Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s popravnim sklepom spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2013 dalje.

V delu, ki izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2013 dalje, se tožnikova pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje."

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 619,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnik je zahteval povračilo škode, ki mu jo je povzročil toženec, ko ga je 28. 12. 2009 ustrelil v prsni koš in udaril po glavi.

2. Sodišče prve stopnje je glede zneska 7.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek ustavilo. Tožencu je naložilo plačilo 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2013 do plačila. V presežku do 16.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine zvišalo na 7.000,00 EUR, znesek tožniku naloženih pravdnih stroškov toženca pa je znižalo na 266,64 EUR. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških, v izreku pa ni odločilo o preostalem delu tožnikove pritožbe. Po predsednici senata je 17. 9. 2015 izdalo popravni sklep, s katerim je izdano sodbo popravilo tako, da je znesek 7.000,00 EUR nadomestilo z zneskom 9.000,00 EUR.

**O revizijskem postopku**

4. Na toženčev predlog je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 281/2015 z dne 22. 10. 2015 glede vprašanj, ali je sodišče druge stopnje pri zvišanju odškodnine bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Toženec v dopuščeni reviziji opozarja na prvotno neskladje med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom ter okoliščino, da ga sodišče ne more odpraviti s popravnim sklepom, saj ni šlo za popravo očitne pomote. Nasprotuje tudi siceršnjemu višanju odškodnine, saj je po njegovi oceni vse odločilne okoliščine pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Opozarja na previsoko odmero odškodnine za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestan strah in izpostavlja odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 487/2000 in II Ips 287/2006. Izpodbijani sodbi očita tudi, da glede zvišanja odškodnine nima razlogov, zato se jo posledično ne da preizkusiti. S tem so mu po njegovi oceni okrnjene tudi njegove zakonske in ustavno varovane pravice. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril. **O utemeljenosti revizije**

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijo preizkusilo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena. Pri tem je uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **O prvem dopuščenem vprašanju**

9. O popravi zapisanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo je sodišče druge stopnje izdalo sklep z dne 17. 9. 2015. Njegovi izdaji toženec nasprotuje, saj meni, da ga ne bi smelo izdati. Po oceni revizijskega sodišča njegovo nasprotovanje ni dovoljeno.

10. Pritožbeno sodišče je popravni sklep izdalo kot sodišče prve stopnje, saj ga ni izdalo kot odločbo o pravnem sredstvu. O popravi je odločilo prvo. Zoper sklep sodišča prve stopnje pa je dovoljena pritožba, razen če zakon izrecno določa, da je ni. V teh primerih lahko stranka razloge, ki bi jih sicer podala v pritožbi zoper sklep, poda v pritožbi zoper končno odločbo (363. člen ZPP). Kadar pa je zoper sklep, ki ga izda sodišče druge stopnje, mogoča pritožba, o njej odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov. (1. točka 37. člena ZPP).1

11. Zoper popravne sklepe je mogoča pritožba, saj ni izrecno določeno, da je ni (primerjaj 328. člen ZPP). Navedenega ne spremeni dejstvo, da pritožbeno sodišče v sklepu ni zapisalo pravnega pouka o vložitvi pritožbe, čeprav bi ga moralo. Dopustnost pravnih sredstev ni odvisna od pravnega pouka, ta je stranki ne more vzeti ne dati.2

12. Toženca je ves čas postopka zastopal odvetnik - torej strokovnjak, ki mu pravila o tem, zoper katero odločbo se lahko pritožbi, ne smejo biti neznana. Pa niti ne trdi, da bi pritožbo vložil. To ne izhaja niti iz pogleda v spis. Ker je bil s sklepom o popravi seznanjen že pred vložitvijo revizije, pa bi moral vsaj v njej opozoriti na to pomanjkljivost in pojasniti, zakaj pritožbe ni mogel vložiti. V njej pa nasprotno, le nasprotuje izdaji popravnega sklepa, nič pa ne pove o tem, zakaj sklepa ni skušal ali mogel izpodbiti.

13. Tako je odločitev o popravi postala pravnomočna (prvi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Če svojega nasprotovanja toženec ni uveljavljal s pritožbo, pa bi lahko (saj ni pojasnil, zakaj ga ni mogel), ga ne more uveljavljati niti z revizijo. To bi pomenilo preskakovanje pravnih sredstev, ki ni in ne sme biti dovoljeno.

14. Ob tem, da je sodišče druge stopnje popravilo znesek v izreku izpodbijane sodbe na 9.000,00 EUR, pa nasprotja, na katerem toženec prvenstveno gradi bistveno kršitev postopka, ki naj bi jo storilo to sodišče, ni. Pa tudi ne kršitve drugih pravic, ki jih iz tega izpelje.

