Jedro

Ker tožničinemu pokojnemu možu pravica do starostne pokojnine kot vojaškemu zavarovancu ni bila priznana po splošnih predpisih, temveč po Temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju (1964), ki je vseboval posebne določbe, ki so se nanašale na vojaške zavarovance, tožnica ni upravičena do dela vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 11. 7. 2007 in na priznanje pravice do dela vdovske pokojnine ter da se tožnici pripadajoči zneski dela vdovske pokojnine izplačajo od zapadlosti vsakega posameznega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je bil pokojni zakonec vojaški zavarovanec in da zgolj zaradi tega dejstva niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic do dela vdovske pokojnine. Takšna presoja sodišča je zmotna, kajti pokojni zakonec, četudi vojaški zavarovanec, pravice do pokojnine ni pridobil po posebnem predpisu, ampak predpisu, ki je bil ob njegovi upokojitvi splošni predpis. Pogoj za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine, pa je upokojitev pokojnega zakonca po splošnem predpisu. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) nesporno priznava pravico do dela vdovske pokojnine vsem vdovam tistih upokojencev, ki so bili upokojeni po tem zakonu, ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz 132. člena ZPIZ-1. Z upokojenci po tem zakonu so izenačeni upokojenci, kateri so pridobili pravico do pokojnine po prej veljavnem zakonu, pod pogojem, da ima tudi takšen zakon naravo splošnega predpisa o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče je zmotno ocenilo, da pokojni zakonec tožnice ni pridobil pravice do pokojnine po splošnem predpisu. V spisu je namreč odločba o upokojitvi, ki jo je izdal tedanji Komunalni zavod za socialno zavarovanje ... pod št. ... dne 27. 12. 1971. V odločbi je navedeno, da je pokojni zakonec tožnice upokojen na podlagi Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64, v nadaljevanju: TZPZ). Ta zakon je šteti kot splošni predpis o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kljub temu, da je vseboval posebne določbe za določene kategorije zavarovancev, med drugim tudi za vojaške zavarovance. Pokojni zakonec je bil namreč do upokojitve vojaški zavarovanec. Tožnica je že v tožbi navedla, da je potrebno razlikovati med posameznimi določili splošnega predpisa in posebnim predpisom. Posebna določba, ki se uporabi za posamezno kategorijo zavarovancev, ne more pomeniti, da vprašanje ureja posebni predpis. Posebni predpis se izda, kadar se določeno vprašanje sistemsko drugače uredi. Ni pa mogoče govoriti o posebnem predpisu, kadar so le posamezna vprašanja urejena drugače. Če se je po upokojitvi spremenil sistem izplačevanja pokojnine za določeno kategorijo upokojencev, to ne pomeni, da je bil upokojen po predpisu, ki v času njegove upokojitve še niti ni bil sprejet. Ne glede na nekatere pomisleke v laični javnosti, iz nobene določbe slovenske zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni razvidno, da se želi vse tiste, ki so bili ob upokojitvi zaposleni v JLA in upokojeni že v tedanji SFRJ in ki so imeli stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in bili ob osamosvojitvi Republike Slovenije upokojeni slovenski državljani, diskriminirati v primerjavi z ostalimi zavarovanci oziroma diskriminirati njihove vdove v primerjavi z vdovami ostalih zavarovancev. Tožnica se je že v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 466/2006 z dne 20. 11. 2007. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca opr. št. ... z dne 11. 7. 2007, s katero je toženec v reviziji prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 4. 2007 spremenil tako, da tožnica nima pravice do dela vdovske pokojnine. Nadalje je bilo odločeno, da se tožnici izplačevanje dela vdovske pokojnine s 1. 8. 2007 ustavi.

V zadevi je sporno, ali ima tožnica pravico do dela vdovske pokojnine po pokojnem zakoncu F.P.. Toženec se je v izpodbijani odločbi postavil na stališče, da tožnici pravice do dela vdovske pokojnine ni mogoče priznati, ker je bil njen pokojni mož uživalec vojaške starostne pokojnine. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sprejelo, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče. Pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine so določeni v določbah 110. in naslednjih členov ZPIZ-1. V določbi 123. člena ZPIZ-1 je urejena odmera vdovske pokojnine. Ta se po 1. odstavku 123. člena ZPIZ-1 odmeri v celoti (70 % od osnovne za odmero družinske pokojnine). Po 2. odstavku 123. člena ZPIZ-1 lahko vdova oziroma vdovec, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do starostne ali invalidske pokojnine, uživa pokojnino, ki si jo sam izbere. Nadalje pa je v 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1 določeno, da se lahko ne glede na določbo 2. odstavka tega člena, vdovi oziroma vdovcu, če je to zanj ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu.

