Jedro

Če so izpolnjeni pogoji, predpisani v Dublinski uredbi, se prosilec preda v obravnavo pristojni državi, v tem primeru Avstriji, če ga ta sprejme, kar ga v tem primeru je, razen če so podane okoliščine, zaradi katerih bi bile prosilcu v odgovorni državi kršene človekove pravice, pri čemer je trditveno in delno tudi dokazno breme na prosilcu. V tem primeru pa prosilcu ni uspelo omajati prepričanja odločujočih organov, da se v Avstriji prosilcem za mednarodno zaščito kršijo človekove pravice in načelo o nevračanju, saj niti ne navaja informacij o tem, kot dokaz pa predlaga svoje zaslišanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-137/2013/16 (1313-18) z dne 7. 6. 2013, s katerim je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in prvega odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Ur. l. ES, L 50/1 z dne 25. 2.2003, v nadaljevanju Dublinska uredba), odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v Sloveniji vložil 16. 5. 2013, ker bo tožnik predan Republiki Avstriji, ki je odgovorna država članica EU za obravnavanje njegove prošnje (I. točka izreka); s sklepom pa je v II. točki izreka ugodilo tožnikovemu predlogu in na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izdalo začasno odredbo, in sicer, da se do pravnomočne odločitve glede izpodbijanega upravnega sklepa v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pritrjuje stališču tožene stranke, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz ZMZ iz točke (e) prvega odstavka 16. člena v povezavi z 20. členom Dublinske uredbe za predajo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito v obravnavo Republiki Avstriji, čemur tožnik niti ni ugovarjal. Zato se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožbene trditve glede razmer v Avstriji in da bo v Avstriji njegova vloga le formalno obravnavana ter da ga bo Avstrija vrnila v izvorno državo pa je zavrnilo kot neutemeljene, ker zanje ni predložil nobenega dokaza. Sklep o ugoditvi predlagani začasni odredbi pa je sodišče prve stopnje izdalo zato, da tožnik ne bi bil predan Avstriji pred pravnomočno odločitvijo glede njegove predaje.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovo sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V Republiki Avstriji je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena in mu je že naloženo, da mora zapustiti Republiko Avstrijo do 8. maja 2013, kar je na 6. strani njegove prošnje že navedeno. Če bo vrnjen v Avstrijo, njegova prošnja ne bo vsebinsko obravnavana, temveč ga bo Avstrija zaprla in nadaljevala s postopkom njegove prisilne deportacije v državo, kjer je njegovo življenje ogroženo. To pa je kršitev načela o nevračanju. V svoji državi je bil preganjan zaradi veroizpovedi, ker ni hotel postati član združbe „uboni“. Če bi se vrnil, bi ga zato ubili. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ker ni upoštevala 4. točke 16. člena Dublinske uredbe. V Avstriji bi ga zaprli v center, kjer so razmere za bivanje katastrofalne in ne dosegajo minimalnih standardov po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Zato njegova vrnitev v Avstrijo ni dovoljena. V izpodbijanem upravnem sklepu ni določen rok za njegovo predajo, kar je v nasprotju z 2. točko 19. člena Dublinske uredbe, in zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Njegove tožbene navedbe je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker da zanje ni predlagal nobenih dokazov, kar pa ne drži. Predlagal je svoje zaslišanje, česar pa sodišče ni izvedlo in se do zavrnitve tega dokaznega predloga ni niti opredelilo. Ker ni izvedlo glavne obravnave, je podana bistvena kršitev določb postopka iz četrtega odstavka 75. člena ZUS-1. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Enako kot tožena stranka in prvostopenjsko sodišče tudi Vrhovno sodišče meni, da so v tem primeru izpolnjeni z ZMZ in Dublinsko uredbo predpisani pogoji, da slovenski organi tožnika v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite predajo pristojnim organom Republike Avstrije, ki je po Dublinski uredbi odgovorna država za obravnavanje tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito. Da so predpisani pogoji za predajo izpolnjeni, se strinja tudi pristojni organ Republike Avstrije, ki je tožnika pripravljen sprejeti v pristojno obravnavo. Tudi tožnik sam se strinja, da bi bila v skladu z Dublinsko uredbo za njegovo obravnavo kot prosilca za mednarodno zaščito odgovorna Avstrija, ugovarja pa, da ga bodo v Avstriji zaprli v prostore, kjer vladajo razmere, ki bi zanj pomenile kršitev določb EKČP, zaradi česar ga ne bi smeli predati, in ker je njegova prošnja za mednarodno zaščito v Avstriji že pravnomočno zavrnjena, bo v Avstriji nadaljevan postopek njegove deportacije v izvorno državo, kjer pa bi ga ubili, torej bi bilo kršeno načelo prava mednarodne zaščite o nevračanju. Sporno torej je, ali so v tem primeru podane okoliščine, ki kljub izpolnitvi formalnih pogojev za predajo tožnika Avstriji, predpisanih z Dublinsko uredbo, ter kljub dogovoru pristojnih organov obeh držav o predaji tožnika v obravnavo avstrijskim organom, ne dovoljujejo tožnikove predaje Avstriji.