15. Tudi nadaljnji očitki, s katerimi jo utemeljuje, to je pomanjkanje razlogov glede zvišanja odškodnine, niso utemeljeni. Razlogi resda niso obsežni, vendar zadoščajo. Ob zvišanju ali znižanju odškodnine zaradi zmotne uporabe materialnega prava3 pritožbeno sodišče ne more dodati okoliščin, ki bi utemeljevale novo odmero. To bi sodilo le v okvir nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga ni ugotovilo. Za presojo pravilne uporabe materialnega prava in učinkovito pravno sredstvo v zvezi s tem pa zadošča povzetek ugotovljenih okoliščin in dokončna ocena primernega nadomestila za tožnikovo trpljenje, strah in nevšečnosti. Navsezadnje to potrjuje tudi toženec, ko utemeljuje po njegovi oceni zmotno zvišanje obeh postavk. Ob tem kršitvi ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva in pravice do pravnega sredstva nista podani. Kot tudi ni kršitve ostalih zakonsko, ustavno ali konvencijsko zavarovanih pravic, ki jih izpeljuje iz tega.

**O drugem dopuščenem vprašanju**

16. Sodišče pa mora v vsakem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

17. Revizijsko sodišče povzema po njegovi oceni odločilno dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, vanj pa revizijski preizkus ne sme poseči (tretji odstavek 370. člena ZPP): - toženec je tožnika ustrelil v prsni koš in udaril po glavi; - tožnik je dobil 8 mm veliko raztrganino na levi strani čela in strelno rano v predel leve strani prsnega koša, s tem pa poškodbo podkožnega maščevja na vstopnem in izstopnem delu ter kože; - ostro bolečino je utrpel nekaj dni ob dotikanju poškodovanega mesta, sklanjanju, hitrih zasukih glave, 1 dan je trpel hude telesne bolečine, 3 dni srednje hude bolečine 2 - 3 ure dnevno, nadaljnji teden pa 1 uro dnevno, nadaljnjih 10 dni pa lahke telesne bolečine, občasno pa te tudi 2 - 3 ure dnevno nadaljnji teden in 1 uro dnevno še 3 tedne zatem; - prepeljan je bil na nekajdnevno zdravljenje v bolnišnico, bil večkrat pregledan, rano so mu oskrbeli v lokalni anesteziji, opravili drenažo strelne rane, aplicirali analgetik in odvzeli kri, rano prevezovali in odstranili šive; - po prihodu domov je moral nekaj dni počivati, omejeno je lahko dvigoval roke, težje se je oblačil, umival, ni zmogel potiskati in prenašati bremena, težje se je usedel, vstal in ni zmogel rekreacije.

18. Že sam način, s katerim je toženec tožnika poškodoval, je pritožbenemu sodišču narekoval zvišanje zneska, tožniku za prestan strah odmerjenega s strani sodišča prve stopnje, to je 900,00 EUR, kar ne dosega niti ene povprečne mesečne neto plače v času izdaje njegove sodbe (ta je znašala 1.003,48 EUR). Okoliščina, da je toženec vanj streljal in ga zadel, že sama po sebi utemeljuje odmero v višini 2.000,00 EUR, kot jo je napravilo sodišče druge stopnje. Prav v tem se obravnavan primer tudi razlikuje od obeh, ki jih ponuja toženec, to je zadev II Ips 487/2000 in II Ips 287/2006. V prvi se je namreč oškodovanec sam poškodoval s strelnim orožjem pri njegovem čiščenju, v drugi pa oškodovanca nihče od tožencev ni poškodoval neposredno s strelnim orožjem (pač pa z udarci), čeprav je pri napadu prišlo do streljanja, zaradi katerega je trpel njegov sluh. Po oceni revizijskega sodišča med seboj ni mogoče primerjati denarnih zneskov, pač pa tisto, kar ti realno pomenijo za oškodovanca. To se izraža s primerjavo skozi preračun denarnega zneska v število povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja sodišča prve stopnje. Oba takšni primerjavi pa je tudi odškodnina za prestan strah v obravnavanem primeru in primeru II Ips 487/2000 povsem primerljiva (obakrat znaša namreč približno dve povprečni plači).

