Jedro

Kot direktor tožene stranke in odredbodajalec je imel tožnik v družbi poseben položaj, ki mi je omogočal, da si odredi nižje izplačilo plače. Takšno ravnanje, ki ga je s konkludentnimi ravnanji potrjeval več let, dokazuje namen oziroma je mogoče šteti kot izjavo, da izpolnitve obveznosti tožene stranke, da mu izplača višjo plačo, ne da go zahteval. Iz tega razloga njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači nad prejetimi zneski ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. izreka in v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se v tem delu sedaj glasi: „Zavrne se zahtevek za izplačilo razlike v plači v neto znesku 106.477,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2007 do plačila in za odvod na neto zneske plač obračunane davke in prispevke, ki se plačujejo od plač.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 6.422,46 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožnik krije sam svoje stroške postopka.“ Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača razliko v plači v neto znesku 106.477,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2007 do plačila in odvede za tožnika davke in prispevke na izplačani neto znesek. Zahtevke za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.9.2007, o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 11.10.2007, za izplačilo odškodnine v neto znesku 126.464,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 63.231,81 EUR od 1.8.2007 do plačila ter od zneska 63.231,81 EUR od 1.9.2007 do plačila, za izplačilo odpravnine v znesku 76.693,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter za izplačilo razlike v plači v neto znesku 2.046,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2007 do plačila pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.053,29 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da tožnik ni bil le delavec, pač pa direktor družbe in so njegove temeljne dolžnosti drugačne kot dolžnosti ostalih delavcev. Izkoriščal je položaj direktorja, zato je njegova ravnanja potrebno presojati z vidika obveznosti in skrbnosti, ki veljajo za direktorja in ne z vidika položaja običajnega delavca, ki sploh ne bi mogel ravnati tako, kot je ravnal tožnik. Tožnik domnevnega dolga tožene stranke do njega ni izkazoval v poslovnih knjigah, za kar je bil odgovoren. Ni zanikal, da je prav on odredil, da se mu obračuna manjša plača, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, kar je pomenilo, da ni prikazal svoje morebitne terjatve na razliko. Tako je nadzorni svet dobil vpogled v izkaze, ki te razlike niso prikazovale. Kot je izpovedala priča I.Z.G., članica nadzornega sveta, je bila prepričana, da je tožnik prejel, kar mu pripada. To pomeni, da je tožnik s tem, ko ni izkazal svoje terjatve v razmerju do družbe kot svojega dolžnika, nedvomno izrazil, da te terjatve nima, torej se ji je odpovedal. Več let je toženki dajal vedeti, da je prejel vse, kar mu pripada. Tako je ravnal z motivom. Če bi mu tožena stranka izplačevala plačo po pogodbi o zaposlitvi, bi izkazovala izgubo. Ob tem pa bi nadzorni svet ukrepal, saj je dolžan zagotoviti, da so celotni prejemki člana uprave ustrezni sorazmerju z nalogami članov uprave in finančnim stanjem (1. odstavek 253. člena ZGD, 1. odstavek 270. člena ZGD). Izkaz izgube bi jasno pomenil, da plača ne ustreza finančnemu stanju družbe in da si je tožnik ne zasluži. Tožnik ni navedel nobenega legitimnega razloga za svoje ravnanje. Ravnal je v lastno korist na škodo družbinega premoženja, ne le s prikrivanjem nižjega izplačila plač, ampak tudi z drugimi dejanji. Poslovne knjige toženke pa tudi sicer izkazujejo veliko neverodostojnega poslovanja, ki ga je tožnik v imenu toženke sklenil z osebami, s katerimi je bil privatno povezan. Sodišče se do vseh teh dejstev ni opredelilo in ni izvedlo vseh relevantnih dokazov, npr. zaslišanja M.V. in B.Ž.. Napačno je zavrnilo ugovor, da se je tožnik odpovedal terjatvi oziroma odpustil dolg. To je v nasprotju z načeli civilnega prava, ki se smiselno uporabljajo tudi v zvezi s pogodbami o zaposlitvi. V pogodbenih razmerjih velja načelo vestnosti in poštenja, kar pomeni, da se lahko pogodbene stranke zanesejo na voljo, ki jo izrazijo druga drugi. Pogodbena stranka ne more poljubno spreminjati svoje volje, tako kot je to zanjo najbolj oportuno. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da naj bi bil tožnik odpoklican, ker v izkazih ni prikazoval razlike v plači. To iz sklepa o odpoklicu ne izhaja, prav tako ne iz zapisnika nadzornega sveta z dne 16.7.2007. Tožnik je bil odpoklican, ker je na tej seji, ko je nadzorni svet želel obravnavati njegov zahtevek, ki je bil popolno presenečenje in ki usodo družbe postavlja v negotovost, brezbrižno odgovoril, da se o tem ne misli pogovarjati. Odpoklican pa je bil tudi iz drugih razlogov. Pogodba o pravicah in obveznostih člana uprave z dne 29.10.2001 ni veljala tudi po 28.10.2006. Tudi glede tega je razlaga sodišča prve stopnje napačna. V tej pogodbi je določeno, da je sklenjena za čas trajanja mandata, do 28.10.2006, zato je s tem dnem nehala veljati. Iz zapisnikov in zaslišanja I.G.Z. ne izhaja, da se je nadzorni svet strinjal, da pogodba velja tudi za nov mandat. Dejstvo, da je toženka tožniku dne 9.10.2007 odpovedala pogodbo z dne 29.10.2001, ne pomeni, da je nadzorni svet veljavo te pogodbe odobril. Po 28.10.2006 pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena in če je tožnik užival koristi tudi po tem datumu, je bil deležen samo več pravic, kot je bilo podlage. Pritožba nasprotuje tudi odmeri stroškov postopka, saj je sodišče tožniku priznalo za prisotnost na naroku z dne 9.9.2008 550 točk, pravilno pa bi bilo 500 točk. Napačen je tudi seštevek, ki znaša 8. 280 točk in ne 10.130 točk. Zaradi te napake je previsoka vrednost materialnih stroškov in DDV-ja, ni pa obrazložen tudi izračun sodne takse v višini 3.938,36 EUR. V kolikor so v tem znesku zajete tudi takse v zvezi z zavarovanjem (začasna odredba), jih mora nositi tožnik sam, saj s tem delom v celoti ni uspel. V zvezi s stroški toženke navaja, da je preračun v evre nepravilen, saj 11.483,60 točk znaša 6.325,17 EUR in ne 5.376,39 EUR. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Zoper zavrnilni del se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v spremembe pravilnika o notranji organizaciji z dne 24.8.2007, čeprav je te listine tožnik prejel šele na dan zaključene obravnave in se o njih ni mogel izjasniti. Gre za bistveno kršitev, saj je tožnik dokazoval in zatrjeval, da delovno mesto vodja splošne službe, za katerega je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, v času podpisa sploh ni obstajalo. Tožena stranka ni dokazala, da je bil akt, v katerem bi bila določena sprememba sistemizacije, objavljen, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je eskalirala v kršitev ustavno zagotovljenih temeljnih pravic enakega varstva. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bil zamujen rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002) za podajo redne odpovedi iz poslovnih razlogov določal 30 dnevni rok po seznanitvi z razlogi za odpoved. Zanje pa je tožena stranka izvedela ob razrešitvi direktorja z dne 16.7.2007, zato je odpoved z dne 11.9.2007 prepozna. Bistvena kršitev je podana tudi s tem, ker je sodišče zavrnilo vpogled v listine, ki jih je v spis vložila tožeča stranka v zvezi z začasno odredbo. Iz teh dokumentov je razvidno, da je bila odločitev o tožnikovi razrešitvi sprejeta že pred datumom sklepa o razrešitvi z dne 16.7.2007. Napačna je ugotovitev, da je bil tožnik razrešen iz krivdnih razlogov, ker je zahteval izplačilo razlik neizplačanih plač, čeprav njegova terjatev ni bila izkazana v poslovnih knjigah. Ta ugotovitev se ne sklada z izpovedjo priče I.Z.G., ki je izpovedala, da bi bil tožnik kot direktor razrešen, če bi si pripadajoče razlike v plačah izplačal, ker ni poročal o poslovnih dogodkih, ki so bistveni za poslovni rezultat podjetja. Pripadajoča plača ni poslovni dogodek, ker je strošek poslovanja. Za tega je nadzorni svet vedel ali bi moral vedeti. Pritožba opozarja tudi na 10. člen pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave z dne 29.10.2001, ki določa, da tožena stranka praviloma tožniku kot direktorju ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez dokazanih krivdnih razlogov. Krivdni razlogi bi morali biti dokazani pred razrešitvijo, dokazno breme glede tega pa je na toženi stranki. Napačna je tudi ocena, da tožnik ni bil suspendiran, ampak da je bil na dopustu, ker odredbe o koriščenju dopusta ni izpodbijal. Tožnik je bil ob takojšnji zahtevi za predajo ključev, štampiljke in odreditvi koriščenja takojšnjega dopusta tako v stresu, da je bil dolgo časa v bolniškem staležu in sploh ni bil sposoben vložiti zahteve za varstvo pravic, niti zanjo ni imel pravnega interesa, saj ni delal. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka z nedovolitvijo vprašanj priči I.Z.G. v zvezi s poslovnim sodelovanjem tožene stranke z O. d.o.o., posledično pa logično tudi v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zahtevek za plačilo razlike v plači v znesku 2.046,88 EUR ni zastaran, saj tožbeni zahtevki za izplačilo razlike v plačah zastarajo v petih letih. Zavrnjen del zahtevka je v plačilo zapadel 15.9.2002 in 15.10.2002, tožba pa je bila vložena 5.9.2007. Tudi o povrnitvi stroškov sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno, saj je bil dne 29.4.2008 opravljen le narok po tožbi na izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ta narok pa tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka. Prav tako jih trpi tudi v zvezi z vsemi vlogami, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, odsotnost iz pisarne pa tudi ne more trajati več kot 40 točk za narok, saj je Kranj iz Ljubljane oddaljen le pol ure vožnje v eno smer. Tožniku bi morali biti priznani stroški sestave zadnje vloge (ki je bila podana iz razloga, ker mu je sodišče poslalo dan pred narokom vlogo tožene stranke, na katero je bil nato podan odgovor, z isto vlogo pa še nasprotna tožba) in stroški vlog, v katerih so bili podani predlogi za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z ugoditvijo vsem zahtevkom, vključno s povrnitvijo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so očitki sodišču prve stopnje neutemeljeni, saj se je opredelilo do vseh relevantnih in pravočasno podanih navedb, odločitev glede zavrnilnega dela pa je tudi pravilno in ustrezno utemeljilo. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora nanjo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo in da je dejansko stanje popolno ugotovilo. V pretežnem delu je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači v I. točki izreka ter posledično na odločitev o stroških postopka.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba utemeljeno poudarja, da je bil tožnik direktor tožene stranke in da so bile njegove dolžnosti drugačne od dolžnosti ostalih delavcev. Pritožbeno sodišče dodaja, da so bile drugačne tudi njegove pravice in pooblastila. Bil je član uprave s sklenjeno pogodbo o pravicah in obveznostih člana uprave. Ta je v 1. odstavku 4. člena določala, da direktor prejema mesečno neto plačo v razmerju 1:5,5 povprečne neto plače v delniški družbi, v 4. odstavku pa, da v kolikor bi bile plače delavcev v RS na kakršenkoli način omejene, mora delniška družba direktorju izplačati plačo, ki je enaka maksimalno dovoljeni plači v RS; razlika do pogodbenega zneska pa se izplačuje v vrednostnih papirjih ali drugih veljavnih oblikah. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, si tožnik ni izplačeval plače, določene s pogodbo o zaposlitvi. Tega dejstva v poslovnih knjigah ni prikazal. Kljub temu se po oceni sodišča prve stopnje tožnik s tem, ko si je odredil izplačevanje nižje plače, pravici do plače ni odpovedal in mu tožena stranka razliko dolguje.

Pritožbeno sodišče s takim stališčem ne soglaša. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 29.10.2001. Ta je predvidevala nižje izplačilo plače od pogodbeno dogovorjene le v primeru, če bi bilo izplačevanje plač omejeno s predpisi na ravni države. Nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene pa je bilo mogoče izplačevati tudi v primeru iz 2. odstavka 253. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS 30/1993 – 139/2004), ki določa, da lahko nadzorni svet zniža prejemke članov uprave, če po določitvi prejemkov nastopi poslabšanje poslovanja družbe, ki bi ogrozilo gospodarsko stanje družbe ali bi ji povzročilo škodo. Od novembra 2001 do aprila 2007 je tožnik prejemal nižjo plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, vendar ne iz zgoraj naštetih razlogov. Izplačilo nižjih plač je odrejal sam, po tožbenih navedbah „zaradi potrebe po likvidnih sredstvih“.

