Jedro

Četudi je delodajalec tožnici izplačeval prenizko nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela, tožnica razlike ne more uveljavljati zoper toženca – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da se tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 12. 2003 in št. ... z dne 19. 2. 2003 in da ji je toženec dolžan plačati premalo izplačano neto nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004 z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 12. 2003 in št. ... z dne 19. 2. 2003 in naložilo tožencu, da je dolžan tožnici plačati premalo izplačano neto nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004 v višini 3.190,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od 15. 6. 2002 do vključno 15. 7. 2004 oziroma od 1. 1. 2007 do plačila. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici za čas njene začasne zadržanosti z dela od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004 plačati davke in prispevke v skupnem znesku 393.911,56 SIT oziroma 1.643,75 EUR pristojnim zavodom oziroma Davčnemu uradu ..., v roku 8 dni pod izvršbo. S sklepom pa je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške tega postopka v višini 1.248,67 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa ji plačati še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo in sklep je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da nadomestila plače izplačujejo zavarovanim osebam v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Zavod povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka, kateremu morajo le-ti priložiti predpisano dokumentacijo. Zavod delodajalcu ne poravna obračunanih nadomestil plače, če jih ni izplačal delavcem, ki so do njih upravičeni (229. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju POZZ). Sklicuje se na določbo 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ), kaj je osnova za nadomestilo. V obravnavanem primeru je toženec na podlagi delodajalčevih podatkov opravil refundacijo oziroma delodajalcu povrnil izplačano nadomestilo plače. Z izpodbijano odločbo pa je toženec na zahtevo tožnice v skladu z določilom 31. člena ZZVZZ odločil le, da je tožnica upravičena do nadomestila plače v breme toženca največ do višine plače, ki bi jo delavka dobila, če bi delala. Podatek o višini navedene plače pa je podatek, ki ga je dolžan tožencu sporočiti delodajalec, ki v skladu z veljavnimi predpisi delavcu izplača nadomestilo plače in nato izplačani znesek refundira od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije oziroma od toženca, kot je to bilo v danem primeru tudi storjeno. To pomeni, da je zavezanec, ki je dolžan svojemu delavcu v primeru daljše odsotnosti z dela izplačati nadomestilo plače, delodajalec, kateri pa lahko na način in po postopku, določenem v POZZ zahteva refundacijo izplačanega nadomestila od toženca. Določba 229. člena POZZ je skladna z določbo 3. odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Navaja, da mnenje zdravniške komisije niso bila razlog, zaradi katerega je tožnica v spornem obdobju delala na nižjem delovnem mestu. Tožnica je v spornem obdobju, ko je bila na podlagi mnenja zdravniške komisije ocenjena za zmožno za svoje delo po 4 ure dnevno, prejemala ustrezno plačo in sicer za delo, ki ga je dejansko opravljala. Za preostali čas, ko je bila po mnenju zdravniške komisije za svoje delo začasno nezmožna, pa je tožnica prejemala nadomestilo iz naslova začasne nezmožnosti za delo, katero je bilo obračunano ob upoštevanju osnove za nadomestilo (osnova iz leta 1999) in tudi ob upoštevanju takoimenovanega zgornjega limita iz 31. člena ZZVZZ. Zato je po mnenju toženca 33. člen ZZVZZ, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, v tem primeru neupošteven. Tožnica navedeni prerazporeditvi ni ugovarjala, celo nasprotno, do razporeditve na navedeno delovno mesto je prišlo v soglasju s tožnico. Slednja pa prav tako ni zatrjevala niti dokazala, da bi ugovarjala nižji plači oziroma plači brez variabilnega dodatka, ki jo je prejemala na delovnem mestu, na katero je bila razporejena in na katerem je delala v času od 14. 5. 2002 do 17. 6. 2002. Predstavnica delodajalca je na obravnavi dne 16. 4. 2008 pojasnila, da pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena, ker za to ni bilo potrebe, saj je tožnica dobila plačo v skladu s pogodbo, nenazadnje pa je pravilnost razporeditve tožnice v spornem obdobju ugotavljal tudi inšpektor za delo, ki pa ni ugotovil nepravilnosti. Toženec je tekom tega postopka navajal, da je podatke o višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala, podatek, ki ga je dolžan sporočiti delodajalec. Poudarja, da ni pristojen ugotavljati pravilnosti oziroma zakonitosti razporeditve delavke na drugo nižje delovno mesto, ki je v konkretnem primeru posledično pomenilo tudi nižjo plačo. Navedeno vprašanje je lahko le predmet morebitnega delovnega spora med tožnico in njenim delodajalcem in ne tega socialnega spora. Iz dopisov z dne 19. 9. 2003 in z dne 5. 12. 2003, ki jih je posredoval delodajalec tožnice in pri katerih je prokuristka delodajalca, zaslišana na glavni obravnavi dne 16. 4. 2008 vztrajala, izhaja, da je bila tožnica v skladu s pogodbo o zaposlitvi razvrščena v 5. tarifni razred, kar je navedeno v 12. členu pogodbe. V navedenem členu pogodbe je določena tudi višina osnovne plače. V času od 14. 5. 2002 do 17. 6. 2002, ko je tožnica delala po 4 ure, je prejemala plačo za 5. tarifni razred, dodatka za vodenje pa ni prejemala, ker tega dela po dogovoru z delodajalcem od 14. 5. 2002 dalje ni opravljala. Zato delodajalec variabilnega dela plače, ki je bil odvisen od dejstva, ali delavka opravlja oziroma ali bi opravljala delo vodenja, ni upošteval. Vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno navedlo, da je izpodbijana odločba organa prve stopnje toženca izdana v nasprotju z določili Zakona o splošnem upravnem postopku. Toženec se tudi ne strinja, da je sodišče prve stopnje s pomočjo sodnega izvedenca ugotavljalo dejstva, katerih ugotavljanje ne sodi v pristojnost izvedenca, temveč gre za pravna vprašanja, ki so v izključni pristojnosti delodajalca oziroma sodišča, izvedenec ekonomske stroke ne more in ne sme ugotavljati pravilnosti oziroma nepravilnosti razporeditve delavca, saj gre za vprašanja, na katera lahko da odgovor inšpektor za delo oziroma v primeru sproženega delovnega spora, pristojno sodišče. Navaja, da toženec ni pristojen za poseganje v delovno pravno razmerje med delavci in njihovimi delodajalci. Zato predpisi iz področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja ne morejo in ne smejo vsebovati določb, ki bi se nanašale na način izračuna plače pri delodajalcu. Meni, da je bilo dokazovanje z izvedencem nepotrebno in tožencu povzročeni nepotrebni stroški. Podredno, v kolikor sodišče ne bi sledilo navedbam toženca, oporeka odločitvi sodišča, ki se nanaša na ugoditev obrestnemu delu zahtevka. Sodišče se je pri priznanju navedenih obresti sklicevalo na določbe ZZVZZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost zavoda, čeprav navedene določbe ZZVZZ ne urejajo plačila odškodnine v višini zamudnih obresti.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo.