Prvi pogoj, torej da je tožnica uživalka svoje starostne pokojnine, je izpolnjen, kajti kot to izhaja iz dokumentacije v spisu in kar med strankama ni sporno, je tožnica od 1. 7. 1991 dalje uživalka svoje starostne pokojnine. Glede pogoja, ki mora biti izpolnjen na strani pokojnega zakonca, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da pokojni zakonec ni bil zavarovanec ali uživalec pravic po ZPIZ-1, ampak po vojaških predpisih, torej vojaški zavarovanec. Pokojnemu zakoncu je bila sicer res z odločbo opr. št. ... z dne 23. 12. 1971 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 1972 dalje. Podlaga za tako odločitev je bila podana v določbah TZPZ, ki je tedaj vseboval posebne določbe, ki so se nanašale na vojaške zavarovance. Pokojni tožničin zakonec je bil namreč nazadnje zaposlen v JLA in mu je bila pokojnina priznana kot vojaškemu zavarovancu, kar vse je razvidno tudi iz prej citirane odločbe. V času izdaje te odločbe je pravice vojaškim zavarovancem zagotavljal Komunalni zavod za socialno zavarovanje, vendar pa je bil že v letu 1972 sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 67/72), na podlagi katerega so bile vse zadeve prenešene na zvezno institucijo, ki je pokojnemu zakoncu tudi zagotavljala vojaško starostno pokojnino. Med strankama je nadalje očitno tudi nesporno, da je bil pokojni zakonec nazadnje uživalec akontacije vojaške starostne pokojnine vse do smrti dne 14. 10. 1992. Akontacija vojaške starostne pokojnine se mu je izplačevala od 1. 11. 1991 dalje na podlagi sklepa Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 15. 11. 1991. S prenosom pristojnosti za izplačevanje pokojnin na zvezno institucijo pokojni zakonec ni bil več zavarovanec po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti uživalec pravic po tem zakonu, temveč uživalec pravic oziroma zavarovanec po vojaških predpisih. Glede na enotno prakso pritožbenega sodišča sprejeto že v več podobnih zadevah v tem primeru tožnica ni upravičena do priznanja pravice do dela vdovske pokojnine, saj ni izpolnjen dejanski stan po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1. Glede pritožbenih navedb, da naj bi šlo za diskriminacijo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je omenjeno vprašanje obravnaval tudi zakonodajalec, vendar se ni odločil za drugačno tolmačenje spornega člena. Šele z novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-B, Ur. l. RS, št. 28/2009) je bilo omogočeno, da tudi vdove po vojaških zavarovancih pridobijo pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonodajalec je namreč dopolnil 5. člen Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 12/2007 – uradno prečiščeno besedilo), tako, da je dodal nov tretji odstavek, ki glasi: „Vdovi oziroma vdovcu se lahko poleg starostne ali invalidske pokojnine, priznane po tem zakonu, ali Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/2006 – uradno prečiščeno besedilo) izplačuje tudi del vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem uživalcu pravic po tem zakonu oziroma po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1, vendar največ v višini in obsegu, določenem v ZPIZ-1. Ob dejstvu, da je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje dokončna odločba toženca izdana dne 11. 7. 2007, torej v času, ko navedena novela še ni stopila v veljavo, jo pritožbeno sodišče pri presoji predmetne zadeve ni smelo upoštevati. Ima pa stranka možnost, da pri tožencu glede na spremenjeno materialnopravno podlago sproži nov postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem zakoncu oziroma pravice do dela vdovske pokojnine po določbah ZPIZVZ.

Glede sklicevanja tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 466/2006 z dne 20. 11. 2007, pa je že sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da gre v navedeni zadevi za drugačno pravno in dejansko stanje. Že iz obrazložitve navedene sodbe izrecno izhaja, da kasnejša sprememba 4. odstavka 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2005 – ZPIZ-1F) ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi, ki je bila obravnavana pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Za razsojo v predmetni zadevi pa je ključna ravno navedena novela, torej ZPIZ-1F, kajti šele z omenjeno novelo, je bilo v 4. odstavek 123. člena ZPIZ-1 vnešeno besedilo, „ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu“.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.