Jedro

Toženec je dolžan naročena, izdelana in prevzeta dodatna dela v stanovanju plačati tudi brez podpisa aneksa k pogodbi, saj je zaradi realizacije ustnega dogovora o izvedbi dodatnih del v kupljenem nedokončanem stanovanju napaka v obliki tega dogovora konvalidirala.

Izrek

Revizija proti odločitvi o obeh nedenarnih zahtevkih in o denarnem zahtevku za plačilo 1.562,00 EUR se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju razsodilo, da mora toženec podpisati dva aneksa k dvema prodajnima pogodbama o dodatnih delih v stanovanjih št. 8 (manjše stanovanje) in št. 13 (večje stanovanje) na objektu Trnovski pristan, tožnici plačati še 12.043,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežni tožbeni zahtevek (do 274.833,50 EUR) zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prisodilni del prvostopenjske sodbe o nedenarnih in denarnih zahtevkih, tožničini pritožbi proti zavrnilnem delu pa je ugodilo, ta del in stroškovno odločitev je razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti zavrnilnemu delu pritožbene odločbe uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane odločbe, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi, podrejeno pa v celoti razveljavi sodbi obeh sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija predvsem odločitev o nedenarnih obveznostih podpisati dva aneksa h kupoprodajnima pogodbama. Zatrjuje, da je neutemeljena domneva prvostopenjskega sodišča, da toženec razpolaga z vso, za presojo o doplačilni obveznosti potrebno dokumentacijo, nadalje da se to vprašanje med postopkom niti ni izpostavilo in da sta sodišči glede višine denarne obveznosti napačno uporabili materialna in procesna pravila o dokaznem bremenu. Tudi če so bila neprerekana dejstva o izvedenih delih, je ostala sporna višina denarne obveznosti. Višino bi morala dokazati tožnica. Glede razloga sodišča druge stopnje, da prisojeni znesek ustreza ovrednotenju del iz obeh aneksov, revizija meni, da ga sodišče opira na izvedenčeve ugotovitve o ustrezni ceni izvedenih del, vendar toženec opozarja, da je izvedenec v mnenju pod točko 4. c tako oceno podal o utemeljenosti tistih del, ki jih je tožnica navedla v svoji pripravljalni vlogi s 24. 1. 2005. V tej vlogi gre za dela, ki so bila predmet prvotno vtoževane obveznosti za sklenitev aneksov št. 1 k obema kupnima pogodbama, kar ni v povezavi z denarnim zahtevkom, ki temelji na aneksih št. 2. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini izvedenskega mnenja in samim izvedenskim mnenjem.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija proti odločitvi o obeh nedenarnih zahtevkih in o zahtevku za plačilo 1.562,00 EUR ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Ker je bila v tej zadevi prvostopenjska sodba izdana pred 1. 10. 2008, je treba uporabiti zakonske določbe v vsebini, kot je veljala pred uveljavitvijo zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Mejni znesek za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena je 4.172,93 EUR. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, dovoljenost revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori in tudi, če pri hkratnem uveljavljanju več nedenarnih zahtevkov z različno podlago ne navede diferencirane vrednosti za vsak uveljavljani zahtevek (primerjaj drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP), revizija po ustaljeni praksi tega sodišča ni dovoljena(1). Nasprotna stranka ima možnost, da v okoliščinah iz 44. člena ZPP na izostanek (pravilne) ocene vrednosti spornega predmeta opozori sodišče, sodišče pa nato na podlagi navedene zakonske določbe ali tudi določbe 45. člena ZPP ustrezno ukrepa.

7. V tej zadevi nihče ni ravnal na opisani način. Tožnica je že v tožbi zahtevala toženčev podpis štirih različnih listin, za vsako od stanovanj po dva aneksa. Z aneksoma št. 1 naj bi se spremenila cena za m² vsakega od stanovanj, z aneksom št. 2 pa so opredeljena dodatna dela po željah in naročilu kupca, ovrednotena njihova vrednost, ki je v nekaterih postavkah zmanjšana za dobropise zaradi kupčevega materiala ali lastne izvedbe. Poleg sklenitve opisanih štirih aneksov je tožnica zahtevala tudi plačilo denarnega zneska 274.833,50 EUR, za katerega je v uvodu na prvi strani tožbe označila protivrednost 65.371.896,31 SIT (po takratnem tečaju, ki je v aneksih opredeljen 1 EUR = 236,50 SIT). Vrednosti nedenarnih zahtevkov tožnica ni opredelila, v tej smeri pa tudi nista ukrepala niti toženec, niti sodišče. Tako so ti zahtevki ostali neocenjeni. V drugem sojenju je sodišče zavrnilo podpis dveh aneksov št. 1 za obe stanovanji, s takoimenovano vmesno sodbo pa ugotovilo toženčevo dolžnost podpisati dva aneksa št. 2. O njuni vsebini je odločilo v tretjem sojenju in le ta del je revizijsko sporen. Kolikšna je je vrednost revizijsko spornega dela zaradi izostale ocene vrednosti spora ni mogoče ugotoviti. Revizijsko sodišče še dodaja, da iz aneksov št. 2 za vsako stanovanje izhajajoča zneska ne odražata vrednosti nedenarnih zahtevkov, saj so zaradi upoštevanja več dobropisov dodatna dela v vsakem stanovanju več vredna. Poleg tega podpis aneksa ni predhodno vprašanje za utemeljenost denarnega zahtevka, kot je pritožbeno sodišče smiselno nakazalo v razlogih v točki 7 svoje odločbe.

