Jedro

Tožnik ni storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj po pozivu tožene stranke ni neupravičeno izostal z dela. Izostanek z dela ni bil neupravičen, tožnik se je na poziv nazaj na delo, ki je bil podan po pravnomočnosti sodbe o nezakonitem predhodnem prenehanju delovnega razmerja, odzval in se oglasil pri toženi stranki. Seznanil jo je, da se ima namen vrniti na delo in da je za določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu ter da ima trimesečni odpovedni rok. Od njega ni bilo mogoče zahtevati, da takoj samovoljno brez odpovednega roka prekine pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku pogodbeno kazen v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka); razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 10. 9. 2008 kot nezakonito (2. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.093,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPOP, ker so razlogi sodbe povsem nejasni in v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in nekritično zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, zlasti predloge za zaslišanje prič S.Z., T.K., L.G., ki so bile navzoče ob komunikaciji s tožnikom v zvezi z realizacijo sodbe Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 512/2006 z utemeljitvijo, da tožena stranka ni razložila, kaj naj bi priče izpovedale in v zvezi s čim naj se jih zasliši. Zavrnilo pa je tudi predlog za zaslišanje izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotovil povprečno plačo, ki jo tožnik v okviru pogodbene kazni iztožuje ter predlog za zaslišanje prič, ki bi predstavile, na kakšen način je B.B. zlorabljal položaj za dostop do gesel za uporabo interneta za zasebni namen. Tožena stranka je želela vzpostaviti stanje po sodbi opr. št. Pd 512/2006 oziroma realizirati sodno odločbo, tožnik pa se je šele 12. avgusta 2008 odzval na pozive tožene stranke. Pred tem pa je v navzočnosti svojega pooblaščenca odvetnika D.P. prišel na sestanek, ki ga je organiziral pooblaščenec tožene stranke, vendar sodišče toženi stranki ni dalo možnosti, da bi prestavila vsebino dogajanja na sestanku 10. 6. 2008. Zato je poleg tega, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni dopustilo, da bi predlagane priče pojasnile dogajanje na sestanku 12. 8. 2008 in da bi se ugotovilo, da so tožnikove trditve špekulativne in neresnične. Če je sodba opr. št. Pd 512/2006 kategorična in postavi, da je tožnik od 16. 12. 2006 zaposlen pri toženi stranki, je nerazumljiva toleranca sodišča, da je po več sklenjenih pogodbah za določen čas pri E.C. tožnik upravičen, da z delom v E.C. preneha tedaj, ko mu bo pogodba o zaposlitvi iztekla. Neutemeljeno je razlogovanje tožnika, da je tožnik utemeljeno zapustil prostore tožene stranke, saj se je tožniku le prepovedalo motenje delavcev tožene stranke pri njihovem delu. Tožena stranka je zoper tožnika sprožila kazenski postopek zaradi zlorabe položaja zaposlenega pri toženi stranki za dostop do interneta v zasebne namene. Sodišče je štelo, da naj bi tožena stranka že 10. 6. 2008 po svojem pooblaščencu tožniku predstavila problematiko interneta, kar je tožena stranka zanikala, sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič o vsebini sestanka z dne 10. 6. 2008. Nepravilna je tudi odločitev o pogodbeni kazni, ki jo sodišče napačno izenačuje s pavšalno odškodnino kot plačilom za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Pogodbena kazen v pogodbi o zaposlitvi ni bila določena, za pavšalno odškodnino pa niso izpolnjeni pogoji civilnega delikta. Odločitev pa je tudi po višini zmotna, saj sodišče prve stopnje ni dovolilo, da bi tožena stranka v postopku dokazovala, kakšno plačo je prejemal tožnik.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. O neupravičeni zavrnitvi dokaznih predlogov tožena stranka v pritožbi ne ponuja nobenih konkretnih in jasnih razlogov, pa tudi iz predhodnih navedb v postopku ni razvidno, o katerih relevantnih dejstvih bi lahko priče izpovedovale in v čem naj bi izvedba teh dokazov vplivala na ključno ugotovitev, da je bil rok za izredno odpoved v zvezi z zlorabo gesel za dostop do interneta zamujen in da tožniku ni mogoče očitati neupravičenih izostankov. Tožena stranka v zvezi z višino povprečne plače do konca obravnave ni predlagala dokaza z izvedencem finančne stroke, glede višine povprečne plače pri toženi stranki pa ni podala nobenega podatka. Toženi stranki niso bile kršene pravice do obravnavanja pred sodiščem. Zmotno je stališče, da bi moral tožnik enostransko odpovedati pogodbo o zaposlitvi pri E.C. z odpovednim rokom 30 dni. Če naj bi ta rok tekel od 12. 8. 2008, ko je bil tožnik vabljen, da se zglasi pri toženi stranki, mu tudi ob tej tezi ni mogoče očitati neopravičenih izostankov, odpovedni rok pa je bil daljši kot je bilo časa do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato je upravičeno počakal na iztek roka in se po tem roku zglasil pri toženi stranki. Z zaposlitvijo pri E.C. je tožnik zmanjšal škodo, ki bi sicer nastala toženi stranki, zato so očitki o špekulativnem ravnanju tožnika neutemeljeni. Listine v spisu, pa tudi prepričljiva izpoved tožnika, kažejo na to, da tožena stranka tožnika dejansko ni želela sprejeti v službo, na kar kaže tudi izredna odpoved. Odpoved pogodbe o zaposlitvi osebi, ki ni v delovnem razmerju, tudi teoretično ni mogoča in je nezakonita že iz tega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba, zlasti ne kršitev iz 14., 15. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pa tudi nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu ni, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zavrnitev dokaznih predlogov v nobenem primeru ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imela tožena stranka vse možnosti obravnavanja pred sodiščem, zavrnitev dokaznih predlogov pa bi imela za posledico kvečjemu zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan, saj je sodišče prve stopnje z izvedenimi dokazi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge. Sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku v letu 2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 10. 2006. V individualnem delovnem sporu je tožnik uspel in s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 521/2006 z dne 26. 4. 2007 je sodišče redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga razveljavilo kot nezakonito, ugodilo pa je tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 848/2007 z dne 5. 3. 2008 je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrjena. Na podlagi pravnomočne sodbe v predhodnem individualnem delovnem sporu so nastopili pogoji za uveljavitev pravice do pogodbene kazni v skladu z določbo 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl. - v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba – PKP), na katero je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo pogodbene kazni in zahtevku v tem delu ugodilo. Pravno podlago za tožbeni zahtevek predstavlja navedena določba 62. člena PKP, ki delodajalcu nalaga obveznost plačila pogodbene kazni delavcu za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. To pomeni, da obveznost nastane neposredno na podlagi določbe PKP, ne glede na to, ali pogodba o zaposlitvi, sklenjena med delavcem in delodajalcem, vsebuje dogovor o pogodbeni kazni ali ne. Gre za poseben institut delovnega prava, določen v kolektivni pogodbi. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z navedenim vprašanjem in očitki sodišču prve stopnje, da naj bi napačno izenačevalo pogodbeno kazen s pavšalno odškodnino, ker ne za eno ne za drugo niso izpolnjeni pogoji po zakonu. Isto velja za navedbe v zvezi z višino prisojene pogodbene kazni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka zahtevku za plačilo pogodbene kazni po višini ni oporekala in se tudi ni izjasnila glede višine povprečne plače za sporno obdobje, ki je osnova za izračun pogodbene kazni, ter utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo vtoževani znesek. Dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke pa s strani tožene stranke ni bil postavljen v zvezi z izračunom pogodbene kazni, ampak v zvezi z očitano kršitvijo zlorabe položaja v zvezi z uporabo službenega interneta v zasebne namene, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje nanj, ker je s tem v zvezi prekludirana (286., 337. člen ZPP).

