Jedro

Zakon v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi, saj slednje ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov.

Investitor je solastnik parcele, zato za uporabo te, ki je v naravi pot, za dovoz do svoje nepremičnine ne potrebuje soglasja ostalih solastnikov.

Z gradbenim dovoljenjem je dovoljena le tista gradnja objektov, ki so v izreku opredeljeni na način, določen v 1. odstavku 68. člena ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad, je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ izdala investitorju (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) A.A. gradbeno dovoljenje za legalizacijo stanovanjskega objekta – prizidave k obstoječemu gospodarskemu objektu na zemljišču parc. št. 273/2 in 274/3, obe k.o. ..., pod tam določenimi pogoji.

Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe najprej podrobno povzema potek postopka in našteva vse listine, ki jih je prizadeta stranka priložila k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Nato v skladu s 66. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ugotavlja, da so projekt izdelale pravne in fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje, predpisane za projektiranje, da ima prizadeta stranka pravico graditi na predmetnem zemljišču ter da ima dostop k predmetni gradnji urejen z jugovzhodne strani prek zemljišča parc. št. 274/15 k.o. ..., ki je v njegovi solasti, da vplivno območje legalizacije prizidave sega prek zemljišč prizadete stranke in sicer na parc. št. 296/5 in 271/1, obe k.o. ..., ki sta v lasti drugotožnika in parc. št. 273/3 k.o. ..., ki je v lasti B.B. Obravnavani poseg se nahaja v območju urejanja BS 8/1-1-Brinje, ki je urejen z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B8 Beričevo (Uradni list SRS, št. 27/87 in Uradni list RS, št. 27/92, 61/89 in 29/08, v nadaljevanju Odlok o PUP). Zemljišča, na katerih je predvidena obravnavana gradnja, so v morfološki enoti 2D/1 – vaško jedro, ki je namenjena stanovanjski gradnji. Tam je med drugim dovoljena gradnja stanovanjskih objektov, za posege v prostor pa je potrebno pridobiti predhodne pogoje službe za varovanje naravne in kulturne dediščine. Če je odmik novogradnje manjši od odmikov, določenih v Odloku o PUP (5 m od zunanjega roba hodnika za pešce, 7 m od roba cestišča, 4 m od parcelne meje soseda in 8 m od sosednjega objekta), je treba v lokacijski dokumentaciji izdelati podrobno utemeljitev posega in predložiti predhodno mnenje mejaša. Gradbena parcela je lahko pozidana največ 40 %, kar vključuje tako glavni objekt kot tudi pomožne objekte. Imeti mora zagotovljen dovoz za motorna vozila.

Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da je predlagana gradnja skladna z veljavno urbanistično dokumentacijo, saj so upoštevana vsa določila prostorskih ureditvenih pogojev.

Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe povzema navedbe in ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa ter dodaja, da ima prizadeta stranka zagotovljen dovoz po zemljišču s parc. št. 274/15 k.o. ..., katere solastnik je, ki se navezuje na javno cesto. Ker lahko vsak solastnik skupaj z ostalimi solastniki uporablja pot sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), mu ni potrebno predhodno pridobiti soglasja prvotožnice, ki je tudi solastnica navedene parcele. Uporaba zemljišča za dostop do objekta prizadete stranke, ki v naravi predstavlja pot, ne predstavlja poslov, ki presegajo okvire rednega upravljanja. Zato soglasje vseh solastnikov v danem primeru ni bilo potrebno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bo potrebno obstoječo pešpot v naravi razširiti in utrditi cestišče ter urediti ustrezno odvodnjavanje, drugostopenjski upravni organ pojasnjuje, da je bilo investitorju dano gradbeno dovoljenje za legalizacijo prizidka k obstoječemu gospodarskemu objektu. Ureditev in razširitev dovoza do objekta investitorja ni bila stvar tega postopka, zato tovrstni ugovori ne morejo vplivati na odločitev o stvari sami. V zvezi z ugovorom, da niso urejeni urgentni dovozi in dovozi za komunalna vozila, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je ob objektu zagotovljen dovoz za urgentna vozila, ki je hkrati tudi dovoz za dostop vozil za odvoz komunalnih odpadkov. Glede ugovora, da dovoz do objekta investitorja ni širok 3 metre, pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da gre v danem primeru za že obstoječi dovoz, ki ni predmet gradbenega dovoljenja. Bi pa bilo potrebno pogoj o širini zasebnega dovoza izpolniti v primeru, če bi bila predmet gradbenega dovoljenja tudi gradnja zasebnega dovoza. S tem, ko je toženka v izreku navedla odmik od parcele št. 296/5 0,45 m, v obrazložitvi pa 0,5 m, je storila očitno pomoto, ki ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja, saj postane pravnomočen zgolj izrek. Za manjši odmik od predvidenega po Odloku o PUP je dano mnenje drugotožnika kot lastnika parcele št. 296/5, od katerega je sporna gradnja odmaknjena 0,45 m, v projektu pa je v zvezi s tem v skladu z zahtevami PUP izdelana podrobna utemeljitev posega. V zvezi z navedenim odmikom je tožnik na ustni obravnavani izjavil, da želi le to, da ima streha ustrezno odvodnjavanje s snegolovi, čemur pa je v danem primeru v celoti zadoščeno. Če je dejanski odmik gradnje od zemljišča drugotožnika manjši od določenega v gradbenemu dovoljenju, je to stvar postopka gradbene inšpekcije. Glede motenja posesti drugotožnika pritožbeni organ pojasnjuje, da je investitor dolžan objekt vzdrževati tako, da do motenja sosednje posesti ne bo prihajalo. V nasprotnem primeru lahko tožnik pred pristojnim sodiščem zahteva varstvo svojih pravic, prizadeta stranka pa ne more od tožnika zahtevati opustitev kmetijske dejavnosti. Namestitev ventilacijskih naprav proti objektu investitorja je novo dejstvo, v zvezi s katerim prizadeta stranka ni obrazložila, zakaj ga ni navedla že v postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja, zato ga ni mogoče upoštevati. Morebitno stopnišče k prizidku ni predmet gradbenega dovoljenja in se o legalizaciji le tega v tem postopku ni odločalo. Po podatkih v projektu je prizidek zgrajen v skladu s požarnim in drugimi varnostnimi predpisi, zato tožnika tovrstnih ugovorov v postopku ne moreta uspešno uveljaviti.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da je objekt, ki se legalizira, od zemljišča drugotožnika parc. št. 296/5 odmaknjen le 25 do 35 cm in da znaša odmik od njegovega zemljišča parc. št. 271/1 manj kot 4 m. Vztrajata pri ugovoru, da napušč strehe objekta, ki se legalizira, sega v zemljišče drugotožnika, kar podrobneje pojasnita. To dejstvo je upravni organ spregledal. Menita, da pri neskladju med izrekom in obrazložitvijo glede odmika ne gre le za očitno pisno napako, saj je drugostopenjski upravni organ z odmikom 50 cm utemeljil, da bo možno osnovno vzdrževanje objekta. Dejstvo je, da 50 cm odmik ne omogoča niti izdelave fasade. Vsi odri so široki najmanj 60 cm. Ugotovitev upravnega organa, da 50 cm odmik omogoča osnovno vzdrževanje objekta je v nasprotju z dejanskim stanjem, ki je bilo ugotovljeno v postopku. Pri tem se sklicujeta na zapisnik. Ker je objekt, ki se legalizira, od parcele št. 295/5 oddaljen le 25 oz. 35 cm, njegovo vzdrževanje brez posega v navedeno zemljišče ni možno. Legalizacija takšne gradnje zato pomeni poseg v sosednjo posest. Izpodbijano gradbeno dovoljenje ne vsebuje podrobne utemeljitve, ki mora biti po Odloku o PUP podana