pomenilo, da tožeča stranka pogodbenega dogovora o uporabi infrastrukture ne bi mogla odpovedati, dokler tožena stranka posluje oziroma dokler si ne uredi nujne poti oziroma pripadajočega zemljišča k objektom v drugih sodnih postopkih. To pa gotovo ne ustreza namenu sklenjenega dogovora in tudi zatrjevana poslovna škoda, ki naj bi nastala toženi stranki, po presoji pritožbenega sodišča ne more biti odločilna in ne more opravičiti poseganja tožene stranke v lastnino oziroma solastnino tožeče stranke ter preprečiti njeno negatorno varstvo.

9. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki II. izreka sodbe tako, da se v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži prepoved vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v vodovodni in kanalizacijski sistem, zlasti pa prepoved uporabe vodovodnega in kanalizacijskega sistema po nepremičninah, navedenih v 5. točki izreka sodbe ter prepoved nadaljnjih nedopustnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah, naštetih posebej v 5. in 6. točki izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Poseg tožene stranke namreč pomeni protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke.

10. V ostalem pa pritožba nima prav, ko vztraja pri zahtevku na odstranitev lesene lope, betonskega objekta in transportnega traku (točke 1, 2 in 4/II izreka sodbe), v tistem delu, ko objekti segajo na parcele last tožeče stranke. Tožena stranka je namreč dokazala, da je pred postavitvijo zgoraj naštetih proizvodnih objektov pridobila od tožeče stranke pisno soglasje, kar pomeni dopusten poseg v lastninsko pravico tožeče stranke, dokler ti objekti stojijo. V tem delu je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker ne gre za protipravno vznemirjanje lastnine tožeče stranke. Enako velja glede zahtevka na odstranitev zunanjih stopnic (3. točka/II izreka), saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so stopnice obstajale že pred sklenitvijo prodajne pogodbe v letu 2000, kar pomeni, da tožena stranka v lastninsko pravico tožeče stranke ni mogla poseči. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo, mora odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi deloma uspela (v štirih točkah tožbenega zahtevka od osmih), njen uspeh je po oceni pritožbenega sodišča približno polovičen. Potrebni stroški pravdnih strank za zastopanje njunih pooblaščencev v postopku so tudi približno enaki. Zato je primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Tudi pritožbeni uspeh tožeče stranke je približno polovičen. Zato mora tožena stranka na podlagi 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ter 155. člena ZPP povrniti polovico potrebnih stroškov postopka, kar znese 457,15 EUR. Tožnica je upravičena do polovičnega zneska naslednjih stroškov: nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 670,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 151,90 EUR, sodna taksa za pritožbo 72,00 EUR, skupaj 914,30 EUR.

(1) Dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, komentar k 358. členu ZOR.