Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilne uporabe določb tretjega in četrtega odstavka 333. člena Obligacijskega zakonika ter 99. člena Stvarnopravnega zakonika.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilne uporabe določb tretjega in četrtega odstavka 333. člena Obligacijskega zakonika ter 99. člena Stvarnopravnega zakonika.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala varstvo (so)lastninske pravice na določenih zemljiščih, ki so v naravi komunalna infrastruktura (vodovod, kanalizacija), dvorišče in dovozna pot do toženkinih objektov. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede odstranitve kontejnerjev, v preostalem delu pa ga je zavrnilo. V obrazložitvi zavrnilnega dela je med drugim pojasnilo presojo tožničine odpovedi pogodbe o uporabi infrastrukture, ki toženki omogoča dostop do njenih prostorov in poslovanje, saj drugega dostopa nima in si ga tudi ne more urediti. Ocenilo je, da tožnica tega razmerja ne more odpovedati, ne da bi toženki in drugim subjektom, ki jim slednja zagotavlja toplotno energijo, nastala nepopravljiva škoda, kar pa ni volja nobene od strank. Upoštevalo je tudi okoliščino, da je toženka za varstvo pravice dostopa do svojih prostorov že leta 2009 sprožila ustrezne postopke za določitev nujne poti oziroma postopke po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, ki pa še niso končani.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku glede uporabe vodovodnega in kanalizacijskega sistema ter hoje, vožnje in parkiranja vozil na tožničinih nepremičninah, navedenih v izreku, ugodilo. Spremenilo je tudi stroškovni del prvostopenjske sodbe, sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Menilo je, da je desetdnevni odpovedni rok prekratek, a dodalo, da je že v letu 2012 (med pravdo) potekel tudi rok dveh let, ki ga je toženka v odgovoru na tožbo sama označila za običajnega oziroma primernega. Menilo je še, da je ocena prvostopenjskega sodišča o neprimernosti časa odpovedi zmotna. Nemožnost odpovedi dogovora o uporabi infrastrukture vse dokler toženka posluje oziroma si ne uredi nujne poti oziroma pripadajočega zemljišča k objektom v drugih sodnih postopkih ne ustreza namenu sklenjenega dogovora, tožničinega negatornega varstva pa ne more preprečiti niti zatrjevana poslovna škoda.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je (njena pravna prednica) od tožnice kupila več nepremičnin, na katerih opravlja proizvodnjo lesnih sekancev in toplotne energije. Predmet omenjene kupoprodajne pogodbe je bilo tudi funkcionalno zemljišče k prodanim nepremičninam, s katerim pa v tistem času zaradi denacionalizacijskega postopka tožnica še ni mogla prosto razpolagati, kar je bilo v pogodbi izrecno zapisano. Stranki sta se zavezali izvršiti nakup in prodajo tega zemljišča po končanem denacionalizacijskem postopku, tožnica pa se je izrecno zavezala na tej nepremičnini toženki dovoliti uporabo skupne poti in parkiranje. Pravdni stranki sta sklenili tudi dve časovno neomejeni pogodbi o uporabi infrastrukture, s katerima je tožnica toženki odplačno dovolila uporabo infrastrukturnih objektov in naprav oziroma se je zavezala tako ravnati. Kljub končanemu denacionalizacijskemu postopku do sklenitve kupoprodajne pogodbe za funkcionalno zemljišče ni prišlo, tožnica pa je 5. 2. 2010 enostransko odstopila od pogodbe o uporabi infrastrukture, pri čemer ni specificirala, na katero izmed dveh pogodb se odstop nanaša, niti ni določila odpovednega roka oziroma je navedla, da od pogodbe odstopa z dnem 15. 2. 