Pravilna je tudi odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, ter zaradi neupravičenega izostanka z dela na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – ZDR). Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, zlasti določb 110. in 111. člena ZDR in glede prvega odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (zloraba gesel za dostop do interneta) pravilno presodilo, da je potekel subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki glede na določbo 2. odstavka 110. člena ZDR znaša 30 dni od ugotovitve razloga za odpoved. S tem v zvezi je pravilno dokazno ocenilo izpoved tožnika, ki je izpovedal, da ga je pooblaščenec tožene stranke že na sestanku dne 10. 6. 2008 seznanil z očitano kršitvijo v zvezi z zlorabo položaja glede uporabe gesel tožene stranke za dostop do interneta. Na tej podlagi je utemeljeno štelo, da je tožena stranka že tedaj vedela za navedeni odpovedni razlog ter zaključilo, da je izredna odpoved iz tega razloga podana prepozno. Tožena stranka je med postopkom le pavšalno zanikala tožbene navedbe s tem v zvezi, ni pa navedla, kdaj naj bi izvedela za očitano kršitev v zvezi z uporabo gesel za dostop do interneta v zasebne namene v času od 30. 3. 2005 do novembra 2007. Zato so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene.

Pritrditi je potrebno tudi presoji sodišča prve stopnje glede drugega odpovednega razloga za izredno odpoved – neupravičenega izostanka z dela od 12. 8. 2008 dalje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da tožnik tudi druge očitane kršitve po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni storil, saj ni neopravičeno izostal z dela. Iz nobenega predloženega dopisa izrecno ne izhaja, da bi tožena stranka z dnem 12. 8. 2008 tožnika pozvala nazaj na delo in mu odredila delo. Tega dne je bil pozvan zaradi realizacije sodne odločbe, vendar mu je bilo povedano, da je nezaželen; tožena stranka mu je prepovedala pozdraviti sodelavce, poleg tega pa so ga pustili čakati v tajništvu, kot izhaja iz njegove izpovedi. Tožnik je toženo stranko seznanil, da ima namen vrniti se na delo k toženi stranki, ter z dejstvom, da je za določen čas zaposlen pri E.C., da se določen čas izteče 1. 10. 2008, ter da ima trimesečni odpovedni rok, ki bi se iztekel kasneje kot delovno razmerje za določen čas. Zato očitek, da gre za neupravičen izostanek z dela, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj ima delavec, ki se v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, obveznosti tudi do drugega delodajalca in od njega ni mogoče zahtevati, da takoj samovoljno brez odpovednega roka prekine pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z drugim delodajalcem, če se odloči za vrnitev na delo k prvemu delodajalcu na podlagi sodne odločbe, izdane v delovnem sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, saj je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pravilna in skladna z ZDR.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker niso bili priglašeni. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ni bil potreben, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).