Jedro

Če se delavec ne posluži vseh razumnih in zakonitih možnosti za čimprejšnjo vrnitev na delo in o tem sproti ne obvešča delodajalca, ki ga je bil dolžan pozvati na delo (upoštevajoč pri tem kot skrajni tudi šestmesečni rok za predlog za prisilno izvršbo iz 231. člena ZIZ), delodajalec neutemeljenega odlašanja ali izmikanja delavca ni dolžan upoštevati.

Izrek

Glede odločitve o zahtevku za plačilo pogodbene kazni se revizija zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v skladu s tožbenim zahtevkom toženi stranki naložilo, da v zvezi s pravnomočno ugotovljeno nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2006 tožniku izplača pogodbeno kazen v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je ugodilo tudi drugemu delu tožbenega zahtevka in presodilo, da je tožena stranka dne 10. 9. 2008 tožniku nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve postopka v smislu določb prvega odstavka in 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da tožnika dne 12. 8. 2008 ni pozvala na delo in da tožnik po tem dnevu ni bil neupravičeno odsoten z dela. Sodišču očita nezakonito zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov s tem v zvezi in onemogočanje tožene stranke, da bi enakopravno sodelovala v postopku. Glede na le pavšalne ugotovitve sodišča se izpodbijana sodba tudi ne da preizkusiti. Graja zaključke sodišča, da je glede očitka neupravičenega dostopa do interneta preko gesel tožene stranke subjektivni rok za odpoved že potekel in graja odločitev o pogodbeni kazni v zvezi s prehodno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija glede odločitve o pogodbeni kazni ni dovoljena, glede odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pa je utemeljena.

5. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ni bil povezan z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila predmet tega spora. V tem delu je šlo za samostojni denarni zahtevek, to je za individualni delovni premoženjski spor, v katerem vrednost spora ni dosegala vrednostne meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (40.000,00 EUR), niti tožena stranka ni predlagala, da bi revizijo dopustilo sodišče (tretji odstavek 367. člena v zvezi s 367. b členom ZPP). V tem delu je bila torej revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

6. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zaradi katerih bi bila podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni izkazano, da toženi stranki v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka že na sestanku 10. 6. 2008 tožnika seznanila z očitki o zlorabi dostopa do interneta, sodišče soglaša s presojo, da je ob podaji izredne odpovedi dne 10. 9. 2008 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) že potekel. 8. Revizija pa utemeljeno graja presojo sodišča, da tožena stranka, ne glede na ugotovljeni dvakratni poziv, tožnika ni veljavno pozvala na delo v smislu izvršitve pravnomočne sodbe Pdp 848/2007 z dne 5. 3. 2008, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 521/2006 z dne 26. 4. 2007. Hkrati je najmanj preuranjeno presodilo, da je tožnik v zvezi z vrnitvijo na delo k toženi stranki izpolnil vse, kar se od delavca v takem primeru utemeljeno pričakuje.

9. Že v sklepu VIII Ips 65/2009 z dne 26. 10. 2010 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v določenih primerih ne bi bilo upravičeno pričakovati od delavca, da nastopi delo pri prejšnjem delodajalcu takoj, ko ga ta na podlagi pravnomočne sodbe o reintegraciji pozove na delo, če ima v trenutku poziva nadomestno zaposlitev, ki je ne more nemudoma prekiniti brez škode zase ali za tretje osebe. Delodajalec mora to okoliščino na strani delavca upoštevati in mu omogočiti razumen rok, v katerem bo lahko pred nastopom dela pri njem zaključil svoje obveznosti. Hkrati pa je sodišče poudarilo, da je na drugi strani tudi delavec dolžan storiti vse, da se čimprej vrne na delo, brez nepotrebnega in neupravičenega odlašanja in da o tem delodajalca nemudoma obvesti.

10. Glede na navedena izhodišča se je sodišče ob dvakratnem pozivu na delo s smislu izvršitve pravnomočne sodne odločbe neutemeljeno zadovoljilo z ugotovitvijo, da se tožnik po pozivu z dne 13. 8. 2008 upravičeno ni zglasil že zgolj zato, ker je bil takrat pri drugem delodajalcu v delovnem razmerju za določen čas in sklicujoč se na odpovedni rok po kolektivni pogodbi dejavnosti oziroma na tožnikove navedbe o trimesečnem odpovednem roku. Glede na gornja izhodišča se je od tožnika utemeljeno pričakovalo, da pri drugem delodajalcu preveri vse zakonite možnosti prenehanja v vmesnem obdobju sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vključno z možnostjo sporazumnega prenehanja z namenom, da se na podlagi izvršitve pravnomočne sodbe o reintegraciji čimprej vrne na delo k toženi stranki, če je bil za tako vrnitev resno zainteresiran. Če se delavec ne posluži vseh razumnih in zakonitih možnosti za čimprejšnjo vrnitev na delo in o tem sproti ne obvešča svojega delodajalca, ki ga je bil dolžan pozvati na delo (upoštevajoč pri tem kot skrajni tudi šestmesečni rok za predlog za prisilno izvršbo iz 231. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), delodajalec neutemeljenega odlašanja ali izmikanja delavca ni dolžan upoštevati.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji v tem delu ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se bo sodišče v ponovljenem postopku v smislu gornjih izhodišč ponovno opredelilo do tožnikovih ravnanj po 12. 8. 2008, upoštevaje tudi dejansko vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel v spornem obdobju sklenjeno z drugim delodajalcem, vključno z določbami o možnostih prenehanja le-te v času njene veljavnosti. V tem kontekstu se bo sodišče ponovno opredelilo tudi do pomena tožnikovih izjav o domnevnem trimesečnem odpovednem roku, za katerega je sodišče ugotovilo, da sicer v pogodbi o zaposlitvi ni bilo podlage.