7. V prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito posameznega prosilca obravnava ena sama država članica Evropske unije (EU), in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Dublinske uredbe. V točki (e) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da mora država članica pod pogoji iz člena 20 te Uredbe ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja.

8. Ugotavljanje pogojev za določitev odgovorne države za obravnavo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito je potekalo pred pristojnim slovenskim organom in po predpisanem postopku. Organ države članice, ki ugotovi, da je prosilec za mednarodno zaščito že pred vložitvijo prošnje v tej državi podal prošnjo v drugi državi članici, po Dublinski uredbi sicer ni dolžan začeti postopka za predajo prosilca odgovorni državi, temveč je to prepuščeno njegovi prosti presoji. V upravnem sporu pa sodišče presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta (v tem primeru sklepa tožene stranke), pri čemer zakonitost izpodbijanega akta v zvezi z uporabo prostega preudarka v upravnem postopku presoja le v obsegu, določenem v tretjem odstavku 40. člena ZUS-1, to je, ali so bile meje prostega preudarka prekoračene oziroma ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

9. V tem primeru ni sporno, da je tožnik, preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, že prej vložil tako prošnjo v Avstriji, torej so podane okoliščine in je tožena stranka pravilno in zakonito začela postopek po Dublinski uredbi. Tožnik pa je v tožbi začel uveljavljati, da bi bila njegova predaja Avstriji, kot odgovorni državi za njegovo obravnavo kot prosilca za mednarodno zaščito, nezakonita, ker da bi mu bile tam kršene njegove človekove pravice, določene v EKČP oziroma v Listi EU o temeljnih pravicah kot sestavnem delu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Da je presoja takih okoliščin v okviru odločanja o predaji prosilca odgovorni državi pravno pomembna, izhaja tudi iz sodbe ESČP št. 30696/09 (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji) in več sodb Vrhovnega sodišča RS, na primer I Up 388/2011 z dne 18. 8. 2011. 10. Navedena sodba ESČP pa se nanaša na razmere v Grčiji (ki po presoji ESČP prosilcem za mednarodno zaščito med postopkom ni sposobna zagotavljati in ne zagotavlja človekovih pravic, med drugim niti glede začetka niti glede vodenja postopka mednarodne zaščite), ne pa na razmere v Avstriji. Razmere v Avstriji, kot jih je zatrjeval tožnik šele v tožbi, ne pa v upravnem postopku, pa je kot neizkazane pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi in zato tudi utemeljeno zavrnilo tožbo.