v primeru, ko je odmik manjši od predpisanega. Navedbe o tem, da naj bi bila zagotovljena varnost ob požaru in da objekt zaradi stanovanjske namembnosti ne bo imel vpliva na sosednje nepremičnine, po prepričanju tožnikov še niso zadostna utemeljitev za odmik 25 oziroma 35 cm, ki ne omogoča niti osnovnega vzdrževanja. Pri presoji dopustnosti manjšega odmika objekta od parcelne meje ni potrebno upoštevati samo namembnosti objekta, ki se legalizira, ampak tudi namembnosti objektov, ki se nahajajo na sosednjih zemljiščih in so od objekta oddaljeni manj kot 4 m. Drugotožnik namreč na sosednjih nepremičninah izvaja kmetijsko dejavnost, ki mu pomeni edini dohodek. V neposredni bližini objekta, ki je predmet legalizacije, se nahaja večje gospodarsko poslopje s 50 glavami živine, ki služi tudi za skladiščenje 200 ton sena, svinjak s 100 svinjami in večja gnojna jama. Opravljanje kmetijske dejavnosti povzroča hrup in smrad. Hlajenje gospodarskega poslopja in ventilatorji so obrnjeni proti prizidku, ki se legalizira in povzročajo dodaten hrup, emisije in nevarnost, da bodo tudi delci prahu v zraku pustili posledice na fasadi prizidka. Prepričana sta, da kmetijski objekti in stanovanjski objekt v neposredni bližini ne sodijo skupaj. Bojita se, da se bodo stanovalci začeli pritoževati nad opisano dejavnostjo. Drugotožnik se želi tovrstnim sporom izogniti že vnaprej, kar je tudi eden izmed razlogov za pritožbo. Menita, da tudi napačno ugotovljen odmik 45 cm ne omogoča vzdrževanja objekta, zato je odgovor upravnega organa druge stopnje, da je dolžan lastnik objekt vzdrževati tako, da ne bo motena sosednja posest, zgolj izigravanje pravic. Vztrajata, da legalizacija pomeni legalizacijo stanja v naravi, zato mora upravni organ pred izdajo odločbe preveriti ne samo skladnost projektne dokumentacije z Odlokom o PUP, ampak tudi skladnost že izvedene gradnje z Odlokom o PUP in s projekti. Vztrajata, da prizadeta stranka do predmetnih nepremičnin nima urejenega dostopa. Ne strinjata se, da ima urejen dostop do objekta po parceli št. 276/15. Ta parcela je le pešpot, ki zaradi svoje širine ne omogoča rabe z motornimi vozili. Obstoječa pot je široka le 2,5 m, o čemer prilagata tudi dokaze. Ker Odlok o PUP določa, da morajo biti dostopne poti – zasebni dovozi do objekta široki 3 m, tudi ta pogoj ni izpolnjen. Gradnja dovoza res ni predmet gradbenega dovoljenja, vendar je predmet legalizacija objekta, za objekte pa Odlok o PUP zahteva dovoz širine 3 m. Pa tudi sicer izrek gradbenega dovoljenja v zunanjo ureditev vključuje tudi dovoz, ki naj bi se utrdil s tlakovci, robovi pa se izvedejo z betonskimi robniki. Ker nato ureja še dvorišče, je jasno, da dovoz pomeni površino izven dvorišča, to je dostopno pot. Upravni organ pa tudi ni upošteval zahtev Odloka o PUP o dostopnosti dvorišča za urgentni dovoz za gasilska vozila, kar je izjemnega pomena za drugotožnika in požarno varnost njegove kmetije, ki se nahaja v neposredni bližini. Samo to, da je v gradbenem dovoljenju in projektu navedeno, da je objekt zgrajen v skladu s požarnimi predpisi, še ne pomeni, da ob izdaji dovoljenja ni treba spoštovati določb o urgentnem dostopu za gasilska vozila. Obstoječa pot po zemljišču 274/15 k.o. ... pa tudi ne omogoča dostopa za odvoz komunalnih odpadkov. Vztrajata, da se lahko prizida stanovanjski objekt le k že obstoječemu stanovanjskemu objektu, ne pa h gospodarskemu objektu, kar tudi podrobneje obrazložita. Opozarjata še na očitno neskladje v samem izreku in neskladje med izrekom in projektno dokumentacijo. V izreku je navedeno, da gre za objekt K+P+M, v projektih priložen načrt prereza pa predvideva gradnjo K+P+N + hladno podstrešje. V tehničnem poročilu je kota kleti 0,00) 279,80 m.n.v., v gradbenem dovoljenju pa je na tej koti, to je koti kleti, navedena kota pritličja. Predlagata, da naslovno sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo stanovanjskega objekta kot prizidka k obstoječemu gospodarskemu objektu zavrne ter naloži investitorju plačilo stroškov pritožbenega postopka. Po potrebi naj sodišče opravi ogled na kraju samem.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in se sklicuje na razloge, ki izhajajo iz odločbe drugostopenjskega upravnega organa. Za obstoj dejavnosti drugotožnika je ves čas vedela, glede emisij pa drugotožnica zaradi izpodbijane odločbe ni v slabšem položaju, kot bi bila sicer. Glede dostopa pa dodaja, da gre za pot, ki jo sama in drugi uporabljajo že več let, njena širina pa je razvidna iz kopij katastrskega načrta. Dokazi, ki sta jih tožbi priložila tožnika, so tožbena novota. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

