Jedro

Predmet postopka v tej pravdi (po združitvi večih postopkov) je več zahtevkov med istima strankama, ti zahtevki pa temeljijo vsak na drugi (dejanski) podlagi, saj se vsak zahtevek nanaša na plačilo stroškov ogrevanja za drugo obdobje. Po 1. odstavku 443. člena ZPP gre za spor majhne vrednosti, če tožbeni zahtevek na denarno terjatev ne presega 2.000,00 EUR. Ker je po zgoraj pojasnjenem v tej pravdi zahtevek po posameznih tožbah (oziroma v obravnavanem primeru po predlogih za izvršbo) presojati vsakega za sebe in ker zahtevek po nobenem pridruženem izvršilnem postopku ne presega 2.000,00 EUR, gre za spor majhne vrednosti.

Člen 94 EZ določa uporabo ključa delitve stroškov ogrevanja po stanovanjski površini, če ni možnosti odčitavanja merilnikov porabljene energije in če ni drugačnega dogovora med solastniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklepe o izvršba VL 108112/2008 z dne 4. 12. 2008, VL 168501/2011 z dne 12. 11. 2011, VL 186210/2010 z dne 16. 12. 2010 in VL 8175/2013 z dne 22. 1. 2013, v 1. in 4. točki izreka je vzdržalo v veljavi sklepe o izvršbah I 2215/2003 z dne 4. 6. 2004, I 1492/2005 z dne 27. 10. 2006, Ig 387/2006 z dne 7. 11. 2006, I 1959/2007 z dne 25. 3. 2008 in VL 184414/2009 z dne 10. 12. 2010, v 1. točki izreka pa je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi I 2326/2004 z dne 27. 8. 2010. Pod 2. točko izreka je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.697,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude in pod 3. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 318,95 EUR.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obravnavane sklepe o izvršbah razveljavi in tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede bistvenih kršitev določb postopka navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so v sodbi pomanjkljivi razlogi oziroma jih ni, v posledici česar se sodba ne more zadovoljivo preizkusiti. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o dobavi toplotne energije z dne 19. 3. 2001 (priloga B5 – v nadaljevanju Pogodba), ko je bila tožena stranka že lastnica poslovnega prostora in ne, kot zmotno navede sodišče prve stopnje, da takrat še ni bila lastnica. Toženka je namreč lastnica lokala postala na podlagi kupne pogodbe z dne 29. 12. 2000, sklenjene med Z. d.d. in njo. Zmotna je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil pri spremembi načina obračuna toplotne energije narejen projekt, kot to navaja tožeča stranka in čemur toženka ni ugovarjala. V vlogi z dne 6. 9. 2010 namreč toženka izrecno navede, da ni bilo nobenega sporazuma o delitvi stroškov ogrevanja, zanikala je, kako naj bi stopil v veljavo projekt I. d.o.o. in je v te namene predlagala tudi dokaze. Tem predlaganim dokazom sodišče ni ugodilo brez podanih razlogov, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodba se opredeli le do priče P. Č., ki potrdi plačilo ogrevanja po priključni moči, medtem ko vse ostale priče (M. A. – kot upravnik ni vedel nič relevantnega; V. K. – v času lastništva Z. je bil pri vseh lastnikih obračun energije za ogrevanje po kvadratnem metru površine ogrevanja; D. P. – po Z. se je uporabljal nov delilnik obračuna stroškov ogrevanja) izpovejo drugače oziroma iz njihovih izpovedb izhaja delilnik po kvadratnem metru ogrevane površine do oktobra leta 2002, kar je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Nerazumljivo je tudi, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, ki bi opravil izračun stroškov ogrevanja tudi po površini poslovnega prostora tožene stranke. Pritožba nadalje obširno izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in predstavlja relevantna dejstva, ki bi jih moralo ugotoviti sodišče ob pravilni dokazni oceni na podlagi izvedenih dokazov. Glede zmotne uporabe materialnega prava pritožba navaja, da je med pravdnima strankama pogodba iz priloge B5, posledično čemur ni možno v tej pravdi odločiti na podlagi neopravičene obogatitve. Izpodbijana sodba se v svojih razlogih nasloni na Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), čeprav je ta pričel veljati po sklenitvi pogodbe iz priloge B5, torej ob sklenitvi te pogodbe še ni veljal in se zato zanjo ne uporablja. Pogodba priloga B5 je sklenjena le med tožečo in toženo stranko in zato ni mogoče uporabiti predpisov, ki urejajo solastnino. Pritožba opozarja na 97. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki določa uporabo ključa delitve stroškov ogrevanja po stanovanjski površini ogrevanja, če ni možnosti odčitavanja porabljene energije in če ni drugačnega dogovora med solastniki. Nadalje opozarja na 6. člen Pravilnika o načinu delitve in obračuna stroškov za toploto v stanovanjskih stavbah z več odjemalci (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem je tudi ključ delitve stroškov po stanovanjski površini, po 6. členu pa je potrebno vgraditi delilnike do 1. 10. 2011 in se je takrat med pravdnima strankama dejansko končalo razmerje po pogodbi priloga B5. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5 .Najprej je pojasniti, da je ta pravdni postopek spor majhne vrednosti in ga je torej voditi po določbah ZPP za spor majhne vrednosti. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se namreč določa pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če se v isti pravdi uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ti zahtevki pa imajo različno podlago ali se uveljavljajo zoper več tožencev, medtem ko se po prvem odstavku 41. člena ZPP določa pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov le, če se vsi zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Nedvomno je, da je predmet postopka v tej pravdi (po združitvi večih postopkov) več zahtevkov med istima strankama, ti zahtevki pa temeljijo vsak na drugi (dejanski) podlagi, saj se vsak zahtevek nanaša na plačilo stroškov ogrevanja za drugo obdobje. Po prvem odstavku 443. člena ZPP gre za spor majhne vrednosti, če tožbeni zahtevek na denarno terjatev ne presega 2.000,00 EUR. Ker je po zgoraj pojasnjenem v tej pravdi zahtevek po posameznih tožbah (oziroma v obravnavanem primeru po predlogih za izvršbo) presojati vsakega za sebe in ker zahtevek po nobenem pridruženem izvršilnem postopku ne presega 2.000,00 EUR, gre za spor majhne vrednosti. Čeprav je sodišče prve stopnje to pravdo vodilo po splošnih določbah postopka, ne po pravilih za spor majhne vrednosti, mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi upoštevati določbe ZPP, ki urejajo spor majhne vrednosti.

