Jedro

Gre za čisti premoženjski (socialni) spor: ni namreč sporna pravica tožnice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, temveč zgolj višina tega nadomestila in še to le glede zneska, ki naj bi ga tožena stranka povrnila delodajalcu. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 27. 10. 2000 do 14. 6. 2004, ko se je invalidsko upokojila. V tem času je prejemala nadomestilo plače, ki za čas od 27. 10. 2000 do 30. 4. 2002 ni sporno. V obdobju od 2. 4. 2002 do 16. 6. 2002 je bila zmožna za delo le po štiri ure dnevno. V obdobju od 1. 5. 2002 do do 15. 6. 2004 je bilo tožnici odmerjeno sporno nadomestilo od nove osnove, ki pa je bilo po podatkih delodajalca višje kot plača, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala. Zato je tožena stranka – v zvezi z zahtevo delodajalca za refundacijo nadomestila – s sklepom z dne 19. 2. 2003 odločila, da je tožnica upravičena do nadomestila plače v breme tožene stranke največ do višine plače, ki bi jo dobila, če bi delala. Pritožba tožnice zoper tako odločbo je bila s sklepom z dne 15. 12. 2003 kot neutemeljena zavrnjena.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo premalo izplačanega nadomestila v skupnem znesku 3.190,39 EUR neto in 1.643,75 EUR iz naslova davkov in prispevkov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti iz 14. in 15. točke, in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Strinja se z odločitvijo sodišča druge stopnje kot edino pravilno.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Tožba je bila vložena 15. 1. 2004, sodišče prve stopnje pa je odločilo 4. 2. 2009. Na podlagi prvega odstavka 130. člena ZPP-D je zato pri presoji o dovoljenosti revizije treba upoštevati ZPP v besedilu, kot je bil spremenjen z novelo ZPP-D. Odločitev v predhodnem postopku ni mogoče upoštevati, saj ne gre za primer iz drugega odstavka 130. člena ZPP-D. Predhodni postopek se je prvič sicer končal s sodbo na prvi stopnji 25. 1. 2006, vendar je bila takratna odločitev razveljavljena.

8. V socialnih sporih je revizija vselej dovoljena v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj (4. točka 31. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ne gre za tak spor. Ni namreč sporna pravica tožnice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, kar je pravica iz zdravstvenega zavarovanja. Sporna je zgolj višina tega nadomestila in še to le glede zneska, ki naj bi ga tožena stranka povrnila delodajalcu. Delodajalec in ne tožena stranka je namreč zavezanec za plačilo tega nadomestila svojim delavcem.

9. Ker gre za čisti premoženjski (socialni) spor je za dovoljenost revizije treba upoštevati določbo 1. točke 31. člena ZDSS-1: revizija je dovoljena po določbah ZPP. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Vrednost spora v obravnavani zadevi je 4.834,14 EUR, kar pomeni, da bi bila revizija lahko dovoljena le, če bi jo dopustilo sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

10. Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).