Jedro

Ker gre za hipotetično koristi, ki bi jo upravičenka dosegla, če bi v relevantnem obdobju nepremičnino oddajala v najem, za presojo ni odločilno, kako je v relevantnem obdobju nepremičnino uporabljala zavezanka - toženka, niti kako jo po vrnitvi uporablja upravičenka - tožnica, temveč le, kakšna raba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožnica nepremičnino na tak način izkoriščala, če bi z njo lahko razpolagala.

Izrek

Revizija se zavrne Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.822,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju glede razveljavljenega dela tožbenega zahtevka razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 56.524,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 7.812,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo povrnitev tožničinih pritožbenih stroškov v znesku 1.561,80 EUR. V obrazložitvi je navedlo, da je bil po dopolnjenem dokaznem postopku odpravljen dvom o tem, ali bi sporne štiri garaže P. tožnica lahko oddajala za garažiranje in kakšno korist bi s tem lahko dosegla. Ni pomembno, da se trenutno za garažiranje uporabljata le dve garaži, dve pa kot skladišče. Pravno odločilna je ugotovitev, da so bile sporne garaže, kljub skromnim dimenzijam, primerne za garažiranje vozil, zato bi jih, glede na atraktivno lokacijo, v ta namen tožnica lahko oddajala in pridobila tržno najemnino tudi v obdobju pred vrnitvijo v denacionalizacijskem postopku. Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pa je pojasnilo, da tudi za „nečiste“ denarne obveznosti zamudne obresti tečejo od dneva zamude dalje in ne šele od izdaje sodbe dalje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga vrnitev v ponovno sojenje. Trdi, da je v izpodbijani sodbi uporabljena in v sodni praski uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen materialnopravno zmotna ter v nasprotju z namenom ZDen, s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi U-I-72/93 in načelom pravne države. Tudi stališče izpodbijane sodbe, da v tem primeru ni odločilno, da se za garažiranje trenutno uporabljata le dve garaži, dve pa kot skladišče, je po njeni oceni nepravilno. Trdi, da se „hipotetična korist“ nanaša na zakonito, dovoljeno ter dejansko uporabo nepremičnin, ki bi jo tožnica morala izkazati, ne pa le na možnost, da se nepremičnina uporablja za določen namen, kot meni pritožbeno sodišče. Tožnica bi tako morala izkazati tudi, da bi sploh lahko opravljala dejavnost oddajanja garaž in da bi bilo od spornih garaž mogoče pričakovati realne donose kot neko smiselno ekonomsko korist. Trdi, da sta nižji sodišči spregledali, da tožnica ni izpolnila trditvenega bremena oziroma se nista opredelili do njenih dejanskih trditev. Ker bi morala tožnica zatrjevati in dokazati, da bi garaže lahko oddajala za garažiranje, tega pa nikoli ni navajala, in ker je pomanjkljive trditve nadomestilo izvedeniško mnenje, so kršena pravila pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene očitke, zato njegova sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja še, da obstaja nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih o tem, da bi tožnica sploh lahko oddajala garaže glede na to, da jih koristi sama, in s kakšnim namenom bi jih oddajala, ter vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenca, ki je izjavil, da bi se prostori za skladiščenje oddajali po 50,00 EUR. Do te odločilne navedbe se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo. Navaja še, da je od hipotetične tržne najemnine treba odšteti odbitke, s katerimi se korigira fiktivnost njenega izračuna (ti. korekcijski faktorji) in ki so se izoblikovali v praksi sodnih izvedencev. Odšteti je treba tudi davke, ki bi jih upravičenec moral plačati, če bi garaže dejansko oddajal v najem. Opozarja na pravni status tožnice in navaja, da bi tožnica od dobička, ki bi ga ustvarila s tako dejavnostjo, sicer morala plačevati davek, a da v zakonu ni podlage za obračun davka od prisojenega zneska, saj ni mogoče šteti, da ga je tožnica pridobila z opravljanjem pridobitne dejavnosti. Če se davek, ki bi ga tožnica od najemnin morala plačati ne odbije, bo na račun toženke obogatena. Ker se sodišči do tega vprašanja nista opredelili, je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje tudi glede začetka teka zamudnih obresti. Ker gre za nečisto terjatev, je v zamudi lahko šele od prejema zadnje dopolnitve izvedeniškega mnenja. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 114/2010 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1471/2008 in sodišču očita, da se do njiju ni opredelilo oziroma da so njegovi razlogi pavšalni. Uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je izpodbijana sodba v skladu z dosedanjo sodno prakso v tovrstnih sporih, in predlaga zavrnitev revizije. Uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V reviziji uveljavljani očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

8. Ker je po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP revizijo mogoče vložiti samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so neupoštevni vsi očitki, ki so naperjeni zoper sodbo sodišča prve stopnje. Tak je npr. očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenčeve izpovedbe o višini najemnine z oddajanjem za skladiščenje in s tem povezan očitek o nasprotju med razlogi prvostopenjske sodbe in listinami v spisu.

