Jedro

Domneva nelojalnosti se izpodbije lahko le, če se dokaže aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa ) na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) združilo zadevi, št. U 556/2005 in U 596/2005 v skupno obravnavanje in odločanje. Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, zavrnilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 12.1.2005, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A., roj 20.11.1889 v S., ob smrti dne 6.11.1979 ni bil državljan RS Slovenije in SFRJ in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do njegove smrti, ni štel za jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva A.A. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V celoti se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (67. člen ZUS). Pravilno je bila uporabljena določbe 35. člena Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). V obravnavani zadevi ni sporno, da je A.A. na dan 4.12.1948 živel v tujini, sporno je, ali je bil nemške narodnosti ter ali so tožniki uspeli ovreči domnevo o nelojalnosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je A.A. optiral za nemški Reich. To izhaja iz knjige optantov (izvirne nemške evidence, ki jo hrani Arhiv RS pod št..., izjave o preselitvi z dne 17.11.1941, prijave za preselitev ter prepustnic ...). Po uveljavljeni upravno sodni praksi velja, da za osebe nemške narodnosti štejejo tudi tisti, ki so optirali za nemško narodnost. S tem so na določen način izrazili pripadnost nemški narodnosti, prav tako pa je nemški okupator dovolil optirati le tistim osebam, ki jih je sprejel na podlagi lastnih meril in kriterijev za pripadnike nemške narodnosti. Po presoji sodišča prve stopnje ni relevantno, zakaj je posamezna oseba podala izjavo, da optira za nemško narodnost. Iz arhivskega gradiva nedvoumno izhaja, da je imenovani podal takšno izjavo in navedenega dejstva tožniki niso uspeli prepričljivo ovreči. Zaslišani priči nista navedli takšnih okoliščin, da bi domnevo nelojalnosti ovrgle, o imenovanem sta vedeli povedati le na splošno, glede na to, da sta občasno delali zanj. Zakonske domneve o nelojalnosti tudi ni mogoče izpodbiti z listinami kot so davčne napovedi, ki jih je imenovani vlagal pred vojno v slovenskem jeziku. Zgolj s sklicevanjem na vojne razmere ter na zaplembo premoženja s strani italijanskega okupatorja pa ni mogoče ovreči dokazne moči izjave o opciji za nemški Reich. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbi kot neutemeljeni zavrnilo (1. odstavek 59. člena ZUS).

V pritožbi vloženi po odvetnikih X., tožnika najprej povzemata potek postopka in odločitev upravnih organov. V delu pritožbe (VI), ki se nanaša na izpodbijano sodbo pa navajata, da je bilo ob odločitvi sodišča zmotno uporabljeno materialno pravo, oziroma je zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava. Obširno obrazložene okoliščine o tem, da si je A.A.. reševal golo življenje ter življenje svojih družinskih članov, sodišče šteje zgolj za sklicevanje na vojne razmere ter zaplembo premoženja. Poudarjata, da glede domneve nelojalnosti odločitev sloni le na sklicevanju na izjavo o opciji, za katero pa zatrjujeta, da je bila dana pod okoliščinami, ki ne izkazujejo prave volje imenovanega. V celoti vztrajata pri ostalih tožbenih navedbah. Predlagata, da Vrhovno sodišče RS razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje.

V pritožbi vloženi po odvetniku Y. tožniki izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ne razlogov v zvezi s tožbenimi navedbami ter s predlaganimi dokaz, prav tako so razlogi v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na neimenovano sodno upravno prakso. Zato se izpodbijane sodbe ne da vsebinsko preizkusiti, ker ni razvidna pravna podlaga - materialno pravo, ki ga je sodišče uporabilo. Sodišče se je pavšalno sklicevalo za razloge upravnega organa in ni razvidno, na katere konkretne razloge in ugotovljena dejstva se je sklicevalo. Ugotovitve v zvezi z narodnostjo in izkazano lojalnostjo oz. nelojalnostjo nasprotujejo izvedenim dokazom in listinam, ki se nahajajo v spisu in so tudi v nasprotju z splošno znanimi dejstvi. Ponovijo tožbene navedbe, da je bil A.A. slovenske narodnosti, da so vsi njegovi krvni sorodniki slovenske narodnosti in imajo slovensko državljanstvo, da je v času druge svetovne vojne nasprotoval okupaciji ozemlja Slovenije in ni bil lojalen do okupatorjem, kar se kaže v tem, da na svojem posestvu in proizvodnih obratih ni želel kontinuirano delati za italijanskega okupatorja, temveč je podpiral narodno osvobodilni odpor. Italijanski okupator mu je grozil, da mu bo zaplenil in odvzel celotno premoženje, zato je zbežal s svojo družino k sorodnikom v Avstrijo. Ker je na ozemlju današnje Slovenije živel le do januarja 1942, pa v tako kratkem času niti ni mogel biti lojalen do takratne države, prav tako pa že po naravi stvari ni mogel izkazovati nelojalnosti po svoji izselitvi v Avstrijo. Nepravilen je zaključek, da je imenovani med okupacijo optiral za nemški Reich. V spisu ni nobenih dokazil o tem zato je takšen zaključek protispisen. Da je bil vpisan v knjigi optantov sploh ni vedel. Obiskoval je slovenske šole in je uporabljal slovenski jezik. Predlagajo, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta se pravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v obravnavanem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, če so na dan na dan uveljavitve novele ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pa pomeni, da osebe za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse tri navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo v tem primeru ugotovljeno v upravnem postopku. Iz izpodbijane sodbe izhaja in ni sporno, da je R.G.M.G. na dan 4.12.1948 živel v tujini. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imenovani nemške narodnosti. Revidenti v reviziji sicer ugovarjajo, da je bilo dejansko stanje glede te okoliščine zmotno ugotovljeno, vendar zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanska stanja ni dovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

V reviziji revidenti zatrjujejo tudi, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi glede nelojalnega ravnanja, kot tretjega pogoja po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Nelojalnost kot pravno nedoločen pojem je kot takšen del materialnega prava, katerega uporabo revizijsko sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je v 3. odstavku 63. člena ZDen določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva, kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS (U-I-23/93) vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke in izpodbijane sodbe izhaja, da so revidenti imeli možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbili zakonsko domnevo nelojalnosti oziroma dokazovali lojalnost A.A. Ustaljena sodna praksa je, da se domneva nelojalnosti izpodbije lahko le, če se dokaže aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo (sodbe, št. XIps 1292/2006, I Up 74/2000, I UP 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003, I Up589/2004). Ali je takšno ravnanje obstajalo, pa je del dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne more več preizkušati (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje revidentom v postopku ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o nelojalnosti.

Ker je bilo ugotovljeno, da je A.A. na dan 4.12.1948 živel v tujini, da je bil nemške narodnosti, zakonska domneva njegove nelojalnosti pa ni bila izpodbita, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče zavrača kot neutemeljen uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi do takšnih kršitev ni prišlo. Ni obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedb strank izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako sodišče prve stopnje ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev tožene stranke dovolj izčrpna in popolna. S tem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo odločitev tožene stranke kot pravilno in zakonito ter se sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe in to v sodbi ugotovilo, je pritrdilo tudi njenim ugotovitvam. Takšno ravnanje sodišča ima podlago v določbah 2. odstavku 67. člena ZUS, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi sklicevalo.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati ugovori, ki so bili uveljavljani že kot tožbeni ugovori in so jih v reviziji zoper izpodbijano sodbo revidenti smiselno le ponovili, po presoji revizijskega sodišča pa jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem potrdilo izpodbijano sodbo.