11. Tudi Vrhovno sodišče ne dvomi v to, da se v Avstriji spoštujejo človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito in da avstrijski organi spoštujejo načelo o nevračanju. Tožnik namreč kljub temu, da je dokazno breme glede okoliščin, ki jih zatrjuje in naj bi to prepričanje sodišča omajale, v prvi vrsti na njem, tega prepričanja sodišča ni uspel omajati, saj so njegova zatrjevanja pavšalna, kot dokaz pa ni predlagal nič drugega kot svoje zaslišanje. To pa za dokazovanje slabih razmer v avstrijskih prostorih za omejitev gibanja, kot jih pavšalno zatrjuje, ni dovolj. O tem, da bi se v postopkih mednarodne zaščite v Avstriji kršile človekove pravice in da se ne bi spoštovalo načelo o nevračanju, kot zatrjuje tožnik, ni splošno znanih informacij, da bi obstojale, tudi tožnik ne zatrjuje. Pritožbeni ugovori o tem, da tožnika slovenski organi ne bi smeli predati avstrijskim, ker se tam kršijo človekove pravice, so v tem postopku neizkazani in jih Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača. 12. Sodišče prve stopnje se sicer v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikovega predloga glede lastnega zaslišanja kot dokaza o stanju v avstrijskih prostorih za omejitev gibanja in ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik posredno s predlaganim lastnim zaslišanjem zahteval, vendar Vrhovno sodišče meni, da ta kršitev ni bistvena in da zaradi nje ni treba razveljaviti izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče namreč meni, da je imel tožnik možnost vse, kar bi izpovedal ob zaslišanju na sodišču prve stopnje, navesti že ob podajanju svoje prošnje in tudi v tožbi, pa tega ni storil. Podal je le pavšalne navedbe o tem, da so razmere v avstrijskih prostorih za izvajanje ukrepa omejitve gibanja take, da so s tem kršene človekove pravice po EKČP, in da Avstrija krši načelo o nevračanju. Konkretnejših navedb ni podal niti v pritožbi. Take pavšalne navedbe pa ne izkazujejo potrebe po njegovem zaslišanju in opravi glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), še zlasti glede na to, da ne obstojajo splošno znane informacije o tem, bi v centrih za tujce v Avstriji obstajale take razmere, da bi pomenile kršenje človekovih pravic, oziroma da Avstrija krši načelo prava mednarodne zaščite o nevračanju zavrnjenih prosilcev v izvorno državo, če jim tam grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

13. Ne glede na to, da je v 2. točki člena 19 Dublinske uredbe navedeno, da je treba v „obvestilu“, v tem primeru je to sklep tožene stranke, prosilca obvestiti med drugim tudi o roku za predajo prosilca odgovorni državi, tega pa izpodbijani sklep ne vsebuje, izpodbijani sklep ni nezakonit. Tožnik je bil z izpodbijanim sklepom obveščen, da bo predan v obravnavo Avstriji, izvedba njegove predaje pa se podrobneje ureja v dogovoru med pristojnimi organi obeh držav, torej natančnejšega roka predaje do dogovora organov obeh držav ni mogoče niti določiti. Tega roka ni mogoče natančneje določiti tudi zaradi varovanja pravic prosilcev, ki imajo tudi v postopkih odločanja o predaji drugi državi pravico do sodnega varstva, ki pa lahko predajo preloži, kot jo je tudi v tem primeru, ko je bila izdana začasna odredba, da do predaje do pravnomočne odločitve o njeni zakonitosti ne more priti. Rok predaje pa je posebej pomemben za prosilce, ki morajo sami priti v odgovorno državo na določen kraj in v določenem času. V obravnavanem primeru pa bodo za predajo tožnika avstrijskim organom poskrbeli slovenski organi, tožnik je nastanjen v centru za tujce in bo o času predaje lahko pravočasno obveščen, ko bo ta znan, njegova aktivna vloga pri predaji pa mu ni naložena in se niti ne pričakuje.

14. Tožnikove pritožbene navedbe, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Avstriji že pravnomočno zavrnjena in da bo Avstrija samo nadaljevala postopek njegovo deportacije v izvorno državo, na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Tudi v Avstriji ima pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v Avstriji že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je tožniku zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki ga mora spoštovati in ga po doslej znanih informacijah Avstrija tudi spoštuje.

15. V 4. točki 16. člena Dublinske uredbe so določene pravice oziroma obveznosti odgovorne države v zvezi s sprejemom oziroma prevzemom prosilca za mednarodno zaščito. V čem oziroma kako naj bi bila v obravnavanem postopku kršena ta določba, tožnik ne navede natančno. Tudi če bi bila taka kršitev podana, pa to na zakonitost izpodbijanega sklepa tožene stranke ne vpliva, saj z njim ni naložena nobena obveznost avstrijskim organom, temveč se le tožnika obvešča, da ga slovenski organ ne bo obravnaval, ker bo predan Avstriji. Avstrijski organ pa se je sam odločal, ali so izpolnjeni pogoji iz Dublinske uredbe, da je Avstrija odgovorna država za obravnavo tožnika v smislu mednarodne zaščite, in na to odločitev niti tožena stranka niti slovensko sodišče niti tožnik ne morejo vplivati.

16. Sodišče prve stopnje se je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj jasno in razumno opredelilo do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov. Do ugovorov, ki pa za odločitev niso pomembni, pa se niti sodišču prve stopnje niti sodišču druge stopnje ni treba opredeljevati (360. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.