Jedro

Tožnik za svoje trditve ni ponudil niti predlagal nobenih dokazov, ampak je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval zgolj s posplošenimi navedbami, ki jih v tožbi ni kakorkoli podrobneje konkretiziral oziroma svojih trditev o hipotetičnem bodočem ravnanju pristojnih organov Republike Avstrije v primeru tožnikove predaje ni s svojimi razlogi kakorkoli natančneje opredelil, niti ni v podkrepitev svojih navedb ponudil ničesar drugega. Zato ni zadostil zahtevam dokaznega bremena, ki je v tovrstnih zadevah deljeno med obe stranki in ni izključno ali pretežno na strani tožene stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-137/2013/16 (1313-18) z dne 7. 6. 2013 do pravnomočne odločitve o glavni stvari v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Republiki Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V obrazložitvi sklepa navaja, da Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba), v 1. odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je glede na merila iz III. poglavja za to odgovorna. Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prošnje dne 16. 5. 2013 odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralno bazo EURODAC, od koder je dobila podatek, da so prstni odtisi tožnika vneseni v Centralno bazo EURODAC s strani Republike Avstrije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Dublinska uredba v e) točki 1. odstavka 16. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz 20. člena ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Avstrije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Avstrije prejela odgovor, da je Republika Avstrija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka se bo s pristojnim organom Republike Avstrije dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo na nekdanjem mejnem prehodu Karavanke, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Republike Avstrije. V kolikor tožnik ne bo predan pristojnim organom Republike Avstrije v roku iz 4. odstavka 19. člena Dublinske uredbe, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi tožnik kot nepravilno označuje odločitev tožene stranke, da je Republika Avstrija pristojna za obravnavanje njegove prošnje, češ da je bila tam njegova prošnja že pravnomočno zavrnjena in mu je bilo tudi naloženo, da mora do 8. 5. 2013 Republiko Avstrijo zapustiti. Tožnik meni, da v primeru predaje tožnika Republiki Avstriji le-ta ne bo vsebinsko obravnavala njegove prošnje, ampak ga bo zaprla in nadaljevala s postopkom prisilne deportacije v nasprotju z načelom nevračanja v državo, kjer je tožnikovo življenje ogroženo zaradi njegove veroizpovedi, ker je zavrnil članstvo v združbi Uboni, zaradi česar bi ga v primeru vrnitve ubili. Tožnik meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer 4. točko 16. člena Dublinske uredbe ter da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker v njem ni podrobnosti o roku za predajo v skladu z 2. točko 19. člena Dublinske uredbe, kar naj bi hkrati predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Navaja še, da so v Avstriji razmere v centru, kjer bi zaprli tožnika, katastrofalne in ne dosegajo minimalnih standardov po določilih Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP), zato naj njegova vrnitev v Avstrijo ne bi bila dovoljena, tožena stranka pa naj se do tožnikovih navedb o tem sploh ne bi opredelila, kar naj bi prav tako predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

3. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso, kot med drugim izhaja iz sodbe št. I U 1807/2012, saj bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožniku nastala težko popravljiva škoda v smislu izročitve tožnika Avstriji pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu, s čimer bi bila kršena pravica tožnika iz 23. in 25. člena Ustave: iz njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 16. 5. 2013 izhaja, da je bila njegova prošnja v Republiki Avstriji pravnomočno zavrnjena, kar po njegovem mnenju pomeni, da mu v primeru predaje Avstriji grozi deportacija v njegovo izvorno državo, kjer je njegovo življenje ogroženo. Sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedeni izpodbijani sklep, ki ga je tožena stranka oprla na točko e) 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da so države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi, pod pogoji iz člena 20 obvezane ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnja je bila zavrnjena in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Avstrija. Tožnik v tožbi niti ne ugovarja temu, da ne bi bila podana pravna podlaga po e) točki 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe. Zaradi tega sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče glede na tožbene navedbe zgolj poudarja, da tožnik za svoje trditve ni ponudil niti predlagal nobenih dokazov, ampak je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval zgolj s posplošenimi navedbami, ki jih v tožbi ni kakorkoli podrobneje konkretiziral oziroma svojih trditev o hipotetičnem bodočem ravnanju pristojnih organov Republike Avstrije v primeru tožnikove predaje ni s svojimi razlogi kakorkoli natančneje opredelil, niti ni v podkrepitev svojih navedb ponudil ničesar drugega. Zato po presoji sodišča tožnik ni zadostil zahtevam dokaznega bremena, ki je v tovrstnih zadevah deljeno med obe stranki in ne izključno ali pretežno na strani tožene stranke, tožnik pa, kot rečeno, za svoje trditve ni ponudil niti predložil nobenih dokazov, niti ne gre za splošno znana dejstva.

7. Sodišče prav tako ne more slediti tožbenim navedbam glede nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih tožnik v tožbi niti ne konkretizira. V tožbi namreč ni konkretno navedeno, kaj naj bi bilo v izpodbijanem sklepu navedeno takega, kar tožnik ni izjavil na razgovoru, prav tako pa tudi iz podatkov in listin predloženega upravnega spisa, vključno z zapisnikom o ustnem sprejemu tožnikove prošnje ne izhaja, da bi bile v sklepu kakršnekoli takšne navedbe, ki jih tožnik v razgovoru ni navedel. Prav tako v tožbi ne konkretizira in ne obrazloži oziroma določno ne opredeli kršitev procesnih določil, ki jih uvodoma v tožbi zgolj posplošeno uveljavlja. Kolikor pa tožnik uveljavlja kršitev pravil postopka zaradi domnevno pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa sodišče temu ugovoru ne more slediti, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne oziroma odločilne dejanske razloge in tudi pravilno navedla pravno podlago svoje odločitve, glede na med strankama nesporna dejstva, da je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Avstriji že pravnomočno zavrnjena in da je Republika Avstrija dne 4. 6. 2013 posredovala toženi stranki svoj odgovor, v katerem se je izrekla, da je v skladu z e) točko 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica EU za obravnavanje prošnje tožnika. Iz izpodbijanega sklepa pa med drugim izhaja, da bo v skladu s 3. odstavkom 19. člena Dublinske uredbe tožnik predan pristojnim organom Republike Avstrije na dogovorjenem kraju (nekdanjem mejnem prehodu Karavanke), v kolikor pa se to ne bi zgodilo v roku, določenem v 4. odstavku 19. člena Dublinske uredbe, pa bo njegovo prošnjo obravnavala Republika Slovenija.

8. Sodišče je po navedenem tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu (ZMZ, 59. člen).

K točki 2:

9. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

10. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

11. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani akt že z dnem svoje izdaje postal izvršljiv, saj je tudi v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira njegove izvršitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se v času sodnega odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu naknadno prenehal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja tožnik ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti (več) učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.