Tožnik in tožena stranka sta sklenila pogodbo o pravicah in obveznostih člana uprave za obdobje petih let, torej za čas mandata. Po izteku petletnega mandata je bil tožnik ponovno imenovan za direktorja tožene stranke. Nova pisna pogodba ni bila sklenjena, še naprej pa se je izvajala prejšnja. To ne pomeni, da pogodbe ni bilo, ampak le, da ni bila sklenjena v pisni obliki. Ena od obveznosti tožene stranke v tem pogodbenem razmerju je bila tudi izplačevanje dogovorjene plače. Stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbene obveznosti treba izpolnjevati, je sicer pravilno, vendar pa pozna civilno pravo vrsto institutov, ki pogodbeno stranko odvezujejo te obveznosti. Med drugim je v 319. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 – 40/2007) v poglavju o odpustu dolga določeno, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja ter da za veljavnost tega sporazuma ni potrebno, da bi bil sklenjen v obliki, v kakršni je sklenjen posel, iz katerega je obveznost nastala. Za podobno situacijo gre v spornem primeru. Kot direktor tožene stranke in odredbodajalec je imel tožnik v družbi poseben položaj, ki mu je omogočal, da si je odredi nižje izplačevanje plač. Ravnanje, ki ga je s konkludentnimi dejanji potrjeval več let, izkazuje tožnikov namen, da izpolnitve ne bo zahteval. To izhaja tudi iz dejstva, da tožnikova odpoved delu plače ni bila z ničemer pogojena, odredba o nižjem izplačilu pa tudi ni bila dana s kakšnim zadržkom (tudi nadzorni svet o tem ni bil obveščen). Odreditev nižjega izplačevanja plač je zato mogoče šteti za izjavo, dano toženi stranki, da tožnik ne bo zahteval izpolnitve obveznosti. O enakem vprašanju je takšno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 5/2005 z dne 21.6.2005. Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti zahtevka s tega vidika ni presojalo, je napačno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za izplačilo 106.477,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2007 do plačila, zavrnilo.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.9.2007, za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi in za izplačilo 205.205,58 EUR. Ugotovilo je, da je bil tožnik s položaja direktorja razrešen, zato mu je tožena stranka upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. V podpis mu je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal, pri čemer napake volje ni ugotovilo. Ker je sodna presoja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po določbi 3. odstavka 90. člena ZDR omejena le na utemeljenost odpovednega razloga, določbe ZDR o rokih, v katerih je treba podati odpoved (5. odstavek 88. člena ZDR) ne pride v poštev. Tožnik je bil razrešen iz krivdnih razlogov, zato do odškodnine ob razrešitvi po pogodbi o pravicah in obveznosti člana uprave ni upravičen, prav tako pa tudi ne do odpravnine, ki bi mu šla v primeru prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijanega dela sodbe. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni dopustilo dokazovanja (ne)obstoja delovnega mesta vodja splošne službe v aktu o notranji organizaciji. Po 1. odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Sodišče odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odstavek 213. člena ZPP). Dejstvo, ali je bilo delovno mesto vodja splošne službe vsebovano v aktu o notranji organizaciji, za odločitev ni bilo pomembno, zato sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikovih pravic, ker dokazovanja v tej smeri ni izvajalo. Če pa bi že šlo za pomembno dejstvo, bi imela opustitev sodišča prve stopnje za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana s tem, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za vpogled v listine, ki so bili predloženi v zvezi z začasno odredbo. Če sodišče katerega od predlaganih dokazov ne izvede, to kot že rečeno ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ampak ima to lahko za posledico nepopolno ali pa napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar pritožba ugotavlja že sama z navedbo, da bi bilo na podlagi teh listin mogoče ugotoviti, da je bila odločitev o razrešitvi sprejeta že pred 16.7.2007. Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je obseg sodne presoje pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo delavec podpiše, na podlagi 3. odstavka 90. člena ZDR zožen. To pomeni, da ima v tem primeru delavec možnost izpodbijati le utemeljenost odpovednega razloga. Pritožba v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga ne navaja ničesar, ampak vztraja pri stališču, da je odpoved nezakonita zaradi prekoračitve subjektivnega roka in zaradi ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga v aktu o notranji organizaciji ob ponudbi ni bilo. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, v okvir presoje utemeljenosti odpovednega razloga roki iz 5. odstavka 88. člena ZDR ne sodijo, o čemer je Vrhovno sodišče RS že v številnih zadevah zavzelo povsem jasno stališče (npr. opr. št. VIII 232/2006 z dne 2.11.2006). Obstoj delovnega mesta v aktu o notranji organizaciji (ali aktu o sistemizaciji) ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še toliko manj pa vpliva na utemeljenost odpovednega razloga.

