Jedro

Vrhovno sodišče sprejema razlago v pravnomočni sodbi, da je bila v obravnavanem primeru sprememba obtožbe, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje, dopustna, z vidika obsojenca (tudi glede izrečene kazenske sankcije) pa gre za spremembo, ki mu ni ne v škodo ne v korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 5. 9. 2016 M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Obdolžena P. P. in D. J. je po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v sostorilstvu po prvem odstavku 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Oškodovanca I. G. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16. 3. 2017 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. V obravnavanem primeru je sodišče za krivega storitve kaznivega dejanja, opisanega v obtožnem predlogu, spoznalo obsojenega M. B., obdolžena P. P. in D. J. pa je zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe. Navaja, da je sodišče odločilo o obtožnem aktu, ki ga ni prekoračilo. Po trditvah vrhovne državne tožilke je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja skladno z določbami ZKP spremenilo na podlagi zaključka, da je dejanje dokazano le obsojencu. Po mnenju vrhovne državne tožilke očitki obrambe o kršitvi kazenskega zakona in bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP niso utemeljeni, saj obramba pod videzom kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 30. 6. 2017 vztrajajo pri navedbah zahteve.

B.

5. Po navedbah zagovornikov je obtožni predlog storitev obravnavanega kaznivega dejanja kot sostorilcem očital obdolženima P. P. in D. J. ter obsojencu, pri čemer izvršitvena dejanja vsakega izmed njih niso bila konkretizirana. Sodišče prve stopnje je iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo očitek o sostorilstvu in s tem obsojenca obsodilo za strožji očitek, s čemer je prekoračilo obtožbo. Zagovorniki nasprotujejo zaključkom sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje spremenilo sestavine opisa kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne. Trdijo, da bi sodišče obsojencu za dejanje, storjeno v sostorilstvu, izreklo nižjo kazensko sankcijo.

6. Po prvem odstavku 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodišče glede pravne presoje dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP)1. Vrhovno sodišče je v več sodbah obrazložilo2, da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obdolženca.

7. Sodišče prve stopnje je za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja spoznalo obsojenca, ne pa tudi obdolženih P. P. in D. J., zato je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu. Sodišče je opis dejanja v izreku sodbe prilagodilo dejstvu, da je za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja spoznalo samo obsojenca, ne pa tudi drugih dveh obdolžencev. Pri obravnavani spremembi gre za prilagoditev opisa kaznivega dejanja ugotovitvam dokaznega postopka, pri čemer se opis obravnavanega kaznivega dejanja z izjemo izpustitve abstraktnega opisa sostorilstva in ustrezne jezikovne prilagoditve ni spremenil. 8. Vrhovno sodišče sprejema razlago v pravnomočni sodbi, da je bila v obravnavanem primeru sprememba obtožbe, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje, dopustna, z vidika obsojenca (tudi glede izrečene kazenske sankcije)3 pa gre za spremembo, ki mu ni ne v škodo ne v korist. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba. Med sodbo in obtožbo kljub spremenjenemu opisu ostaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Obsojenec, če bi bil oproščen kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v sostorilstvu (kaznivo dejanje po obtožbi), ne bi mogel biti obtožen še za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe (kaznivo dejanje iz izreka sodbe), zato zaradi prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari obtožba zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ne bi bila več mogoča (tako imenovani test res iudicata). Na tej podlagi je treba zaključiti, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovorniki z navedbami, da: 1) je izrek v nasprotju z razlogi sodbe in izpovedbami prič, 2) sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, 3) je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izpovedb v postopku in med samimi zapisniki, 4) je oškodovanec izpovedal, da so ga napadli trije oziroma štirje moški, 5) sodišči spregledata, da je oškodovanec svojo izpovedbo spreminjal, pri čemer ni pojasnil, kako je do škodnega dogodka prišlo, 6) je oškodovanec slišal ime M., vendar ni videl, kdo ga je udarjal, 7) sodišče ni upoštevalo, da je bilo v lokalu več oseb in bi lahko kdo drug poškodoval oškodovanca, 8) je svojo izpovedbo spreminjala tudi priča T. J., 9) izpovedbe drugih prič niso bile usklajene, 10) sodišče neutemeljeno ni sledilo verodostojnim izpovedbam prič R. H., B. K., B. K. in T. K., 11) so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo krivdo, 12) obsojencu dejanje ni dokazano, zato bi ga sodišče moralo oprostiti in da 13) je sodba pristranska, pod videzom kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Navedeni določbi se v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem smiselno uporabljata na podlagi 429. člena ZKP. 2 Na primer Ips 168/97 z dne 5. 9. 2001, I Ips 11/2001 z dne 3. 4. 2003, I Ips 332/2003 z dne 15. 4. 2004 in druge. 3 KZ-1 nima določb o strožjem ali milejšem sankcioniranju sostorilcev (drugi odstavek 20. člena KZ-1).