Jedro

Tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Tudi, če bi nadrejena tožniku res zagrozila, da bodo zaradi goljufije podali ovadbo na policijo, to ne bi predstavljajo nedopustne grožnje v smislu določbe prvega odstavka 45. člena OZ. Ta določa, da stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Grožnje s podajo ovadbe na policijo ni mogoče šteti za nedopustno.

Na veljavnost sporazuma tudi ne morejo vplivati opustitve zapisa o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2012 in ugotovitev, da je brez kakršnegakoli pravnega učinka (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 18. 5. 2012, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku od 18. 5. 2012 do dneva vrnitve na delo plača nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, in sicer najmanj v višini 1.137,56 EUR bruto oziroma 853,69 EUR neto mesečno, od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvede davke in prispevke ter druge javne dajatve ter tožniku izplača znesek mesečnih nadomestil, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega nadomestila dalje, to je od 15. v mesecu za pretekli mesece ter mu plačati regres za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska plačila, torej od 2. 7. tekočega koledarskega leta do plačila (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ga v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 18. 5. 2012 do vrnitve nazaj na delo prizna obstoj delovnega razmerja, ga prijavi v invalidsko in pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in v morebitna zavarovanja ob sklenitvi delovnega razmerja (točka I/4 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje tako ni pridobilo izpisa klicev s tožnikovega mobitela dne 8. 5. 2012 in ni preverilo, ali je tožena stranka zoper tožnika podala kazensko ovadbo, prav tako pa ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Tožnik je vodji interne kontrole A.A. po telefonu sporočil, da bo podal preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je to tudi storil in v večernih urah istega dne s priporočeno pošiljko oddal preklic odpovedi. Tožnik je svojo voljo nedvoumno izrazil predsednici sindikata in vodji kontrole A.A., ki je potrdila klic okoli 14. ure. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je pričela veljati šele, ko je nanjo soglasje podala direktorica prodaje A.B., ki je na listino zapisala „o.k.“ in se podpisala. Glede na to, da je A.A. odpoved kadrovski službi vročila okoli 14. ure, ni možno, da bi bila A.B. odpoved vročena še isti dan. V kolikor je A.B. potrjevala odpovedi, ni razloga, da ne bi potrjevala tudi preklicev odpovedi. Navedeno pomeni, da sta se potrditev odpovedi in prejem preklica zgodila isti dan, ustno pa je tožnik A.A. to sporočil še preden je ta oddala odpoved kadrovski službi, zato je preklic odpovedi pravočasen. Izvedenec medicinske stroke bi lahko pojasnil, v kakšnem stanju je bil tožnik ob podpisu odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kako je ravnanje tožene stranke vplivalo na tožnikovo odločitev oziroma, ali je zdravstveno stanje tožnika vplivalo na njegovo odločitev, da poda odpoved. Na sestanku dne 26. 4. 2012 tožniku ni bilo predstavljeno, da bo tožena stranka zoper njega ukrepala zaradi treh ali štirih danih popustov, zato tožnik ni mogel predvideti poteka dogodkov na sestanku 8. 5. 2012. Tožena stranka je pred tem zaposlenim sicer poslala navodila glede popustov, vendar nikjer ni bilo omenjeno, da bo delavcem, v primeru kršitev, prenehalo delovno razmerje. Tožnik s svojim ravnanjem toženi stranki ni povzročil nobene škode, saj mu je uspelo prodati 3 ali 4 izdelke, ki so se slabo prodajali. Že zgolj dejstvo, da je A.A. priznala, da je narekovala vsebino odpovedi in da je tožniku rekla, da bo zoper njega sprožila ustrezne postopke, govori o tem, da se je na tožnika izvajal pritisk. Tožnik tudi ni vedel, da zoper njega niso bili sproženi postopki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ni šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Sporazum je ničen, ker ne vsebuje vseh elementov iz 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in ker tožnik ni bil seznanjen z izgubo pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2012 je sicer res podpisal le tožnik, vendar pa je iz datuma prenehanja delovnega razmerja razvidno, da gre za sporazumno prenehanje. Tožnik je imel pravico izrabiti 30 dnevni odpovedni rok, s katerim pa ni bil seznanjen. Datum prenehanja delovnega razmerja je bil določen na predlog tožene stranke, potem ko je A.A. poklicala v kadrovsko službo. Navedeno pomeni, da je bilo prenehanje delovnega razmerja določeno sporazumno, kar sta vsaj posredno potrdili tudi priči A.A. in A.C.. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov s pridobitvijo seznama tožnikovih klicev pri mobilnem operaterju ..., s poizvedbami, ali je tožena stranka podala kazensko ovadbo zoper tožnika in z izvedencem psihologom ali psihiatrom. Ne le, da neizvedba predlaganih dokazov že pojmovno samo po sebi ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč so očitki s tem v zvezi tudi vsebinsko povsem neutemeljeni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba tovrstnih pomanjkljivosti nima. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba ne navaja v čem naj bi bilo takšno nasprotje.

Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo izpisov klicev s tožnikovega mobitela in zakaj ni opravilo poizvedb na policijski postaji o tem, ali je tožena stranka zoper tožnika podala kazensko ovadbo. V 20. točki obrazložitve pa je sodišče obširno pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki naj bi ugotavljal tožnikovo prištevnost na sestanku 8. 5. 2012. Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. Dodatno pa pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da predlagani dokaz s pridobitvijo seznama klicev s tožnikovega mobitela, ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. S tem seznamom bi sodišče lahko ugotovilo zgolj to, kdaj je tožnik po telefonu poklical A.A., ne pa tudi o čem sta govorila. Natančen čas pogovora pa za odločitev v tem sporu niti ni pomemben. Sicer pa tožnik, zaslišan kot stranka niti ni trdil, da bi v telefonskem pogovoru z A.A. preklical odpoved, temveč da je vprašal, ali lahko odpoved prekliče, na kar naj bi mu ona odgovorila, da te možnosti ni.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z dogodki, ki so privedli do tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi glede nadaljnjega ravnanja s to odpovedjo in tožnikovih prizadevanj za njen preklic. Pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: - da je tožnik kot prodajalec več kupcem odobril bistveno višje popuste, kot bi jih smel, glede na svoja pooblastila in izrecna navodila delodajalca, pri čemer je to storil z geslom vodje komerciale A.D.; - da so predstavniki tožene stranke s tožnikom v zvezi z nepravilnostmi pri odobritvi popustov opravili dva razgovora in sicer 26. 4. 2012 in 8. 5. 2012; - da je tožnik 8. 5. 2012 na razgovoru z A.C. in A.A. lastnoročno napisal in podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi; - da je tožnik datum prenehanja delovnega razmerja v odpovedi zapisal potem, ko je A.A. v kadrovski službi preverila, koliko dni neizrabljenega dopusta in viška ur je tožniku še ostalo; - da je tožnikova izpovedba o tem, da je imel 8. 5. 2012 le tri minute časa za razmislek in da mu je A.A. rekla, da ima le dve možnosti, da napiše odpoved ali pa bo tožena stranka zoper njega podala kazensko ovadbo, ovržena s pričanjem A.A. in A.C. o tem, da se na tožnika ni vršil časovni pritisk in da mu je A.A. rekla zgolj to, da bo zoper njega sprožila ustrezne postopke; - da se tožnik v času, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zdravil zaradi težav s pritiskom, saj je tablete jemal leto dni pred spornim dogodkom, pa še takrat le dva meseca; - da je tožnik 8. 5. 2012 okoli 14. ure po telefonu poklical A.A. in ji (po lastnih navedbah) povedal, da bo preklical odpoved, zvečer pa je preklic priporočeno poslal po pošti; - da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi neposredno izročil nadrejenemu A.C., da je A.A. odpoved še istega dne okoli 14. ure (oziroma okrog 13.40. ure, kot je izpovedala A.E.) predala kadrovski službi ter da je bil tožnikov preklic odpovedi toženi stranki vročen 9. 5. 2012. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obremenjena z napakami volje v smislu določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Celo v primeru, če bi bilo res, da je A.A. tožniku zagrozila, da bodo zaradi goljufije podali ovadbo na policijo, to ne bi predstavljajo nedopustne grožnje v smislu določbe prvega odstavka 45. člena OZ. Ta določa, da stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Grožnje s podajo ovadbe na policijo ni mogoče šteti za nedopustno. Nasprotno, vsak, ki ve za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga je dolžan prijaviti. Prav tako ni možno zanikati pravice oškodovanca (v konkretnem primeru tožene stranke), da poda predlog za pregon kaznivega dejanja, storjenega na njeno škodo. Vendar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi A.A. tožniku v resnici grozila z ovadbo na policijo. Za nedopustno grožnjo prav tako ni možno označiti njene izjave, da bo zoper tožnika sprožila ustrezne postopke, kar po njenem pojasnilu pomeni, da zadevo posreduje naprej v pravno službo. Glede na navedeno tudi ni bistveno, ali je tožena stranka podala kakšno prijavo na policijo, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokaza z poizvedbami na policiji.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ni mogoče šteti, da bi tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v zmoti (46. člen OZ) ali zaradi prevare (49. člen OZ). Tožnik je v tožbi sicer res navajal, da naj bi mu A.A. rekla, da se s to zadevo že ukvarja policija, vendar je zaslišan kot stranka izpovedal drugače in sicer, da mu je A.A. rekla, da se s takšnimi primeri ukvarja policija. Navedene izjave pa nikakor ni možno šteti za povzročitev zmote z namenom, da bi tožnika napeljala k temu, da napiše odpoved. V skladu s prvim odstavkom 49. člena OZ stranka, pri kateri je druga stranka povzročila zmoto ali pa jo je držala v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (smiselno velja to tudi za odpoved pogodbe), lahko zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo povsem neprepričljivo tožnikovo zatrjevanje o tem, da je odpoved podal v stanju zmanjšane prištevnosti. Okoliščina, da je tožnik za pomoč pri oblikovanju besedila odpovedi zaprosil A.A. ne pomeni neprištevnosti, prav tako ne njegov opis, da mu takrat nič pametnega ni prišlo na misel, da je bil čisto iz sebe, kot da bi imel blokirano glavo ter da je mislil, da nima nobene druge možnosti. Takšne navedbe lahko kažejo na zmotno oceno tožnika, kako naj ravna v dani situaciji, nikakor pa ne tega, da tožnik svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali bolezni ni imel v oblasti in da se ni zavedal posledic tega ravnanja, kar bi ustrezalo definiciji neprištevnosti. Očitno je res zgolj to, da je tožnik po pogovoru s sodelavci in predsednico sindikata pri toženi stranki ocenil, da je storil napako, ker je napisal odpoved, vendar takšna ugotovitev še vedno ne pomeni neprištevnosti.

