Jedro

Toženec kot skrbnik za poseben primer je nastopal kot skrbnik (tedaj neznanih) dedičev glede denacionaliziranega premoženja, med varovancem in njegovim skrbnikom pa zastaranje ne teče v času trajanja skrbništva, to pa je lahko prenehalo šele potem, ko je sodišče ugotovilo dediče s sklepom o dedovanju.

Toženec je (odškodninsko) odgovoren za neizpolnitev obveznosti, ki jih je imel kot skrbnik za poseben primer. Za presojo obsega odškodnine je relevantno določilo 243. člena OZ. Zgolj okoliščina, da toženec premoženja nima več, ker ga je izročil domnevnim dedičem, ni razlog za zmanjšanje odškodnine, saj med razumne ukrepe oškodovanca ne spada raziskovanje, komu, koliko in kdaj je bilo plačano iz zneska, ki bi sicer (ob pravilnem postopanju odgovorne osebe) pripadel njemu, zato da bo zoper te osebe lahko ustrezno ukrepal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici izročiti 619 obveznic Slovenske odškodninske družbe z oznako SOS2E in ji plačati 36.483,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in od datumov, navedenih v I. točki izreka. V preostalem delu je obrestni del zahtevka zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca in prvega stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, tj. 31. 5. 2003 denacionalizirano premoženje prešlo na dediče pok. J. B. Od tega dne naprej je imela tožnica do toženca zahtevek za izročitev denacionaliziranega premoženja. Toženec je premoženje izročil T. S. 2. 9. 2003. Tožnici je tedaj nastala škoda in tedaj je začel teči zastaralni rok za zastaranje odškodninske terjatve in se je iztekel pred vložitvijo tožbe. Sklep o dedovanju po pok. J. B. „ni ustvaril nove stvarno-pravne pravice novega obligacijskopravnega razmerja, še posebej ne med pravdnima strankama“. Sklep o dedovanju je zgolj deklaratorne narave in ugotavlja, da je z dnem pravnomočnosti sklepa o denacionalizaciji denacionalizirano premoženje prešlo na dediče denacionalizacijskega upravičenca. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba nima obrazložitve glede tega, ali je tožnici nastala škoda, upoštevajoč dejstvo, da ima tožnica po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zahtevek na izročitev njenega dednega deleža od dedičev, katerim je toženec kot skrbnik izročil celotno zapuščino. Ne glede na to pa je sodišče, ko ugotavlja, da je škoda tožnici nastala, čeprav ima terjatev do zapuščine od sodedičev, zmotno uporabilo materialno pravo. Obstoj tožničine terjatve po ZD zoper sodediče pomeni, da ji škoda ni nastala. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz odločb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bil toženec v denacionalizacijskem postopku z odločbo UE ... z dne 19. 3. 2003 postavljen za skrbnika za poseben primer. Denacionalizacijskim upravičencem je bila plačana odškodnina za premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi, pri čemer je pok. J. B. (ki je bil eden od treh upravičencev) pripadlo 619 obveznic SOS2E. Toženec je te obveznice po nalogu T. S. (hči enega od dedičev po drugih upravičencih) prodal ter znesek skupaj z obrestmi 2. 9. 2003 izročil T. S., ta pa ga je razdelila med druge dediče. S sklepom o dedovanju II D 275/2010 z dne 10. 3. 2010 je bila tožnica razglašena za dedinjo po denacionalizacijskem upravičencu J. B. Od toženca zahteva izročitev obveznic z obrestmi kot odškodnino.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Z vprašanjem (ne)zadostne skrbnosti ravnanja toženca kot skrbnika denacionaliziranega premoženja se zato Vrhovnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.(1) Kot sporni vprašanji v tej zadevi revizija izpostavlja vprašanje zastaranja odškodninske terjatve dediča denacionaliziranega premoženja zoper skrbnika tega premoženja in vprašanje obstoja škode, če dedič ni zahteval svojega dednega deleža od tistih dedičev, katerim je skrbnik izročil premoženje (dediščino).