V konkretni zadevi sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 15. 12. 2003 in št. ... z dne 19. 2. 2003, s katero je odločil, da je tožnica upravičena do nadomestila plače, največ do višine plače, ki bi jo delavka dobila, če bi delala, v breme zavoda. Sporno pa je nadomestilo za čas zadržanosti od dela za čas od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004. Pravna podlaga v sporni zadevi je ZZVZZ, POZZ in ZDR. ZZVZZ v 31. členu določa, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Izrecno pa je v 4. odstavku te določbe določeno, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan.

ZDR v 3. odstavku 137. člena določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače v primeru daljše odsotnosti z dela nad 30 dni v breme zdravstvenega zavarovanja. Enako pa je glede izplačevanja nadomestila med začasno zadržanostjo med delom nad 30 dni urejeno v 229. členu POZZ. Tako na podlagi 3. odstavka 137. člen ZDR in 229. člena POZZ nadomestilo za čas zadržanosti z dela delavcu izplačuje delodajalec od 31. dne zadržanosti, v breme zdravstvenega zavarovanja. Način izračuna nadomestila oziroma njena višina je določena v citirani določbi 31. člena ZZVZZ. Kot je že navedeno, je zavarovanec glede na to določbo, upravičen do nadomestila plače v breme zavoda, največ do višine plače, ki bi jo dobil, če bi delal. Skladno z določbo 229. člena POZZ zavod v obsegu, kot je to določeno v ZZVZZ, povrne delodajalcu izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka, kateremu mora priložiti predpisano dokumentacijo.