9. Na isti podlagi so neupoštevni tudi očitki, ki jih toženka ni uveljavljala že s pritožbo, pa hkrati ne spadajo med kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To so npr. vsi očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe. Zahteve po izčrpanju predhodnega pritožbenega pravnega varstva pa toženka ne more zaobiti niti s pavšalnimi trditvami o tem, da v tožbi manjkajo trditve o zakoniti in dovoljeni uporabi nepremičnine, na kateri temelji hipotetična korist. Tak predhodno v pritožbi neizčrpan ugovor bi bil kot ugovor materialnopravne narave revizijsko upošteven le, če bi sodišče korist ugotovilo na podlagi rabe, ki bi bila res nezakonita, kar pa za oddajanje garaž v najem (za garažiranje ali skladiščenje) samo po sebi ne velja.

10. Med revizijske ugovore, ki so neupoštevni, ker jih toženka ni uveljavljala že v pritožbi, spada tudi očitek, da sodišči hipotetične najemnine nista zmanjšali še za ti. korekcijske faktorje, ki jih izvedenci sicer uporabljajo za korekcijo fiktivnosti izračuna. Trditveno in dokazno breme za postavke, ki upravičenčevo korist znižujejo, namreč nosi toženka.(1) Ta bi zato morala pravočasno zatrjevati obstoj takšnih okoliščin in uveljavljati pravno varstvo svojih navedb v pritožbi. V reviziji bi zato lahko uveljavljala le, da je drugostopenjsko sodišče njene pritožbene ugovore spregledalo ali pa da se je do njih materialnopravno zmotno opredelilo.

11. Materialnopravno revizija ponovno odpira vprašanje razlage 72. člena ZDen kot podlage za priznanje odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine od uveljavitve ZDen dalje. O tem vprašanju je sodna praksa ustaljena, Vrhovno sodišče pa je na podobne očitke (med drugim tudi glede razlagalne metode a contrario in kršitve načela pravne države) ponovno odgovarjalo v sodbah II Ips 200/2013 z dne 20. 11. 2014 in II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016. Razlago drugega odstavka 72. člena ZDen, na kateri temelji tudi izpodbijana sodba, je Vrhovno sodišče prvič sprejelo v sodbi II Ips 587/94 z dne 9. 12. 1994. S sklepom II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998 in nadaljnjo prakso je tako razlago potrdilo in natančneje opredelilo vsebino zahtevka (korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel). Zmotno je revizijsko stališče, da določba drugega odstavka 72. člena ZDen ne dovoljuje razlage z uporabo argumenta a contrario. Določba izrecno izključuje zahtevke za čas do začetka veljavnosti zakona. To očitno pomeni, da se ti zahtevki priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve premoženja. Če zakonodajalec ne bi imel v mislih utemeljenosti zahtevkov od uveljavitve zakona dalje, bi bila vsebina določbe drugega odstavka nesmiselna. V takem primeru bi zakonodajalec v celoti izključil zahtevke z naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter z naslova vzdrževanja nepremičnin, ne pa da je izključitev teh zahtevkov omejil za čas do začetka veljavnosti zakona. Ker po splošnih (obligacijskih in stvarno-pravnih) predpisih upravljavci niso dolžni plačevati odškodnine za uporabo nepremičnin subjektom, ki bodo postali lastniki šele z njihovo izročitvijo, je podlaga za plačevanje odškodnine za to vmesno obdobje lahko le v obravnavani določbi ZDen. Namen take določbe je vplivati na zavezance, da bi se benevolentno vključili v postopek denacionalizacije: dolžnost plačila odškodnine zaradi nemožnosti uporabe jih sili h konstruktivnemu sodelovanju v denacionalizacijskem postopku oziroma jih odvrača od zavlačevanja, pravica do povračila stroškov vzdrževanja pa zagotavlja vzdrževanje nepremičnin. Ureditev, ki priznava odškodnine od začetka veljavnosti ZDen dalje, je skladna s samim namenom zakona, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakonodajalec je tako upošteval, da bodo denacionalizacijski postopki iz razlogov, ki niso na strani upravičencev, lahko trajali dalj časa, zato je upravičencem in zavezancem v drugem odstavku priznal določena upravičenja za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno. Ustavno sodišče v odločbi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 poudarja, da ZDen ne vzpostavlja stanja ob podržavljenju in ne posega v razmerja pred svojo uveljavitvijo. Od uveljavitve ZDen dalje pa pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev uživa pravno varstvo, čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Predlog za vračanje premoženja ex lege v zakonodajnem postopku je bil zavrnjen zaradi drugih razlogov, ki z obravnavano problematiko niso vsebinsko povezani. Vračanje premoženja ex lege, ki bi za obe udeleženi strani učinkovalo s samo uveljavitvijo zakona, bi bilo namreč zaradi nekonkretizirane vsebine oziroma ob nedoločenem zahtevku in obveznosti neizvedljivo. V sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen je prestala tudi ustavnosodno presojo v odločbi U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. 12. Uporabe drugega odstavka 72. člena ZDen v konkretnem primeru toženka ne more izpodbiti niti s trditvijo, da so bile garaže zgrajene po nacionalizaciji. S tako trditvijo, ki jo toženka prvič uveljavlja šele v reviziji, toženka v nasprotju s tretjim odstavkom 370. člena ZPP izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Pri terjatvi po drugem odstavku 72. člena ZDen ne gre za odškodninski, obogatitveni ali na stvarnem pravu sloneč zahtevek, ampak gre za od teh pravnih podlag neodvisno terjatev, ki po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ob opisani pravni naravi takšnih zahtevkov je treba izhajati izključno iz položaja upravičencev. Izbira metode, s katero je mogoče ugotoviti obstoj in višino izgubljene koristi, je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera.(2) V obravnavnem primeru je tožničina izgubljena korist ugotovljena s pomočjo v sodni praksi uveljavljene metode hipotetične najemnine.(3) Gre za korist, ki je zgrajena na hipotezi, da bi jo upravičenka dosegla, če bi v relevantnem obdobju nepremičnino oddajala v najem. Za presojo na tak način ugotovljene koristi pa ni odločilno, kako je v relevantnem obdobju nepremičnino uporabljala zavezanka - toženka, niti kako jo po vrnitvi uporablja upravičenka - tožnica, temveč le, kakšna raba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožnica nepremičnino na tak način izkoriščala, če bi z njo lahko razpolagala. Glede na to revizija neutemeljeno izpodbija v pritožbeni sodbi zavzeto stališče, da je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile sporne garaže, kljub skromnim dimenzijam, primerne za garažiranje vozil, zaradi česar bi jih, glede na atraktivno lokacijo, v ta namen tožeča stranka lahko oddajala in pridobila tržno najemnino tudi v obdobju pred vrnitvijo v denacionalizacijskem postopku. Ker bi bila nižja najemnina, ki jo je izvedenec navedel za skladiščno rabo, pravno pomembna le ob predpostavki, da vrnjenih nepremičnin ne bi bilo mogoče oddajati za namen garažiranja, so neutemeljeni vsi (materialnopravni in procesni) revizijski očitki, ki jih toženka gradi na navedeni izvedenčevi navedbi.

