Jedro

Učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi (po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012) je bilo zadržano do 23. 10. 2012. Tožena stranka ni preklicala sklepa o prepovedi opravljanja dela. Zato tožniku ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela od 24. 9. 2012. Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012 in sicer pogodbe o zaposlitvi sklenjene 18. 5. 2011, 25. 9. 2009 in 1. 12. 2005 med strankama (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja do njegovega prenehanja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 28. 8. 2012, to je do 23. 10. 2012, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na poziv nazaj na delo k toženi stranki in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 24. 10. 2012 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.930,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, v 15 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper I., II. in IV. točko sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnika v celoti ter odloči, da je tožnik dolžan sam nositi stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je 21. 11. 2012 v postopku opr. št. Pd 284/2012 vložil vlogo z naslovom razširitev tožbe, pri čemer spremembe tožbe sodišče ni dovolilo, kljub temu pa je zadevo nato vodilo pod novo opr. št. Pd 18/2013, kot samostojno tožbo, kar pa je nepravilno. Tožnik bi moral zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012 vložiti pravno sredstvo v 30 dneh , kar pa izkazano ni storil. Odpoved z dne 24. 10. 2012 je tako postala dokončna in pravnomočna, saj vloga - razširitev tožbenega zahtevka ne šteje za tožbo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je zadržanje učinkovanja prve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi trajalo do 23. 10. 2012, ko je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo pritožbeno sodišče in je bilo o predlogu za izdajo začasne odredbe pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje navaja, da je odpoved z dne 24. 10. 2012 (pravilno 30. 10. 2012) bila podana, ko odločitev pritožbenega sodišče strankam še ni bila vročena in se nanaša na očitane kršitve, storjene od 25. 9. 2012 dalje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 9. 2012 zgolj sklenilo, da se odloži izvršitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pa ugodilo predlagani začasni odredbi v delu, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodb o zaposlitvi. Ker sodišče dne 24. 9. 2012 ni zadržalo učinkovanja prenehanja pogodb o zaposlitvi je dne 24. 9. 2012 prenehalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že 24. 9. 2012, tožnik nima pravnega interesa izpodbijati drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2012, saj le-ta nima učinka.

Glede na podan odpovedni razlog in okoliščine povezane z odpovednim razlogom, tožena stranka tožnika ni vabila na zagovor. Tožnik namreč izkazano ni prišel na delo, delodajalca pa ni obvestil o razlogu svoje odsotnosti. Listinska dokazila izkazujejo, da je tožnik v času, ko je bil v bolniškem staležu, komuniciral preko elektronske pošte in nastopal v medijih. Glede na navedeno tožena stranka ni kršila pravice tožnika do zagovora, pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka glede na naravo odpovednega razloga tožniku zagotoviti zagovor. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo rektorjevi logični razlagi, vendar pa ni ugotovilo utemeljenosti odpovednega razloga z zmotno obrazložitvijo, da je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadržano do 23. 10. 2012, v tem času pa je veljal tudi sklep o prepovedi dela. Tožniku je bilo po sklepu z dne 31. 8. 2012 prepovedano opravljati delo le do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, to je do 24. 9. 2012. Poudarja, da je tožnik za avgust in september 2012 prejel plačo, delovno razmerje pa mu je bilo priznano do 24. 9. 2012. Ker je potrebno spremeniti oziroma razveljaviti odločitev sodišča o glavni stvari je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter opozarja, da so pritožbene navedbe tožene stranke same med seboj v nasprotju in v nasprotju s samim ravnanjem tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012 mu je tožena stranka očitala, da po 25. 9. 2012 ni prišel na delo ter o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja do njegovega prenehanja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012, to je do 23. 10. 2012. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila zahteva za sodno varstvo z dne 21. 11. 2012 zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012 podana v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Tožnik je pravočasno v sporu zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012 razširil tožbo, s katero je zahteval še ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe sicer ni dovolilo ter je razširitev tožbenega zahtevka štelo za novo tožbo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi (po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012) zadržano do 23. 10. 2012 ter da tožena stranka ni preklicala sklepa o prepovedi opravljanja dela, zato tožniku ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela od 24. 9. 2012. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo tožniku po sklepu z dne 31. 8. 2012 prepovedano opravljati delo le do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, to je do 24. 9. 2012. Postopek zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, je opredeljen v 85. členu ZDR. Tretji odstavek 85. člena ZDR določa, da če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru iz prvega odstavka 85. člena ZDR (če sindikat nasprotuje izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi) in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Že sam zakon določa, da se ob vloženem predlogu zadržanje nadaljuje do odločitve sodišča, kar pomeni do pravnomočne odločitve o predlogu. Učinki odpovedi torej v vsakem primeru, tudi če sodišče predlog zavrne, nastopijo šele po pravnomočni odločitvi sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje ter vpogledom v spis opr. št. Pdp 703/2013 in Pdp 1015/2012 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012 podaljšalo do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe in sicer do 23. 10. 2012, ko je o njej odločilo pritožbeno sodišče. Dejstvo je, da je tožniku že 28. 8. 2012 tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V pravnomočno rešenem sodnem postopku je bilo razsojeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012 zakonita. Kot že navedeno je bilo o predlogu za izdajo začasne odredbe pravnomočno odločeno s sklepom opr. št. Pdp 1015/2012 z dne 23. 10. 2012. Tožena stranka sama v pritožbi zatrjuje, da nova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nima pravnega učinka, ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že 24. 9. 2012. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je stališče tožene stranke napačno in kot že povedano, je tožniku prenehalo delovno razmerje s pravnomočno odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2012. V skladu z določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR ima delavec pravico sprožiti spor na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ne glede na to, da je predhodno že prejel odpoved. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku izdala sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka (tretji odstavek 111. člena ZDR), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku odsotnost z dela šteje kot neupravičen izostanek. Zato niti ni pomembno ali je bil tožniku omogočen zagovor ali ne.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške ker s pritožbo ni uspela, poleg tega pa v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.