Jedro

Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPIZVZ (Ur. l. RS, št. 28/2009) je bilo določeno, da se vdovi oziroma vdovcu lahko poleg starostne ali invalidske pokojnine, priznane po tem zakonu (ZPIZVZ) ali ZPIZ-1 izplačuje tudi del vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem uživalcu pravic po tem zakonu oziroma po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1, vendar največ v višini in obsegu, določenem v ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke opr. št. 35-562723 z dne 11. 7. 2007, za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine in da se tožnici pripadajoči zneski dela vdovske pokojnine izplačajo od zapadlosti vsakega posameznega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ker se ni izjasnilo o odločilnih dejstvih, zakaj odločbe KZSZ Maribor iz leta 1971 ni mogoče šteti za splošen predpis, ki bi bil podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sicer pa je mnenja, da je sodišče prezrlo, da ne uveljavlja pravic po določbah ZPIZVZ ampak po ZPIZ, tam pa je določeno, kdaj se lahko prizna pravica do dela vdovske pokojnine. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (določba 371. člena ZPP).

7. Revizija sicer uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se po mnenju tožeče stranke sodišče ni izjasnilo o odločilnih dejstvih, zakaj se odločba KZSZ Maribor z dne 27. 12. 1971 ne šteje za odločbo izdano po splošnem predpisu, vendar take graje revizijsko sodišče ne more sprejeti. Sodišče na strani 3 svoje obrazložitve izčrpno pojasni, zakaj se šteje, da je bil pokojni zakonec tožnice vojaški zavarovanec. Enako ji je bilo pojasnjeno že tudi v sodbi sodišča prve stopnje in odločbi tožene stranke z dne 11. 7. 2007. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče ugotoviti.

8. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Iz določbe četrtega odstavka 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) izhaja, da se lahko vdovi oziroma vdovcu, če je zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu.

10. Zakon torej postavlja dva pogoja in sicer izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine in pogoj, da gre za pokojnega zavarovanca oziroma uživalca pravice po tem zakonu (ZPIZ-1). Prvi pogoj je po vseh ugotovitvah tožnica izpolnjevala, ni pa bil izpolnjen pogoj, da bi pokojni zavarovanec bil zavarovanec po določbah ZPIZ-1. 11. V postopku je bilo ugotovljeno, da je Komunalni zavod za socialno zavarovanje v Mariboru z odločbo št. P-562723 z dne 27. 12. 1971 vojaškemu zavarovancu (polkovniku JLA) po tedaj veljavnih predpisih priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 1. 1972 dalje. Ta je bil z ukazom št. 353 razrešen aktivne službe v JLA z 31. 12. 1971, zato so obstajali, ob izpolnjevanju tudi drugih pogojev in ob upoštevanju določb 192. in 193. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ – Uradni list SFRJ, št. 51/64 in nadalj.) pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine. Za odločanje o pravicah iz pokojninskega zavarovanja je bil takrat pristojen komunalni zavod za socialno zavarovanje, pri katerem je bil zavarovanec v času vložitve zahteve za priznanje pokojninske pravice zavarovan.

12. Kasneje, koncem leta 1972 je bil sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 51/64). Ta je določil (v 187. členu), da z dnem pričetka uporabe tega zakona (29. 12. 1972) nehajo veljati določbe TZPZ (pa tudi določbe Temeljnega zakona o invalidskem zavarovanju – TZIZ – Uradni list SFRJ, št. 10/65 in nadalj.), kolikor se nanašajo na vojaške zavarovance. Zakon je uredil prenos vseh vojaških zavarovancev in zato je bil pokojni zakonec tožnice v času svoje smrti v letu 1992 uživalec akontacije vojaške starostne pokojnine, ki pa mu je od 1. 11. 1991 bila izplačevana na podlagi sklepa ZPIZ, OE Ljubljana na podlagi takrat veljavnih predpisov in Odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91). Po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list RS, št. 49/98 in 118/2006) so se akontacije vojaških pokojnin nato spremenile v pravico, vendar ta zakon ni imel določbe o pravici, da se vdovcu ali vdovi, če je to zanj ugodnejše, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi del vdovske pokojnine. Tako določbo je imel le ZPIZ-1. 13. Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPIZVZ (Uradni list RS, št. 28/2009) je bilo določeno, da se vdovi oziroma vdovcu lahko poleg starostne ali invalidske pokojnine, priznane po tem zakonu (ZPIZVZ) ali ZPIZ-1 izplačuje tudi del vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem uživalcu pravic po tem zakonu oziroma po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1, vendar največ v višini in obsegu, določenem v ZPIZ-1. Te spremembe in dopolnitve so veljale od 11. 4. 2009. 14. Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava in zato tožnici ni moglo priznati pravic, ki jih je s tožbo uveljavljala, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.