ZGO-1 posebej ne ureja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječ objekt, tako imenovane legalizacije, zato se tak postopek glede pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo, ki je šele načrtovana oziroma nameravana. Zakon v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi, saj slednje ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov.

Prav to določa tudi 1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1, ki ureja splošne pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja in v okviru preizkusa izpolnjevanja teh pogojev upravnemu organu za gradbene zadeve med drugim nalaga tudi, da mora preveriti, ali je projekt (in ne objekt v naravi) izdelan v skladu s prostorskim aktom. Stališče tožnikov, da je potrebno v teh postopkih ugotavljati tudi skladnost izvedene gradnje s prostorskim aktom in projekti, zato ni utemeljeno. Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da s spornim gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja ne ustreza dejanskemu stanju v naravi, tako glede odmikov dovoljene gradnje od parcel št. 296/5 in 271/1 kot tudi poseganja napušča strehe na parcelo št. 296/5. Tudi po presoji sodišča gre pri izpodbijani odločbi, pri kateri je v izreku navedeno, da je odmik gradnje od parcele št. 956/5 0,45 m, v obrazložitvi pa, da je ta odmik 0,50 m, za očitno pomoto prvostopenjskega organa v obrazložitvi odločbe, ki ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Kot je pravilno pojasnil drugostopejski upravni organ, postane pravnomočen izrek odločbe, odmik novozgrajenega objekta od meje soseda vsaj 0,50 m pa po Odloku o PUP ni predpisan in tako ni pogoj za skladnost projekta z Odlokom o PUP.

Po 10.3. točki 4. člena Odloka o PUP mora biti odmik novozgrajenega objekta vsaj 4 m od parcelne meje soseda. Če so odmiki manjši od zgoraj določenih, je treba v lokacijski dokumentaciji izdelati podrobno utemeljitev posega in predložiti predhodno mnenje mejašev oziroma upravljalca ceste.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je po projektu sporna prizidava od meje parcele št. 296/5 odmaknjena 0,45 m. Prvostopenjski upravni organ je poseg utemeljil s tem, da je glede na odmik nameravane gradnje od parcele 296/5 možno osnovno vzdrževanje prizidave tudi z zahodne smeri, podrobnejša utemeljitev posega pa izhaja iz projekta. Pridobil pa je tudi mnenje drugotožnika kot lastnika parcele 296/5. Prvostopenjski upravni organ je ocenil, da bo z zmanjšanjem napušča, ustreznim odvodnjavanjem strehe z žlebovi in snegolovi zadoščeno zahtevam in mnenju drugotožnika, s čimer se sodišče strinja. Tudi po oceni sodišča vsebujejo projekt in odločbi upravnih organov zadostno utemeljitev dovoljenega posega, sploh pa glede na pavšalnost tožnikovih ugovorov v zvezi s tem.

