Jedro

Zagovornik, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve kazenskega zakona uveljavlja, trdi, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja napačen, saj se je pred spremembo obtožbe dejanje očitalo trem obdolženim, izveden dokazni postopek pa tudi ni potrdil, da je storilec kaznivega dejanja prav obdolženi. S takšnimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Uveljavljanje kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer 280,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega M. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo 1 leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca I. G. s premoženjsko pravnim zahtevkom v znesku 15.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega M. B. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-9 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo obtožbo. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolženega spoznalo za krivega celotnega očitka po obtožbi, pred spremembo obtožbe pa je dejanje bilo očitano trem obdolžencem, s čimer je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo. Takšna sprememba opisa ni obdolžencu v korist, saj je sodišče obdolženca spoznalo za krivega za povsem drugo kaznivo dejanje kot ga je bil obtožen. Uveljavljena kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razmerje med obtožnim aktom in sodbo, po spremenjeni obtožbi in kvalifikaciji kaznivega dejanja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz izreka napadene sodbe, ni porušeno. Skladno z obtožnim načelom se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) ter na dejanje, ki je predmet obtožbe (objektivna identiteta), ne zahteva pa se skladnost sodbe in obtožbe glede pravne opredelitve kaznivega dejanja. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov spozna, da dejanje, ki je predmet obtožbe, niso storili v prvotni obtožbi navedeni obdolženci, ampak samo obdolženi, sme spremeniti opis kaznivega dejanja tako, da se ta nanaša le na obdolženca, temu primerno pa sledi tudi sprememba kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja. Tako je opisano kaznivo dejanje kot izhaja iz izreka napadene sodbe le drugačno, ne pa tudi drugo. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je obdolžena P. P. in D. J. oprostilo obtožbe, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe pod B/IV, ravnalo pravilno, ko je pri obdolžencu očitanem kaznivem dejanju spremenilo le določene sestavine, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca in pomenijo samo natančnejšo in jasnejšo konkretizacijo opisa obdolženčevega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča je konkretni opis dejanja po obtožbi dopuščal spremembo obtožbe, kar je bil rezultat izvedenega dokaznega postopka, ki je pokazal, da je storilec kaznivega dejanja obdolženi, saj je sodišče prve stopnje ostala dva obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP z napadeno sodbo oprostilo obtožbe, zoper oprostilni del sodbe pa ni bilo pritožbe in je tako postala pravnomočna. Po oceni pritožbenega sodišča ima napadena sodba in obtožba podlago v identičnem historičnem dogodku in sodba ni prekoračila meje opisa tega dogodka kot ga vsebuje obtožba glede pravnorelevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Zato vsi nadaljnji pomisleki zagovornika v smeri kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-9 ZKP ne morejo biti uspešni, niti ko se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča, saj uveljavljena kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

5. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki sodišču prve stopnje očita kršitev iz člena 364 ZKP, ker se razglašena sodba ne ujema s pisno izdelano sodbo. Res je sicer, kar navaja zagovornik, da je v razglašeni sodbi bilo navedeno „s tem ko so“, v pisno izdelani sodbi pa je sodišče navedlo „s tem ko je“, vendar gre po oceni pritožbenega sodišča zgolj za pisno napako in ne za neskladnost glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP, zato se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena.

6. Enako kršitev zagovornik uveljavlja tudi glede člena KZ, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo pri določanju kazni v okviru pogojne obsodbe, in sicer je obdolžencu po členu 211/I KZ-1 določilo kazen zapora, čeprav iz izreka napadene sodbe jasno izhaja, da ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 122/I KZ-1. Tako je očitno pri določanju kazni zapora v okviru pogojne obsodbe prišlo do pisne napake, ki izrek napadene sodbe ne dela tako nejasnega, da bi lahko govorili o kršitvi zakona. Navedeno še posebej velja zato, ker je sodišče prve stopnje tako v izreku kot v obrazložitvi napadene sodbe določno navedlo, da je obdolženi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe iz člena 122/I KZ-1, za katero je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 1 leta, in mu je tako po navedenem členu tudi določilo kazen v okviru pogojne obsodbe. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da se izrečene kazenske sankcije ne da preizkusiti, ne more biti uspešna.