19. Primerjava v povprečnih plačah mora obveljati kot merilo tudi glede odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V zadevah, na katere opozarja toženec, je ta znašala 5,3 (II Ips 287/2006) oziroma 5,5 (II Ips 487/2000) povprečnih mesečnih plač. V obravnavanem primeru pa predstavlja skoraj 7 povprečnih mesečnih plač. Skupnih sedem tednov prestajanja telesnih bolečin pa tožnika tudi po oceni revizijskega sodišča ne upravičuje do tako visoke odškodnine. Njegov primer se v nobeni izjemni okoliščini ne razlikuje od izpostavljenih primerov.4 Prestajanja stalnih bolečin (torej tudi v bodoče) pa sodišči nižjih stopenj niti nista ugotovili, kot opozarja toženec. Previsoko odmero pokaže tudi primerjava z zadevo II Ips 518/2006. Oškodovanec iz te zadeve je zaradi udarnine leve strani trebuha in prsnega koša v bolnišnici prebil 7 dni, utrpel RTG slikanje in jemal protibolečinske tablete. Hude telesne bolečine je trpel skupaj 6 dni, srednje hude 30 dni ter lahke telesne bolečine kumulativno 3 mesece, 20 dni je trajalo njegovo zdraviliško zdravljenje, bergle je uporabljal 5 mesecev, nadaljnje 4 mesece pa tritočkovni steznik. Sodišči nižjih stopenj sta mu prisodili za prestane telesne bolečine in nevšečnosti skupaj 1,000.000,00 SIT, kar predstavlja 6,06 povprečnih mesečnih neto plač. Revizijsko sodišče kljub oškodovančevi reviziji dosojenega zneska ni zvišalo. Njegove posledice so nedvomno hujše, predvsem pa so trajale dalj časa, kar narekuje sklep, da je sodišče druge stopnje tožniku priznalo preveč.

20. Po oceni revizijskega sodišča tožnik ob pravilni umestitvi med lažje primere in zgoraj navedenemu dejanskemu stanju za prestane telesne bolečine, nevšečnosti ter začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni upravičen do višje odškodnine kot v višini 5.000,00 EUR, kar predstavlja skoraj 5 povprečnih mesečnih plač v času sojenja.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

21. Skupaj tako pravično denarno odškodnino, do katere je upravičen tožnik, predstavlja znesek 7.000,00 EUR. Skladno s tem je Vrhovno sodišče delno ugodilo reviziji in spremenilo odločitev sodišča druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP), kot izhaja iz izreka, ter odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V preostalem je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

22. Tožnik je po spremembi uspel s približno 29 % postavljenega tožbenega zahtevka pred sodiščem prve stopnje in s približno 16 % svojega pritožbenega izpodbijanja. Za postopek pred sodiščem prve stopnje sta mu sodišči nižjih stopenj priznali skupaj 1.802,35 EUR, kar ga upravičuje do 522,68 EUR, za postopek pred sodiščem druge stopnje pa 1.460,04 EUR, kar ga upravičuje do 233,60 EUR. Tožencu sta za postopek pred sodiščem prve stopnje priznali 1.580,04 EUR, kar ga ob 71 % uspehu upravičuje do 1.121,82 EUR. V postopku pred sodiščem druge stopnje mu stroški niso nastali, saj odgovora ni podal. Revizijsko sodišče je tožencu ob revizijsko sporni vrednosti 2.600,00 EUR (kolikor izpodbija kot previsoko odmerjeno odškodnino in je opredelila v uvodu revizije) priznalo 330,01 EUR (246,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 in 4,50 EUR materialnih stroškov po tarifi 6000, ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). To toženca ob 77 % revizijskem uspehu upravičuje do 254,10 EUR. Tožniku revizijski stroški niso nastali, saj na vročeno revizijo ni odgovoril. 23. Tožniku gre tako skupaj povračilo stroškov višini 756,28 EUR, tožencu pa v višini 1.375,92 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan tožencu plačati še 619,67 EUR. Če stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča Cp 1/2000. 2 Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 27089/2010-37. 3 Primerjaj obrazložitev v točki 5 odločbe sodišča druge stopnje.

4 V zadevi II Ips 487/2000 je bil tožnik hospitaliziran 7 dni, končni členek mezinca so mu operativno odstranili, hude telesne bolečine je trpel 5 dni, lahke 10 dni, nato pa so bolečine prešle v blažjo obliko in nelagodnosti. Dva meseca je trajalo njegovo ambulantno zdravljenje s številnimi prevezi, roko pa je imel mobilizirano. V zadevi II Ips 287/2006 je tožnik hude telesne bolečine trpel 3 dni, zmerne 7 dni, nato lažje, katere pa bo trpel tudi še v bodoče, v obliki glavobolov vsaj 2 x tedensko. V bolnišnici je prebil 6 dni, bil večkrat specialistično in kontrolno pregledan, pretrpel CT preiskavo, več RTG slikanj in scintigrafijo možganov.