8. Tožencu je bilo denacionalizirano premoženje dano v začasno upravljanje kot skrbniku za poseben primer. Skrbnik denacionaliziranega premoženja mora – enako kot skrbnik zapuščine po 131. členu ZD – skrbeti za premoženje v interesu vseh dedičev, ga upravljati in zastopati vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Toženec kot skrbnik za poseben primer je torej nastopal kot skrbnik (tedaj neznanih) dedičev glede denacionaliziranega premoženja. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da med varovancem in njegovim skrbnikom zastaranje ne teče v času trajanja skrbništva, to pa je lahko prenehalo šele potem, ko je sodišče ugotovilo dediče s sklepom o dedovanju. Institut zadržanja zastaranja preprečuje zastaranje terjatev v primerih, ko dolžnik zaradi posebnega odnosa med njim in upnikom svoje pravice ne uveljavlja ali jo sploh ne more uveljavljati.(2) Tudi v konkretnem primeru bi sicer lahko prišlo do situacije, da bi terjatev varovanca (dediča) do skrbnika zastarala, še preden bi bilo sploh znano, kdo so varovanci (dediči denacionaliziranega premoženja) in torej preden bi svojo terjatev sploh lahko uveljavljali. Sodišče druge stopnje je zato svojo odločitev o zadržanju zastaranja pravilno oprlo na določilo 3. točke 358. člena OZ. Dejstvo, da je toženec premoženje že 2. 9. 2003 izročil drugi stranski intervenientki, na tek zastaranja nima vpliva, saj je bilo to v času skrbništva zadržano. Pravilen je torej zaključek, da terjatev tožnice do vložitve tožbe (15. 3. 2010) ni zastarala.

9. Toženec meni, da tožnici škoda glede na to, da ima zahtevek za izročitev premoženja od njegovih posestnikov, sploh še ni nastala. Toženec je (odškodninsko) odgovoren za neizpolnitev obveznosti, ki jih je imel kot skrbnik za poseben primer. Za presojo obsega odškodnine je relevantno določilo 243. člena Obligacijskega zakonika (na katerega napotuje njegov peti odstavek). Po tem določilu ima tožnica zaradi toženčevega (hudo malomarnega) ravnanja pravico zahtevati povrnitev celotne škode (drugi odstavek), pri čemer pa mora sama storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je toženčeva kršitev povzročila, sicer lahko toženec zahteva zmanjšanje odškodnine (četrti odstavek). Ni dvoma, da je zaradi toženčevega ravnanja – neizročitve pok. J. B. vrnjenega premoženja v obliki obveznic - tožnici nastala škoda. Vprašanje pa ostaja, ali med razumne ukrepe zaradi zmanjšanja (toženec trdi, da celo preprečitve) škode, ki jo je povzročila njegova kršitev, sodi (sodno) uveljavljanje pravic, ki zaradi njegovega ravnanja pripadajo oškodovancu v razmerju do tretjih – ali povedano za konkreten primer, ali bi morala tožnica svojo dedno pravico uveljavljati v obliki dediščinske tožbe zoper dediče, med katere je bila razdeljena zapuščina. Na vprašanje Vrhovno sodišče zaenkrat ne odgovarja, saj v obravnavanem primeru tožnica zahteve za vrnitev dediščine niti ni mogla uveljaviti zaradi pomanjkanja konkretnih podatkov o tem, komu (kateremu od dedičev ali celo komu drugemu) je bil izročen kolikšen del denacionaliziranega premoženja oziroma odškodnine zanj. Toženec je v zvezi s tem navedel le, da je obveznice po naročilu druge stranske intervenientke prodal in ji izročil denar, tožnica pa ima zahtevek za izročitev zapuščine „do T. S. oziroma tistih oseb, katerim je T. S. neupravičeno izročila tisti del zapuščine, ki bi šel tožnici.“ Po navedbah druge stranske intervenientke pa je bil po odbitku stroškov znesek razdeljen v skladu z odločbo (o denacionalizaciji) in navodili toženca, pri čemer je izhajala iz sporazuma dedičev, da se znesek, ki pripade J. B., razdeli med krvne sorodnike s Hrvaške in iz Srbije. Zgolj okoliščina, da toženec premoženja nima več, ker ga je izročil domnevnim dedičem, pa ni razlog za zmanjšanje odškodnine, saj med razumne ukrepe oškodovanca ne spada raziskovanje, komu, koliko in kdaj je bilo plačano iz zneska, ki bi sicer (ob pravilnem postopanju odgovorne osebe) pripadel njemu, zato da bo zoper te osebe lahko ustrezno ukrepal. 10. Materialnopravno je torej odločitev sodišč druge in prve stopnje glede obstoja škode in odškodnine zanjo pravilna, zaradi navedenih razlogov pa zadostna in ustrezna tudi njuna obrazložitev, da (zatrjevana) pravica tožnice do dediščinske tožbe na odločitev v zadevi ne vpliva.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Bilo pa je rešeno v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 13/2011).

Op. št. (2): Kot vzroka za zadržanje zastaranja se tako navajata zlasti nemožnost uveljavljanja zahtevka in neprimernost uveljavljanja zahtevka zaradi družinskih ali socialnih razlogov (tako Stojan Cigoj, Teorija Obligacij, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1989, stran 412).