7. Pritožnik v pritožbi navaja, da izrek napadene sodbe nasprotuje njenim razlogom in izpovedbami prič, saj kaznivo dejanje obdolžencu ni dokazano. Pri tem opozarja na izpovedbe prič in oškodovanca ter trdi, da jih je sodišče prve stopnje napačno ocenilo in tudi neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki jo je ves čas kazenskega postopka spreminjal. Z navedenim pritožnik meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in na podlagi katerih dokazov zaključuje, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso v nasprotju z izrekom, niti z izpovedbami prič, kot to skuša prepričati zagovornik. Iz obrazložitve napadene sodbe namreč jasno izhaja, da ni sodišče prve stopnje spregledalo vsebine izpovedb prič, niti njihova nasprotja oziroma spremembe v izpovedbah, kot to skuša prikazati pritožba, iz katere dejansko izhaja, da podaja lastno oceno izvedenih dokazov in ne strinja s tisto, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje. Glede na navedeno se v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

8. Zagovornik, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve kazenskega zakona uveljavlja, trdi, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja napačen, saj se je pred spremembo obtožbe dejanje očitalo trem obdolženim, izveden dokazni postopek pa tudi ni potrdil, da je storilec kaznivega dejanja prav obdolženi. S takšnimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Uveljavljanje kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

9. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša z pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo neverodostojnim izpovedbam oškodovanca in priče T. J. in upoštevalo zgolj obremenilni del njunih izpovedb, neutemeljeno pa ni sledilo izpovedbam ostalih prič, ki so bile za obdolženca razbremenilne.