Obstoj ponujenega delovnega mesta v aktu o notranji organizaciji pa tudi ne vpliva na zakonitost (veljavnost) nove, podpisane pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi lahko tožniku ponudila tudi pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto ali pa mu je sploh ne bi ponudila. V konkretnem primeru mu je ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, stranki pa sta vsebino in obseg dela delovnega mesta vodja splošne službe ter pravice in obveznosti, ki iz tega izhajajo, v pogodbi o zaposlitvi opredelili, kar za njeno veljavnost zadostuje. Nadalje pa iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje izhaja, da je tožnik novo pogodbo podpisal brez napake volje, ki je sicer lahko razlog za izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je prejel ponudbo 11.9.2007, pogodbo pa je podpisal 11.10.2007. Tožena stranka ga k podpisu ni silila ali mu kakorkoli grozila, strah za eksistenco pa je logična posledica grozeče izgube zaposlitve. Vendar pa ne gre za strah v smislu 45. člena OZ, saj ni bil povzročen z nedopustno grožnjo tožene stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Pravilna je odločitev tudi v zvezi z zahtevkoma za plačilo odškodnine po 3. odstavku 10. člena in odpravnine po 4. odstavku 10. člena pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave. Po 3. odstavku 10. člena mora v primeru enostranske odpovedi delovnega razmerja „brez dokazne krivde“ s strani delniške družbe ali v primeru suspenza direktorja „brez dokazne krivde“, delniška družba izplačati direktorju polno plačo za obdobje do konca veljavnosti pogodbe oziroma najmanj 150.000 DEM (sedaj 76.693,97 EUR). Izraz „brez dokazne krivde“ je sicer povsem nesmiseln, vendar pa iz konteksta celotne pogodbene določbe izhaja, da gre za odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja, ki bi bilo posledica tožnikovega nekrivdnega ravnanja oziroma zaradi suspenza (prepovedi opravljanja dela) iz nekrivdnega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji za izplačilo odpravnine po tej določbi niso izpolnjeni. Tožnik je bil sicer razrešen, ni pa mu bilo odpovedano delovno razmerje. Odpovedana mu je bila le pogodba o pravicah in obveznostih člana uprave, zaposlitev pa je ohranil na drugem delovnem mestu, saj je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. Prav tako ni bil suspendiran. V času podpisa pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave je bil suspenz (začasna odstranitev delavca) urejen v določbah 95. do 99. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) in je bil predviden le v primeru uvedenega disciplinskega postopka ali neopravičenega izostanka. Novi ZDR, ki je že veljal ob nastopu drugega mandatnega obdobja, je uvedel institut prepovedi opravljanja dela (v primeru odpovedi iz krivdnega razloga ali začasnega zadržanja učinkovanja prenehanja delovnega razmerja). Tožena stranka tožniku ni prepovedala opravljati dela (v tem primeru bi bil upravičen le do nadomestila plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih), ampak mu je odredila dopust (ki pa ga zaradi bolniškega staleža tudi ni nastopil). Ker bi torej tožniku pripadala odškodnina po 3. odstavku 10. člena le v primeru odpovedi delovnega razmerja (prenehanje) in v primeru suspenza (prepoved opravljanja dela) iz nekrivdnih razlogov, ti pogoji pa niso izpolnjeni, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek za izplačilo 76.693,97 EUR upravičeno zavrnilo.

Ob navedenem ni potrebe po ugotavljanju, ali je bil tožnik razrešen iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov, saj pogodba pravice do odškodnine ne veže na razrešitev iz nekrivdnih razlogov, ampak na odpoved delovnega razmerja. Vprašanje, ali je bil tožnik razrešen iz krivdnih razlogov bi bilo relevantno le v primeru, če bi tožniku hkrati z razrešitvijo delovno razmerje prenehalo.

