Jedro

Po 1. odstavku 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

Delovno razmerje je zaupno razmerje, saj lahko obstaja le med delavcem in delodajalcem, zato terjatev iz tega razmerja ni mogoče odstopiti s pogodbo, kot to določa 1. odstavek 417. člena OZ. Zaradi tega tožeča stranka na podlagi pogodbe o odstopu terjatev ni aktivno legitimirana od toženca zahtevati odškodnino za škodo, povzročeno v zvezi z delovnim razmerjem, v znesku, ki ga je toženčev delodajalec odstopil tretjemu s pogodbo o odstopu terjatve, ta pa tožeči stranki s pogodbo o odstopu terjatve.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v celoti glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.487,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila.“ Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.487,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 345,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni, višji zahtevek pa se zavrne (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstojijo v pobotu ugovarjane toženčeve terjatve iz naslova povračila stroškov službenih potovanj v višini 600,00 EUR, iz naslova odtegljajev od plače v višini 350,00 EUR, iz naslova letnega dopusta in nadur v skupnem znesku 400,00 EUR in iz naslova odškodnine v višini 2.000,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del točke I. izreka in zoper II. točko izreka s pravočasno laično pritožbo. Navaja, da ga je, bolj kot denarna odškodnina, prizadela obtožba hude malomarnosti. Pri toženi stranki se je zaposlil na prigovarjanje A.A. in sicer kot poslovodja, čeprav mu je povedal, da s tem nima izkušenj. Tako je ob nastopu dela začel najprej s spoznavanjem blaga tako, da je spoznaval vsak artikel posebej in navezoval stike z osebjem. Ugotovil je, da je več šifer za enako blago in da so blago prodajali po zadnji višji ceni, da je veliko poškodovanega in nepopolnega oziroma nekompletnega blaga. Tudi blagajna ni bila urejena, saj je bila polepljena z listki, ki so se izgubljali. Dobavnic naj ne bi pisali za blago nižje vrednosti od 25,00 EUR. Vse osebje v prodajalni je bilo priučeno, saj ni bilo zaposlenega nobenega kvalificiranega prodajalca. Glede na tako stanje, toženec meni, da mu ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj znanja organizacije ni mogel tako hitro pridobiti. Šele po treh mesecih za delo prevzema popolno odgovornost, saj je bil šele takrat prisoten pri vsakem dogodku in je delal maksimalno ter istočasno dajal velik poudarek na nekurantno blago. Že dan po praznovanju petnajstletnice podjetja pa so se začeli pritiski in šikaniranja. Navaja tudi, da ga na obravnavi ni bilo zato, ker je poslal nov ugovor z novimi pogoji in imeni prič in je pričakoval nov termin obravnave. Prilaga originale potnih stroškov in odpoved sodelavca, ter prosi, da se mu napiše točno kaj je dolžan in kako naj plača, da potem ne sliši in ne vidi nobenega več.

Tožeča stranka je podala predlog za dopolnitev sodbe oziroma podredno pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče spregledalo nekaj stroškov in sicer takso za predlog - 36,00 EUR, takso za pritožbo - 100,00 EUR in takso za postopek 129,00 EUR, stroške parkirnine in fotokopij v višini 16,56 EUR, potne stroške direktorja v višini 128,02 EUR in stroške tožeče stranke za izpad OD v višini 70,42 EUR specificirane v dopisu z dne 2. 7. 2012. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče prve stopnje izda dopolnilni sklep o stroških postopka, podrejeno pa, da se njen predlog šteje kot pritožba zoper odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica postala aktivno legitimirana za tožbo na podlagi obeh pogodb o odstopu terjatev, katerih predmet je bil bremepis z dne 21. 5. 2007 v vtoževani višini. Toženčev delodajalec je zoper njega sprožil delovni spor, vendar je tožbo umaknil, zato je na podlagi 4. odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 29/99 in naslednji) tožeča stranka tožbo lahko ponovno vložila. Ker je tožeča stranka (cesionar) pravna naslednica cendenta (glede na preneseno terjatev), je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po tč. b 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje ugotavljalo odškodninsko odgovornost toženca. Na podlagi izpovedi direktorja tožeče stranke, ki je bil v obravnavanem obdobju tudi direktor toženčevega bivšega delodajalca A d.o.o. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče ugotoviti toženčevega deleža škode, zato je uporabilo 3. odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po katerem je določena enaka odgovornost vseh delavcev in povrnitev škode v enakih delih. Ugotovilo je, da je določba pogodbe o zaposlitvi, po kateri je toženec delodajalcu odškodninsko odgovoren za ugotovljene inventurne razlike v razmerju svoje plače glede na skupne plače zaposlenih v enoti v obdobju zadnjega inventurnega popisa, v nasprotju s 1. odstavkom 182. člena ZDR, po katerem je delavec lahko odgovoren le za škodo, povzročeno namenoma ali iz hude malomarnosti, zato se pogodbena določba skladno s 30. členom ZDR, ki določa, da določbe pogodbe o zaposlitvi za delavca ne morejo biti manj ugodne kot je zakon. Tako je škodo zaradi inventurnega manjka v višini 13.387,41 EUR delilo z devetimi v poslovalnici zaposlenimi delavci in tožniku naložilo v plačilo 1.487,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva toženčeve zamude s plačilom na podlagi bremepisa z dne 21. 5. 2007 tj. od 6. 6. 2007 dalje do plačila. Zavrnilo pa je toženčev pobotni ugovor iz naslova stroškov službenih potovanj, razlike v plači in nadur.