11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanca I. G., da je bil kritičnega dne napaden in poškodovan. Sicer oškodovanec ni znal določno povedati kdo vse ga je, razen obdolženega, udarjal, pojasnil pa je, da je med prejemanjem udarcev slišal moškega, ki je zaklical „ne M., M. ne“, kmalu zatem pa so udarci prenehali. Ker ga je obdolženi pred lokalom spravil na tla ter ga na tleh ležečega začel udarjati, zato si je z rokama pokril in zaščitil glavo ter nadalje le čutil udarce po glavi in drugih delih telesa, zato ni znal pojasniti kdo razen obdolženega ga je udarjal. Oškodovanec je kmalu zatem, ko je bil poškodovan, iskal tudi pomoč na urgenci v bolnišnici, za kar se v spisu nahaja tudi obvestilo o poškodbi. Oškodovanec pa je tudi po dejanju podal ovadbo, pri podaji katere je bil posebej opozorjen, da pomeni kriva ovadba kaznivo dejanje, pa jo je kljub temu podal. Z navedeno izpovedbo oškodovanca pa je ovržen zagovor obdolženca, s katerim je zanikal storitev kaznivega dejanja, saj ni nobenega dvoma, da je oškodovanec bil kritičnega dne poškodovan, izvedenec medicinske stroke dr. A. K. pa je ugotovil, da je oškodovanec utrpel udarnino levega temenskega dela glave, odrgnino v predelu desnega ličnega mostička in zlom desnega ličnega mostička brez premaknitve ter navedel, da je zaradi navedenih poškodb bil začasno oslabljen del oškodovančevega telesa, njegova zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana, začasno je bila prizadeta njegova zunanjost ter začasno okvarjeno njegovo zdravje. Pri tem je izvedenec tudi opisal mehanizem nastanka poškodb, ta pa se sklada z izpovedbo oškodovanca na kak način je poškodbe utrpel. Oškodovančevo izpovedbo pa je potrdila priča T. J., ki je sicer tekom postopka izpovedbo spreminjala, povedala pa je, da je videla oškodovanca, ko je prišla iz lokala, da se je pobiral iz tal, moški, s katerimi je bila pred tem v družbi v lokalu pa so zbežali. Spremembe v njenih izpovedbah je priča pojasnila na glavni obravnavi, ko je povedala, da je pod hudim psihičnim pritiskom, ker ji je T. K. zagrozila, da ji bodo obdolženi „razbili gobec“, če bo povedala kdo je pretepel oškodovanca, zato je prav to okoliščino pripisati nedoločni izpovedbi navedene priče. Na glavni obravnavi je J. povedala, da je bila kritičnega dne v družbi s T. K. in štirimi moškimi, ko je po njo prišel oškodovanec. V lokalu se je med njimi vnel prepir, tako da so ti moški iz lokala začeli vleči oškodovanca, kjer so ga pred lokalom tudi pričeli brcati. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbe prič B. K., ki pred lokalom ni videl pretepa, B. K., ki ni videl, da bi pred lokalom kdo pretepal oškodovanca, enako je izpovedal tudi R. H. ter A. Z., ki pa je videl pred lokalom moškega z obkladkom, z njim pa je bila neka ženska ter prič T. H., P. T. in M. F., ki se zaradi oddaljenosti dogodka niso dobro spomnile, T. pa je povedala, da je pred lokalom prišlo do pretepa, ni pa ga videla, F. pa je svoje navedbe spreminjala, povedala pa je, da ve, da je pred lokalom prišlo do pretepa, ne ve pa kdo je koga udarjal, ve le, da so trije moški oškodovanca na tleh ležečega brcali, T. H., ki je povedala, da so se stepli, ni pa ji znano kdo je koga udaril. Vse navedene izpovedbe povzema tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe in jih po zaključku pritožbenega sodišča povsem pravilno oceni. Prav tako je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo povsem ustrezne razloge o tem, zakaj je sledilo sicer nekonsistentnim izpovedbam oškodovanca in priče T. J., saj je glede na izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je bil oškodovanec kritične noči poškodovan, in da mu je poškodbe povzročil prav obdolženi. Okoliščina, na katero se sklicuje pritožba, da so nekatere priče povedale, da so oškodovanca brcali trije moški, ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženega za očitano mu kaznivo dejanje, saj pritožba prezre, da sta ostala dva obdolžena bila z isto sodbo pravnomočno oproščena. Pri posledicah samih poškodb, ki jih je oškodovanec utrpel, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, saj ni imelo nobenega razloga, da bi v te ugotovitve podvomilo, posledice, ki pa jih je oškodovanec utrpel pa potrjujejo, da mu je obdolženi povzročil lahko telesno poškodbo, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato pritožba, ki se sklicuje na izpovedbe prič, ki nobenega pretepa niso videle oziroma skuša omajati verodostojnost izpovedbe priče J., zato ker jo je spreminjala, prav tako pa se sklicuje na spreminjajočo izpovedbo oškodovanca, ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo povsem ustrezne razloge o tem katerim pričam verjame in katerim ne, kakor tudi zakaj. Zato pritožba, ki ponavlja zagovor obdolženca in izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič ter podaja lastno oceno obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov ter skuša prepričati, da sta izpovedbi oškodovanca in T. J. neverodostojni, saj želita iz tega dogodka iztržiti 15.000,00 EUR odškodnine, ne more biti uspešna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, in sicer lahke telesne poškodbe iz člena 122/I KZ-1, pravilno je ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v preostalem na ustrezne razloge napadene sodbe v celoti sklicuje. Ker zagovornik tudi s preostalimi pritožbenimi navedbami trdi, da izveden dokazni postopek ni potrdil, da je storilec kaznivega dejanja obdolženi in bi ga zaradi tega bilo potrebno oprostiti obtožbe, ne more biti uspešen.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Zagovornik, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov v pritožbi ne graja odločbe o kazenski sankciji, katero je pritožbeno sodišče glede na ostale uveljavljene pritožbene razloge skladno z določilom člena 386 ZKP preizkusilo. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na to, kakšno vrsto in višino kazenske sankcije naj izreče obdolžencu. Ker sodišče prve stopnje ni zasledilo nobenih obteževalnih okoliščin, se je odločilo pravilno, ko je obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave, in sicer pogojno obsodbo, s katero mu je določilo ustrezno zaporno kazen ter primerno preizkusno dobo. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene okoliščine, ki bi narekovala spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj je sodišče prve stopnje ustrezno težo dalo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, je zaključilo, da bo prav izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče tovrstnih kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 14. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

15. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse temelji na določilu členov 95/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.