Do kakšne konkretne višine nadomestila za čas zadržanosti z dela je bila tožnica upravičena, je torej odvisno ne le od osnove, določene v 1. odstavku 31. člena zakona, to je povprečne plače v letu 1999, ki predstavlja koledarsko leto pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, ker je bila tožnica zadržana od dela od 27. 10. 2000, temveč tudi od tega, kakšno plačo bi tožnica prejemala, če bi v spornem obdobju delala. Podatek o višini navedene plače je dolžan sporočiti delodajalec. Ta delavcu v skladu s 3. odstavkom 137. členom ZDR oziroma 229. členom POZZ nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela tudi izplača, ne pa neposredno Zavod za zdravstveno zavarovanje. Tako tudi ni Zavod za zdravstveno zavarovanje oziroma toženec dolžan izplačevati kakršnihkoli razlik oziroma premalo izplačanega neto nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, konkretno tožnici za obdobje od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004. Zavod za zdravstveno zavarovanje oziroma toženec le delodajalcu povrne nadomestilo za čas zadržanosti z dela nad 30 dni, ki ga je izplačal delavcu. Zavod je pristojen presojati pravilnost izplačila v obsegu, ki je določen v ZZVZZ in upoštevati plačo, ki bi jo delavec dobil, če bi delal, po podatkih, ki jih sporoči delodajalec. V tej smeri je pritožbeno sodišče tudi sodišče prve stopnje napotilo, da podatke o plači preveri pri delodajalcu. Le v takšni višini je dolžno upoštevati plačo, ki bi jo tožnica dobila, če bi delala in presojati višino nadomestila za čas zadržanosti od dela, tudi sodišče prve stopnje.

Pritožba pravilno opozarja, da je pravilnost in zakonitost razporeditve na določeno delo in vprašanje višine plače lahko le predmet delovnega spora med tožnico in delodajalcem, ne pa ugotavljanje teh dejstev v tem socialnem sporu, kot je to storilo sodišče prve stopnje in razčiščevalo dejansko stanje s sodno izvedenko.

V nasprotju s takšnim sistemom izplačevanja nadomestila za čas zadržanosti z dela in navedeno pravno podlago je sodišče prve stopnje, čeprav je ugotovilo tudi, da je tožnica od maja 2002 delala lažja dela in da ji je za ta dela delodajalec plačal nižjo plačo in podatke o tej plači posredoval tožencu, ugotavljalo še, kakšno plačo bi tožnica prejemala tudi vsa leta naprej, če bi bila zdrava in bi lahko delala. Na podlagi izračuna, ki ga je opravila izvedenka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bila plača tožnice v vsem obdobju od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004 višja od nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki ji pripada po 1. odstavku 31. člena ZZVZZ. Premalo obračunano bruto nadomestilo za obdobje od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004 oziroma premalo izplačano neto nadomestilo pa je naložilo v plačilo tožencu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in naložilo tožencu, da tožnici za čas njene začasne zadržanosti od dela plača tudi davke in prispevke pristojnimi zavodom oziroma Davčnemu uradu ....

Ker za takšno odločitev sodišče prve stopnje ni imelo podlage v 229. členu POZZ oziroma 137. členu ZDR, pri čemer je toženec z izpodbijanima odločbama odločil tako, kot je določeno v določbi 31. člena ZZVZZ, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno v izreku in sicer zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 19. 2. 2003 in z dne 15. 12. 2003 in da ji je toženec dolžan plačati premalo izplačano neto nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela od 1. 5. 2002 do 15. 6. 2004 z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka, ker za to ni nobene pravne podlage.