2010 (torej deset dni po dopisu, ne glede na datum prejema odpovedi s strani toženke). Toženka je opisanemu odstopu ugovarjala in tožnico ponovno pozvala na sklenitev kupoprodajne pogodbe, tožnica pa je zoper toženko vložila predmetno tožbo. Meni, da tožničin odstop od pogodbe ni bil veljaven, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj ni bil specificiran, ni določal odpovednega roka in je bil dan ob neprimernem času oziroma z neprimernim odpovednim rokom. Toženka namreč ni imela (in še sedaj nima) možnosti drugega dostopa do svojih nepremičnin in se ne more priključiti na drugo vodovodno in kanalizacijsko omrežje, zato bi tak odstop preprečil njeno poslovanje in dobavo toplotne energije, s tem pa bi toženki in drugim poslovnim objektom povzročil večjo poslovno škodo, kar ne ustreza poslovnemu namenu sklenjenih poslov. Tudi tožničin namen ni bil usmerjen k takojšnjemu prenehanju uporabe funkcionalnega zemljišča, temveč predvsem k doseganju višjega zneska uporabnine. V nadaljevanju predlagateljica graja presojo pritožbenega sodišča, ki se je osredotočilo le na pogodbi o uporabi infrastrukture in spregledalo, da sta se pravdni stranki o uporabi funkcionalnega zemljišča dogovorili že v kupoprodajni pogodbi. Spregledalo je tudi, da odstop ni bil specificiran. Kljub neprimernosti odpovednega roka in možnosti nastanka poslovne škode toženki je zaključilo, da je primeren rok potekel med predmetno pravdo. Takšno stališče je napačno, saj je treba primernost odpovednega roka ugotavljati glede na naravo pravnega razmerja in okoliščine, ki jih je ustvarila pogodba, ki se odpoveduje.(1) Pritožbeno sodišče je zmotno presodilo tudi, da ima v položaju, ko je primernost trenutka odpovedi trajnega dolžniškega razmerja odvisna od trajanja sodnih postopkov in odločitve v njih, prednost varstvo lastninske pravice. Neprimernost trenutka odpovedi namreč utemeljujejo okoliščine, ki bi povzročile neupravičeno škodo naslovniku izjave.(2) Ključen torej ni položaj stranke, ki je odpoved podala, temveč položaj naslovnika izjave, namen posla in položaj, ki so ga ustvarile pogodbe (o prodaji in uporabi infrastrukture), kar je pritožbeno sodišče prezrlo in tako toženki onemogočilo uporabo njenih nepremičnin in poslovanje, s čimer je ogrozilo tudi poslovanje preostalih gospodarskih subjektov, ki so odvisni od dobav toženke. Končno je pritožbeno sodišče napačno presodilo vprašanje protipravnosti posega v tožničino lastninsko pravico, saj ni upoštevalo, da gre za funkcionalno zemljišče, znotraj katerega ima toženka lastninsko pravico na nepremičnini, sporno poseganje pa pomeni edini dostop in način rabe toženkine nepremičnine oziroma nujno pot do javne ceste in do vodovodnega in kanalizacijskega omrežja. Dopustitev revizije predlaga glede pravnih vprašanj: (1) kdaj preneha odpovedano trajno dolžniško razmerje oziroma kdaj preteče običajen oziroma primeren odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ); (2) kako (glede na katere okoliščine) se določi običajen oziroma primeren odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena OZ); (3) ali mora biti običajen oziroma primeren odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena OZ) določen v odpovedi trajnega dolžniškega razmerja in kakšne so posledice za veljavnost odpovedi, če rok v njej ni določen; (4) kako (glede na katere okoliščine) se določi primeren čas odpovedi trajnega dolžniškega razmerja (tretji odstavek 333. člena OZ); (5) ali je pri presoji primernosti časa odpovedi trajnega dolžniškega razmerja (tretji odstavek 333. člena OZ) treba tehtati položaj naslovnika odpovedi, ki bi mu nastal zaradi odpovedi, ali pa tudi položaj odpovedujoče stranke, ki bi ji nastal, če razmerje ne bi bilo odpovedano in (6) ali je podana protipravnost vznemirjanja lastninske pravice (99. člen Stvarnopravnega zakonika) tudi, ko vznemirjanje pomeni izvrševanje nujne poti, postopek določitve katere še ni pravnomočno končan. Meni, da sodne prakse revizijskega sodišča o teh vprašanjih ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367c. člena ZPP).

Op. št. (1): M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 442 in S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij: veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 1139. Op. št. (2): M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 443.