Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje pri podaji sporne odpovedi ni šlo za nedopustno grožnjo v smislu 45. člena OZ, saj izjava I. R., da bo zoper tožnika sprožila ustrezne postopke, potem, ko je bilo ugotovljeno, da je mimo dogovorjenih pravil strankam dajal popuste, ne predstavlja nedopustne grožnje. Tožnik tudi ni bil v zmoti v smislu 46. člena OZ, prav tako pa ga tožena stranka ni prevarala v smislu 49. člen OZ. Pri podaji odpovedi tožena stranka ni bila dolžna obvestiti tožnika, da mu v primeru, če bo podal odpoved, ne pripadajo pravice iz naslova brezposelnosti.

Nižji sodišči sta se v zvezi s preklicem odpovedi pravilno sklicevali na določbo 25. člena OZ, ki določa, da ponudnik lahko umakne ponudbo samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo. Nižji sodišči sta tako pravilno ugotovili, da je preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepozen, saj je odpoved začela učinkovati, preden je tožena stranka prejela njen preklic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2012 in ugotovitev, da je brez pravnega učinka. Prav tako je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 15. 5. 2012 in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter reparacijski in reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik naj bi 8. 5. 2012 interni kontrolorki I. R. po telefonu povedal, da bo preklical pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal predhodno istega dne. S tem je svojo voljo jasno in nedvoumno izrazil, še preden je bila vročena kadrovski službi, ko naj bi začela po mnenju sodišča prve stopnje učinkovati. Če bi mu I. R. dala jasen odgovor, da je preklic še možen, bi ji takoj pritrdil, saj njegov namen in volja nista bila sporna. I. R. naj bi tožnika poskušala zavesti. Odpoved naj bi začela učinkovati šele s potrditvijo S. Z., kar bi pomenilo, da tudi formalni preklic odpovedi, ki ga je tožena stranka prejela dne 9. 5. 2012, torej naslednji dan po vročeni odpovedi tožnikovemu nadrejenemu delavcu, ni bil prepozen. Nižji sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, saj naj bi bil postopek pri toženi stranki lex specialis v razmerju do določbe 25. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Tožnik naj bi bil ob podaji odpovedi zmanjšano prišteven. Ugotovitev sodišča, da se je tožnik zavedal vseh posledic svojega ravnanja, naj bi bila napačna, saj bi verodostojno mnenje o tem lahko podal le strokovnjak. Tožnik naj bi v šoku mislil, da je najboljša rešitev odpoved, saj ga je tožena stranka z navajanjem napačnih dejstev spravila v zmoto. Tožnik naj ob podpisu ne bi vedel, da mu ne pripadajo pravice iz naslova brezposelnosti, da mu pripada odpovedni rok in da ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja goljufije. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo (46. člen in 49. člen OZ), saj naj bi bila podana napaka njegove volje (zmota).

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih ni določno opredelil. Zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik dne 8. 5. 2012 na razgovoru z nadrejenim delavcem D. M. in interno kontrolorko I. R. lastnoročno napisal in podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem se na tožnika ni izvajal časovni pritisk, I. R. pa je tožniku rekla zgolj to, da bo zoper njega sprožila ustrezne postopke, ker je strankam v nasprotju z navodili tožene stranke samovoljno odobraval popuste na kupljeno blago. Tožnik je odpoved pogodbe o zaposlitvi izročil nadrejenemu D. M., interna kontrolorka I. R. pa je odpoved še istega dne okoli 14. ure predala kadrovski službi. Tožnik je 8. 5. 2012 okoli 14. ure po telefonu poklical I. R. in ji povedal, da bo odpoved preklical, zvečer pa je preklic odpovedi poslal priporočeno po pošti. Tožnikov preklic odpovedi je bil toženi stranki vročen 9. 5. 2012. 9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Napaka volje zaradi grožnje je podana, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo (45. člen OZ). Napaka volje zaradi bistvene zmote je podana, če je stranka v zmoti glede bistvenih lastnosti predmeta, glede osebe, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali glede okoliščin, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Pri tem je potrebno še, da stranka, ki je v zmoti, ravna s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (46. člen OZ). Stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (prevara, 49. člen OZ).

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je revizijsko sodišče vezano), pri podaji sporne odpovedi ni šlo za nedopustno grožnjo v smislu 45. člena OZ, saj izjava I. R., da bo zoper tožnika sprožila ustrezne postopke, potem, ko je bilo ugotovljeno, da je mimo dogovorjenih pravil strankam dajal popuste, ne predstavlja nedopustne grožnje. Tožnik tudi ni bil v zmoti v smislu 46. člena OZ, prav tako pa ga tožena stranka ni prevarala v smislu 49. člen OZ. Pri podaji odpovedi tožena stranka ni bila dolžna obvestiti tožnika, da mu v primeru, če bo podal odpoved, ne pripadajo pravice iz naslova brezposelnosti. Dejstvo, da mu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripada 30 dnevni odpovedni rok je bilo tožniku znano ali pa bi mu moralo biti znano, saj je ta rok naveden v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Tudi na to ga tožena stranka ni bila dolžna opozarjati. Tožnik bi se moral glede svojih pravic pozanimati sam. Prav tako v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ga tožena stranka s prevaro prepričala, da mu ta pravica, ki jo ima na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ne pripada. Glede revizijskega očitka, da ni vedel, da ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja goljufije, pa je bilo v postopku pred nižjimi sodišči ugotovljeno, da tožniku tožena stranka česa takega sploh ni očitala.

12. Tožnik v reviziji zmotno zatrjuje, da naj bi odpoved začela učinkovati šele s potrditvijo področne direktorice S. Z. Nižji sodišči sta se v zvezi s preklicem odpovedi pravilno sklicevali na določbo 25. člena OZ, ki določa, da ponudnik lahko umakne ponudbo samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo. To v konkretnem primeru pomeni, da bi tožnik lahko preklical odpoved le, če bi tožena stranka preklic odpovedi prejela pred samo odpovedjo ali sočasno z njo. Tožena stranka kot delodajalec je odpoved prejela takrat, ko jo je tožnik izročil svojemu nadrejenemu D. M. in I. R. Že takrat je odpoved začela učinkovati. S. Z. je s podpisom zgolj potrdila, da se je s tožnikovo odpovedjo seznanila. Tudi, če se S. Z. ne bi strinjala z odpovedjo, to ne bi vplivalo na njeno veljavnost. Glede telefonskega klica I. R. dne 8. 5. 2012 okoli 14. ure pa je bilo ugotovljeno, da tožnik v tem pogovoru ni preklical odpovedi, ampak je samo napovedal, da bo to storil. Nižji sodišči sta tako pravilno ugotovili, da je preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepozen, saj je odpoved začela učinkovati, preden je tožena stranka prejela njen preklic.

13. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik v času podaje odpovedi ni bil v stanju zmanjšane prištevnosti, kar sta tudi prepričljivo obrazložili. Tožnik je po pogovoru s sodelavci in predsednico sindikata pri toženi stranki ocenil, da je storil napako. Če je bil zaradi očitkov v šoku, to še ne predstavlja neprištevnosti oziroma zmanjšane prištevnosti.

14. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).