14. Ugovora, da je toženkino obveznost treba znižati za davke, ki bi bremenili upravičenca, toženka v pritožbi ni uveljavljala, zato v zvezi s tem ne more biti podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revizija izrecno uveljavlja. Tudi z davki povezani očitki o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni. Po novejši in sedaj že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča se na račun obveznosti, ki jih imajo upravičenci do odškodnine iz drugega odstavka 72. člena ZDen iz naslova davkov do države, obveznost toženca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med upravičenci in državo.(4) Na to ne vpliva niti tožničin pravni status verske skupnosti. Toženka sicer pravilno opozarja, da so po določbah 9. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) tudi verske skupnosti, ki so ustanovljene za opravljanje nepridobitne dejavnosti, od dohodkov, ki jih pridobijo iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti, zavezanke za plačilo davka po tem zakonu. Zmotno pa meni, da je odškodnina, ki temelji na izgubljeni koristi zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine, deležna drugačne davčne obravnave kot dejanska uporaba nepremičnine. Povedano drugače: če je tožnica dolžna plačati davek od dohodka, pridobljenega z oddajanjem nepremičnine v najem, je dolžna plačati tudi davek od odškodnine, ki jo dobi zato, ker nepremičnine ni mogla dajati v najem in iz tega naslova pridobivati dohodka. ZDDPO-2 namreč ne vsebuje določbe, da se davek po tem zakonu ne plača od dohodka v obliki kakršnekoli odškodnine, tako pa tudi odškodnina zaradi izgubljenega dohodka iz pridobitne dejavnosti ne more biti izvzeta. Toženka zato ne more uspeti niti s trditvami, da gre za drugačno situacijo kot pri fizičnih osebah, za katere velja Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). V 27. členu ZDoh-2 sicer našteva odškodninske dohodke, ki so izvzeti iz obdavčitve, a med njimi ne našteva odškodnine po 72. členu ZDen.

15. Revizija neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Izpodbijana sodba se je v zadostni meri opredelila do s tem povezanega pritožbenega očitka. In sicer sledi uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki temelji na načelnem pravnem mnenju z dne 26. 6. 2002 glede zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in denarnih odškodnin za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (Pravna mnenja, št. I/2002, str. 11). V njem je sprejeto stališče, da v zamudo v primeru neposlovnih obveznosti, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, dolžnik pride, ko upnik nanj naslovi zahtevo za izpolnitev obveznosti. Zamuda s ti. nečisto denarno terjatvijo tako ne pomeni, da obresti vse do njene opredelitve po višini ne tečejo.(5)

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu Zakonom o odvetniški tarifi odmerilo na 1.822,44 EUR (1.472,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 3300, 1,80 EU po tar. št. 6000, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in upoštevaje DDV). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013. Op. št. (2): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 138/2013 z dne 23. 4. 2015. Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013 in druge.

Op. št. (4): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 354/2011 z dne 4. 9. 2014, II Ips 52/2013 z dne 23. 4. 2015. Op. št. (5): Npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 348/2010 z dne 7. 11. 2013, II Ips 21/2011 z dne 5. 12. 2013, II Ips 19/2015 z dne 14. 5. 2015 idr.