Po 1. odstavku 417. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Da je delovno razmerje zaupno razmerje med delavcem in delodajalcem, izhaja iz komentarja k 417. členu OZ (prof. dr. Janez Šinkovec, mag. Boštjan Tratar; Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, december 2001, stran 402) in komentarja istega člena (Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajner Pavčnik, Peter Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 575). Oba komentarja se sklicujeta na to, da je bilo v literaturi (Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I-IV knjiga ŽZ Ur. l. SRS, Ljubljana 1984-1986 str. 1284, Borislav T. Blagojević, Vrleta Krulj, Komentar zakona o obligacionim odnosima I, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1234) navedeno, da so terjatve, ki temeljijo na zaupnem razmerju, mandat in pogodba o zaposlitvi.

Da je delovno razmerje zaupno razmerje med delavcem in delodajalcem izhaja tudi iz sodne prakse o uporabi določb 1. odstavka 110. in 118. člena ZDR. Najpogostejša okoliščina, zaradi katere ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (1. odstavek 110. člena ZDR) je izguba medsebojnega zaupanja (glej npr. sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 282/2010 z dne 7. 2. 2012, VIII Ips 303/2010 in VIII Ips 275/2011 z dne 20. 3. 2012, VIII Ips 223/2011 z dne 20. 3. 2012, VIII Ips 243/2011 z dne 18. 6. 2012, VIII Ips 262/2012 z dne 15. 10. 2012, VIII Ips 60/2012 z dne 5. 11. 2012, VIII Ips 45/2012 z dne 5. 11. 2012 in VIII Ips 92/2012 z dne 19. 11. 2012), prav tako pa je tudi ta okoliščina najpogostejši razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR (glej npr. sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 135/2011 z dne 5. 3. 2012, VIII Ips 302/2010 z dne 6. 9. 2011 ter sodbo in sklep opr. št. VIII Ips 298/2010 z dne 4. 10, 2011).

Delovno razmerje je zaupno razmerje, saj lahko obstaja le med delavcem in delodajalcem, zato terjatev iz tega razmerja ni mogoče odstopiti s pogodbo, kot to določa 1. odstavek 417. člena OZ. Zaradi tega tožeča stranka na podlagi pogodbe o odstopu terjatev ni aktivno legitimirana od toženca zahtevati odškodnine za škodo povzročeno v zvezi z delovnim razmerjem v znesku, ki ga je toženčev delodajalec A d.o.o. odstopil B.B. s pogodbo o odstopu terjatve z dne 5. 6. 2008, ta pa tožeči stranki s pogodbo o odstopu terjatev z dne 10. 1. 2009. O terjatvi, uveljavljeni s pobotnim ugovorom, odloči sodišče le, če je prej ugotovilo, da obstaja tožnikova terjatev. Glede na to, da ta ne obstaja in je tožbeni zahtevek zavrnjen, se sodišču ni potrebno spuščati vprašanje obstoja toženčeve terjatve.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v ugodilnem delu točke I izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP). Posledično se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi, zato tožeča stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka. Pritožbo tožeče stranke je v celoti zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.