8. Denarni zahtevek tožnica uveljavlja zaradi opravljenih dodatnih različnih del v dveh različnih stanovanjih. Ob upoštevanju določenih dobropisov za dela v manjšem stanovanju zahteva še 1.562,00 EUR, za dela v večjem stanovanju pa 10.482,00 EUR. Glede na drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP ter drugim odstavkom 367. člena ZPP revizija glede zahtevanega plačila v zvezi z dodatnimi deli v manjšem stanovanju ni dovoljena.

9. Toženec se neutemeljeno upira plačilu zneska 10.482,00 EUR v zvezi z dodatnimi deli v večjem stanovanju. V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo sporno, da je toženec ta dela naročil, da je ves čas aktivno sodeloval, da so bila izvedena in da jih je toženec tudi prevzel. Le podpisu aneksa o njih se je upiral oziroma je podpis pogojeval z izročitvijo listin. O neutemeljenosti tega upiranja je pritožbeno sodišče navedlo pravilne razloge, ki pa v revizijski fazi postopka zaradi nedovoljenosti tega dela revizije niti niso odločilni. Revizijsko grajani razlogi pritožbenega sodišča o neprerekanih trditvah, ki jih ni treba dokazovati, se nanašajo na vprašanje izvedbe del (primerjaj točko 9 razlogov izpodbijane sodbe) in ne na njihovo vrednost. Zato ne gre za revizijsko zatrjevano napačno uporabo materialnih in procesnih pravil o dokaznem bremenu. O vrednosti izvedenih del sta sodišči pojasnili, da je izvedenec gradbene stroke ceno teh del označil za ustrezno (razlogi pritožbenega sodišča v točki 8 odločbe). Ne drži revizijska trditev, da je v zvezi z izvedenskim mnenjem podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je tisti, ki kljub jasni prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP na tak način skuša prikazati pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem napačno prepisuje vsebino razlogov iz točke 4. c izvedenskega mnenja in jo povezuje z napačno prikazanimi trditvami nasprotne stranke v vlogi s 24. 1. 2005. V slednji je tožnica govorila prav o dodatnih delih v obeh stanovanjih in jih podrobno opisala, pa tudi izvedenec v navedeni točki govori o dodatnih delih. Povsem enako izhaja iz opredelitve vprašanja, na katero je izvedenec v tej točki odgovoril. Zato so nesprejemljive revizijske trditve, da naj bi se izvedenčeva ugotovitev nanašala na dela, ki so bila predmet prej vtoževane obveznosti za sklenitev aneksov št. 1 (s katerima je bila le povišana cena m² stanovanja).

10. Pravdni stranki sta se že v kupni pogodbi, katere predmet je bilo stanovanje št. 13 v podaljšani tretji gradbeni fazi, dogovorili, da bosta vse dodatne zahteve kupca v zvezi s končno izvedbo stanovanja opredelili z aneksom. Na podlagi tega je toženec naročil, tožnica pa izvedla dodatna dela, ki jih je toženec nato prevzel. Toženčeva obveznost plačati navedena dela bi lahko temeljila na pogodbeni obveznosti skleniti aneks in plačati z njim naročena dela. Na podpis aneksa je bil pravnomočno obsojen v revizijsko sicer neizpodbojnem delu pritožbene sodbe, v kateri je opozorjeno tudi, da toženčevo ravnanje meji na zlorabo pravic, ker zaradi neizpolnitve postranske obveznosti (izročitev nekaterih listin) odklanja izpolnitev svoje glavne obveznosti (podpisati aneks). Vendar sklenitev oziroma podpis aneksa ni pogoj za nastanek toženčeve obveznosti. Toženec je dolžan naročeno, izdelano in prevzeto plačati tudi brez tega aneksa. Realizacija ustnega dogovora za izvedbo dodatnih del v nedokončanem kupljenem stanovanju je konvalidirala ali ozdravila napako v obliki tega dogovora, zato pisna oblika za veljaven nastanek obveznosti plačila ni bila več potrebna (drugi odstavek 649. člena v zvezi z 58. členom OZ).

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 378. člena ZPP delno zavrglo, delno pa zavrnilo toženčevo revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS s 16. 12. 1993, II Ips 186/2005, II Ips 164/2007 in mnoge druge.