Ker 10.3. točka 4. člena Odloka o PUP določa, da je treba pri določanju odmikov med objekti upoštevati namembnost načrtovanih objektov, ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi bilo potrebno poleg namembnosti objekta, ki se legalizira, upoštevati tudi namembnost objektov, ki se nahajajo na sosednjem zemljišču. Kaj takega Odlok o PUP ne določa. Kot je pravilno pojasnila toženka, predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja ni dovozna pot, ki poteka po parceli št. 274/15. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da ta pot ne izpolnjuje pogojev iz 15.3. točke 4. člena Odloka o PUP. V zadevi je bistveno, da ima predmetna gradbena parcela zagotovljen dovoz za motorna vozila (15.5. točka 4. člena Odlok o PUP). Te ugotovitve toženke pa tožnika ne moreta izpodbijati z vidika varstva njunih pravic in interesov, ki jih v skladu s 43. členom ZUP varujeta v postopku kot stranska udeleženca, ki jima je bil navedeni procesni položaj priznan kot lastnikoma zemljišča v vplivnem območju gradnje. Kot takšna lahko varujeta le svoje pravice in pravne koristi, ki so vezane na njuno nepremičnino, zaradi katere sta dosegla položaj stranskega udeleženca, in vplivov nanjo. Iz ugovora, da predmetna gradbena parcela nima zagotovljenega dovoza za motorna vozila zaradi svoje širine, ni razvidno, da je usmerjen v vzpostavitev oziroma ohranitev pravno varovanega položaja tožnikov kot lastnikov v vplivnem območju gradnje, pač pa gre za varovanje javnega interesa. Enako velja tudi za ugovore v zvezi z dovozom za urgentna vozila in dostopom vozil za odvoz komunalnih odpadkov.

Tudi pri izpolnjevanju pogojev požarne varnosti gre pretežno za varovanje javnega interesa, saj je varstvo pred požari v javnem interesu. Ne glede na to pa tožnika zgolj s pavšalnimi ugovori, da ni upoštevana določba Odloka o PUP o urgentnem dovozu za gasilska vozila, nista uspela izpodbiti ugotovitve v projektu, da je objekt zgrajen v skladu s požarnimi in drugimi varnostnimi predpisi.

Po določbi 1. odstavka 66. člena SPZ ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Navedeno pomeni, da noben solastnik ne more drugemu solastniku preprečiti uporabe skupne stvari sorazmerno svojemu idealnemu deležu, če s tem ne krši pravic drugih solastnikov. Ker ni sporno, da je prizadeta stranka solastnik parcele št. 274/15, je pravilna ugotovitev toženke, da za uporabo te nepremičnine, ki je v naravi pot, za dovoz do svoje nepremičnine ne potrebuje soglasja ostalih solastnikov. Uporaba zemljišča za dostop pa tudi po presoji sodišča ne pomeni posla upravljanja s stvarjo v smislu 67. člena SPZ. Kot rečeno, se poleg tega izpodbijano gradbeno dovoljenje ne nanaša na parcelo št. 274/15. Ker Odlok o PUP govori zgolj o dovoljenih prizidavah k določenim objektom in natančneje ne določi vrste objektov, ki so predmet te prizidave, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je mogoče stanovanjski objekt prizidati zgolj k stanovanjskemu objektu.

Po 3. odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 1. odstavku 52. člena lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker iz upravnih spisov izhaja ne izhaja, da bi tožnika dejstva in dokaze v zvezi z neskladji med izrekom, projektno dokumentacijo in tehničnim poročilom navajala že v postopku izdaje upravnega akta in ker tudi nista obrazložila, zakaj jih nista navedla že v postopku izdaje upravnega akta, so nedovoljena tožbena novota ter jih sodišče ni presojalo. Ne glede na navedeno pa sodišče ponovno poudarja, da lahko tožnika varujeta le svoje pravice in pravne koristi, ki so vezane na njuno nepremičnino, zaradi katere sta dosegla položaj stranskega udeleženca, in vplivov nanjo. Iz navedenih ugovorov pa tudi, če ti ne bi bili tožbena novota, ni razvidno, da so usmerjeni v vzpostavitev oziroma ohranitev pravno varovanega položaja tožnikov kot lastnikov v vplivnem območju gradnje.

Tudi sicer pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X Ips 406/2008 z dne 8.12.2010 poudarilo, da je z gradbenim dovoljenjem dovoljena le tista gradnja objektov, ki so v izreku opredeljeni na način, določen v 1. odstavku 68. člena ZGO-1. Iz točke 5.2 1. odstavka 2. člena ZGO-1 v povezavi s 1. odstavkom 68. člena ZGO-1 pa izhaja pomen projektne dokumentacije, ki je kot del gradbenega dovoljenja, le strokovno tehnični pripomoček, ki je namenjen izvajalcu pri gradnji tistih objektov, ki so v izreku gradbenega dovoljenja opredeljeni na način, določen v 1. odstavku 68. člena ZGO-1 in kot tak ne predstavlja izreka oziroma ga ne dopolnjuje ali nadomešča. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.