Tudi pogoji iz 4. odstavka 10. člena pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave niso izpolnjeni. Po tej določbi bi bil tožnik upravičen po preteku petletnega pogodbenega roka in v primeru prenehanja delovnega razmerja do šestmesečnega odpovednega roka in do odpravnine v višini 12-kratne zadnje mesečne plače, ki se izplača v dveh zaporednih mesečnih zneskih, takoj po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je prvi mandat po pogodbi o pravicah in obveznostih člana uprave prenehal 28.10.2006, po tem pa je bil ponovno imenovan za direktorja tožene stranke. Ker nova pogodba ni bila sklenjena, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je še naprej veljala (in se je dejansko tudi uporabljala) prejšnja z dne 29.10.2001. Tožniku je drugi mandat predčasno prenehal zaradi razrešitve in ne zaradi preteka, delovno razmerje pa mu tudi ni prenehalo kot direktorju, ampak kasneje, ko je imel že sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi, zato do odpravnine po 4. odstavku 10. člena pogodbe ni upravičen.

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek za izplačilo razlike v plači za avgust 2002 in do 4.9.2002, upoštevaje petletni zastaralni rok, saj je bila tožba vložena 5.9.2007. Pri tem je prezrlo, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilna zapadlost vtoževanih terjatev, torej za avgust 2002 v septembru 2002, za september pa v oktobru 2002. Datuma zapadlosti sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, glede na določbo 12. člena pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave, ki se sklicuje na določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in panožne kolektivne pogodbe pa je potrebno ugotoviti, da je po 3. odstavku 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) plačilni dan 18. v mesecu za pretekli mesec. Zato terjatev iz naslova razlike v plači za avgust in del septembra 2002 dne 5.9.2007 ni bila zastarana. Kljub temu pa je odločitev pravilna iz razlogov, ki so zajeti v obrazložitvi k pritožbi tožene stranke. Zahtevek tudi iz naslova razlike v plači za avgust in september 2002 namreč ni utemeljen, ker se je tožnik delu plače odpovedal. Zaradi spremembe dela sodbe je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je v sporu v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve vseh potrebnih priglašenih stroškov postopka. Najprej je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje toženi stranki napačno odmerilo stroške postopka, zaradi napačnega seštevka materialnih stroškov in DDV, ki jih ni preračunalo v EUR (seštevek vseh stroškov, ki jih je priznalo, znaša 7.587,00 EUR in ne 6.602,24 EUR). Vendar pa pritožba tožnika upravičeno nasprotuje priznanju stroškov postopka toženi stranki za pristop na narok z dne 29.4.2008. Sodišče prve stopnje je te stroške toženi stranki priznalo v nasprotju z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po kateri delodajalec v sporu zaradi obstoja in prenehanja delovnega razmerja krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid. Zapisnik o naroku se v (tudi sicer neurejenem) spisu nahaja pred tožbo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bila ta vložena prej, vendar pa je treba upoštevati datume posameznih opravljenih procesnih dejanj, pa tudi njihovo vsebino. Narok z dne 29.4.2008 se je opravil v zvezi s tožbo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka do povrnitve stroškov za pristop nanj (500 točk) ni upravičena, kakor tudi ne do nagrade za odsotnost iz pisarne (80 točk). Toženi stranki so priznani tudi stroški za vlogo z dne 8.1.2008, ki je v spisu ni. Zato ji ti stroški ne pripadajo. Če pa gre morda za vlogo z dne 18.1.2008, ji ne pripadajo niti zanjo, saj je podana v zvezi z zahtevkom zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stroški za odsotnost iz pisarne so priznani pravilno, saj je zaradi potovanja pooblaščenca iz Ljubljane v Kranj in nazaj potrebnih več kot pol ure v eno smer. Glede na navedeno je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov zastopanja v višini 9.280 točk oziroma 4.259,52 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV, 39,60 EUR kilometrine in 1.186,25 EUR sodnih taks pa 6.422,46 EUR.

Tožnik v sporu ni uspel, zato krije sam svoje stroške postopka.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar pa stroškov za njeno sestavo ni priglasila. Priglasila jih je za odgovor na pritožbo tožnika, ki k razjasnitvi zadeve ni pripomogel. Zato te stroške krije sama.