6. V sporu majhne vrednosti sta po prvem odstavku 458. člena ZPP dovoljena pritožbena razloga zoper sodbo sodišča prve stopnje samo bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (torej zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka) in zmotna uporaba materialnega prava. Torej pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti, posledično čemur so vse pritožbene navedbe tožene stranke v tem pritožbenem postopku, v kolikor se te nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja po sodišču prve stopnje, nedovoljene in zato neupoštevne.

7. Če je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zmotno zapisalo, da ob sklenitvi pogodbe, priloga B5 tožena stranka še ni bila lastnica obravnavanega lokala, to zmotno ugotovljeno dejstvo na odločitev o tožbenem zahtevku ni, niti ni moglo imeti vpliva. Torej je ta kršitev, četudi je podana, nebistvena kršitev določb postopka, ki ni dovoljeni pritožbeni razlog in je zato neupoštevna. Povsem enako velja za pritožbene navedbe v zvezi s spremembo obračuna toplotne energije, čemur naj bi tožena stranka oporekala v vlogi z dne 6. 9. 2010, kjer je tudi predlagala dokaze za potrditev svojih navedb. Dejstvo je, kar je nedvoumno in nesporno, da sta pravdni stranki dne 19. 3. 2001 sklenili pogodbo iz priloge B5 o dobavi toplotne energije v lokal tožene stranke, v kateri je bil dogovorjen delilnik stroškov energije za ogrevanje po priključni moči. Tako pravilno ugotovi tudi sodišče prve stopnje in posledično vsemu temu so irelevantna in brezpredmetna, torej neupoštevna, vsa razglabljanja o vprašanju prehoda načina delitve stroškov s kvadrature ogrevanih prostorov na priključno moč. Zato so neupoštevne tudi vse pritožbene trditve o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka v zvezi z načinom delitve stroškov ogrevanja lokala tožene stranke. To enako velja za pritožbene očitke, da se je sodišče prve stopnje opredelilo le do izpovedbe priče P. Č., ne pa tudi do izpovedb ostalih zaslišanih prič.

8. Kot je bilo že pojasnjeno, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje o dogovorjenem načinu delitve stroškov ogrevanja po priključni moči, ki je bil konkretno med pravdnima stranka nedvoumno dogovorjen in preciziran s pogodbo iz priloge B5. Da pa je tožeča stranka od tožene stranke upravičena do plačila ji razlike med dobavljeno toplotno energijo za lokal tožene stranke po pogodbi iz priloge B5 in količino dobavljene energije po dejanski priključni moči, pa je tukajšnje sodišče že pojasnilo v svojem sklepu iz te pravdne zadeve I Cp 2800/2009 z dne 20. 1. 2010 in teh razlogov tu ne bo ponavljalo, ampak se v odgovor pritožbi v tem delu nanje sklicuje. Tožeča stranka namreč svoj zahtevek utemeljeno temelji na 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. Brez materialnopravne podlage so tudi preostali pritožbeni ugovori glede zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav je solastnino v času sklenitve pogodbe priloga B5 res urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ne SPZ, na katerega se sicer sklicuje izpodbijana sodba, je ZTLR v 15. členu upravljanje s solastnino urejal dejansko enako, kot za njim SPZ v 67. členu. Pogodba priloga B5 je res sklenjena le med pravdnima strankama, vendar se nanaša na ogrevalni sistem, ki je v solasti vseh etažnih lastnikov v zgradbi, kjer se nahaja predmetni lokal tožene stranke. Torej so tu upoštevane materialnopravne določbe o upravljanju solastne stvari. Člen 94 EZ določa uporabo ključa delitve stroškov ogrevanja po stanovanjski površini, če ni možnosti odčitavanja merilnikov porabljene energije in če ni drugačnega dogovora med solastniki. V tu obravnavanem primeru je bil v obravnavanem obdobju, nedvoumno dogovor med solastniki o obračunu po priključni moči in torej razdelilnik po površini ni upošteven. Neuporabo Pravilnika o načinu delitve in obračuna stroškov za toploto v stanovanjskih stavbah z več odjemalci za tu obravnavani primer je utemeljilo že sodišče prve stopnje (glej drugi odstavek 12. strani izpodbijane sodbe) in pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi tem razlogom nima ničesar dodajati.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.