Zmotno je tudi tožnikovo prepričanje, da je njegovo odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno obravnavati kot sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 79. člena ZDR. Ta določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter da je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Zgolj zato, ker je A.A. na razgovoru dne 8. 5. 2012 v kadrovski službi preverila koliko dni neizkoriščenega dopusta in viška ur še ima tožnik, da je ta potem na tej podlagi zapisal datum prenehanja delovnega razmerja, enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi ni postala sporazum o prenehanju te pogodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz vsebine odpovedi (priloga A1) ne izhaja, da bi šlo za sporazum, temveč za enostransko odpoved. Takšno odpoved pa delavec lahko vedno poda, brez obrazložitve (prvi odstavek 81. člena ZDR). Prav tako okoliščina, da je bila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjena področna direktorica maloprodaje, ki je tožniku nadrejena na tretjem nivoju ter da je na odpovedi zapisala ok in se podpisala, ne pomeni, da je s tem odpoved postala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Povsem zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je odpoved nična, ker ne vsebuje opozorila, da tožniku ne pripadajo pravice iz naslova zavarovanja za brezposelnost. Celo v primeru, če bi stranki v skladu s 79. členom ZDR v resnici sklenili pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, opustitev takšnega opozorila ne bi povzročila ničnosti tega sporazuma. Prvi odstavek 79. člena ZDR sicer res določa, da mora sporazum vsebovati določila o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar pa je sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 288/2010 z dne 20. 12. 2011) že zavzela stališče, da na veljavnost sporazuma ne morejo vplivati trditve o opustitvi zapisa o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Revizijsko stališče se je postavilo na stališče, da ker tožnica ob sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bi imela pravne podlage za pridobitev denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ji tudi opustitev določila o tem, ne bi mogla biti v škodo.

Ob ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi kadrovski službi tožene stranke vročena 8. 5. 2012, tožnikov preklic odpovedi pa je tožena stranka prejela 9. 5. 2012, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ta preklic ni mogel vplivati na veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 25. člena OZ o tem, da ponudnik lahko umakne ponudbo samo, če je naslovnih prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo. Za preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti tožnikovega telefonskega pogovora z A.A., saj tožnik ni zatrjeval, da bi ji v tem razgovoru rekel, da preklicuje odpoved, temveč da bo to storil. Sicer pa v tem delu tožnik prihaja v nasprotje s samim seboj. V kolikor bi bila A.A. pooblaščena, da sprejme preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potem je pooblaščena tudi za sprejem odpovedi, kar pomeni, da bi bil preklic prepozen, tudi v primeru, če bi ga tožnik v resnici podal v telefonskem pogovoru z njo. Sicer pa bi bilo po prejemni teoriji možno šteti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki vročena že s tem, ko jo je tožnik vročil svojemu neposredno nadrejenemu, to je A.C..

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Kljub temu, da tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka. V tej zadevi gre za spor o obstoju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal pravice. Razen tega pa odgovora na tožbo ni mogoče opredeliti kot strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.