Jedro

Dejanske ugotovitve sodišča so jasne. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi (prvič) izredno odpovedana 28. 8. 2012, tožnik je v skladu s 85. členom ZDR predlagal izdajo začasne odredbe in na tej podlagi je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi prve odpovedi, podaljšano do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu - torej do 23. 10. 2012. Do tega dne je bil tako tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar pa je še vedno veljal sklep tožene stranke o prepovedi opravljanja dela. Tožena stranka ne more tožniku očitati neupravičenega izostanka z dela, če mu ga istočasno prepoveduje opravljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.815,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012 in toženi stranki naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja do njegovega prenehanja dne 23. 10. 2012 na podlagi izredne odpovedi z dne 28. 8. 2012. Zavrnilo je reintegracijski zahtevek tožnika. Učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi je bilo do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe zadržano do 23. 10. 2012. Tožena stranka je tožniku ob uvedbi postopka za izredno odpoved z dne 28. 8. 2012 prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka in ni zatrjevala, da je odločitev o tem preklicala. Že zato se tožnikova odsotnost ni mogla šteti kot neupravičena. Tožnik je v postopku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 28. 8. 2012 razširil tožbo še na ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 24. 10. 2012. Tožena stranka je razširitvi nasprotovala, sodišče je odločilo, da zadev ne bo obravnavalo skupaj in je tožnikovo vlogo za razširitev tožbe štelo kot pravočasno vloženo novo tožbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi tožnik moral zoper izredno odpoved z dne 24. 10. 2012, ki jo je prejel 30. 10. 2012, vložiti tožbo, česar pa ni storil. Prvostopno sodišče je njegovo vlogo s spremembo tožbe nepravilno štelo kot pravočasno vloženo novo tožbo, kar je potrdilo tudi drugostopno sodišče. Ne strinja se z materialno pravno odločitvijo o tem, do kdaj je bilo zadržano učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku po prvi odpovedi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že 24. 9. 2012, nima pravnega interesa izpodbijati drugo izredno odpoved z dne 30. 10. 2012, ki je bila podana po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Zahtevek za priznanje pravic pod točko II. izreka prvostopne sodbe je dodatno neutemeljen tudi zato, ker je tožnik za avgust in september 2012 do 24. 9. 2012 dobil plačano plačo in mu je bilo priznano delovno razmerje.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Tako sodba sodišča prve kot sodišča druge stopnje imata razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in tudi niso v nasprotju z listinami v spisu. Nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tudi zatrjevanega neskladja med 9. in 10. točko obrazložitve drugostopne dejansko ni. Tožnik v odgovoru na revizijo pravilno navaja, da gre za očitno pisno napako. Iz obrazložitve v 9. točki in ob upoštevanju celotne obrazložitve v 10. točki, v povezavi z 8. točko obrazložitve prvostopne sodbe, je popolnoma jasno, da sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da se tožnikova odsotnost ni mogla šteti za neupravičeno. Kar pomeni, da odpovednega razloga ni bilo.

9. Določba 42. člena ZDSS-1 določa v prvem odstavku le, kaj mora obsegati tožba, ki je vložena zoper odločbo delodajalca o pravicah in obveznostih delavca. Zato sodišče s tem, ko je vlogo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi štelo kot tožbo, navedene določbe niti ni moglo kršiti. Za stališče, da je bilo ravnaje sodišča napačno, pa tožena stranka ne ponuja nobene razumne utemeljitve. Po določbah ZPP je tožba pisna vloga, s katero se začne postopek in vsebuje tudi določen zahtevek (105. in 180. člen ZPP). Tožnikova vloga z dne 21. 11. 2012 vsebuje vse, kar je potrebno, da jo je mogoče šteti kot tožbo.

10. Sodišče druge stopnje je povsem zadostno odgovorilo na pritožbene navedbe glede zagovora tožnika. Ker ni obstajal zatrjevani odpovedni razlog, tudi presoja o tem ali je bila tožena stranka dolžna tožniku omogočiti zagovor, na drugačno odločitev ne bi vplivala.

11. Z zanikanjem pravnega interesa tožnika za uveljavljanje sodnega varstva zoper sporno (drugo) odpoved, tožena stranka pravzaprav potrjuje, da je bila ta odpoved povsem nepotrebna. Vendar je materialno pravno izhodišče tožene stranke očitno napačno. Če delavec v sodnem postopku uveljavljala nezakonitost izredne odpovedi in predlagala izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (85. člen ZDR), kar pomeni do pravnomočne odločitve sodišča o tem (tako na primer Vrhovno sodišče v zadevah VIII Ips 87/2014).

12. Dejanske ugotovitve sodišča so jasne. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi (prvič) izredno odpovedana 28. 8. 2012, tožnik je v skladu s 85. členom ZDR predlagal izdajo začasne odredbe in na tej podlagi je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi prve odpovedi, podaljšano do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu - torej do 23. 10. 2012. Do tega dne je bil tako tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar pa je še vedno veljal sklep tožene stranke o prepovedi opravljanja dela. Tožena stranka ne more tožniku očitati neupravičenega izostanka z dela, če mu ga istočasno prepoveduje opravljati.

13. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2010 je bila tožniku vročena 30. 10. 2010. Tožniku je delovno razmerja prenehalo 24. 9. 2012. Izrek prvostopne sodbe v točki II. se tako ne more nanašati na avgust in september 2012, zato so revizijske navedbe v zvezi s tem brezpredmetne. Odločitev sodišča je v tem delu podlaga le za priznanje pravic tožniku za čas od 24. 9. 2012 do 23. 10. 2012. 14. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Tožnik je na revizijo na poziv sodišča odgovoril in obrazloženo opozoril na njeno neutemeljenost, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške zanj, priglašene in odmerjene po veljavni odvetniški tarifi.