Jedro

Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje, zato pravilnost in zakonitost razrešitve ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem.

Tožnik, ki je bil upravičen do plače po svoji pogodbi, je sam odrejal, da se mu izplačuje nižja plača. Ta odreditev se lahko šteje kot izjava dolžnici (toženi stranki), da izplačila dela plače ne bo zahteval, in tudi v poslovnih knjigah izplačevanje nižje plače (kot dolg do tožnika) ni bilo izkazano. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, nadzorni svet pa, čeprav je bil seznanjen o izplačevanju nižje plače, tudi ni sprejel nobenega sklepa v zvezi s tem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil direktor tožene stranke. Nadzorni svet ga je 16. 7. 2007 razrešil iz krivdnih razlogov. Tožena stranka mu je 10. 9. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnik 11. 10. 2007 podpisal. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi denarne zahtevke za plačilo zneskov na podlagi 10. člena Pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave. Ugodilo pa je zahtevku za plačilo premalo izplačane plače, razen v manjšem delu zahtevka, ki naj bi zastaral. V okviru presoje le utemeljenosti odpovednega razloga na podlagi 90. člena ZDR je ugotovilo, da tožnik zaradi razrešitve z mesta direktorja ni mogel več opravljati del in nalog direktorja, za kar je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je bil razrešen kot direktor, ni pa mu kot direktorju prenehalo delovno razmerje. Zoper sklep o razrešitvi iz krivdnih razlogov tožnik ni vložil tožbe na pristojnem sodišču. Ker mu delovno razmerje ni prenehalo kot direktorju, razrešen pa je bil iz krivdnih razlogov, ni upravičen do odpravnin po 10. členu Pogodbe. Tožena stranka tožniku ni grozila v zvezi s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko povzroči pri posamezniku strah za eksistenco, vendar je ta strah pričakovan in normalen in ne predstavlja strahu v smislu 45. člena OZ. Odpoved delu plače bi morala biti jasno in konkretno izražena in ne zadošča zgolj okoliščina, da višina razlike ni bila prikazana v poslovnih knjigah.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v ugodilnem delu tako, da je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo premalo izplačane plače. Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo v zavrnilnem delu. Tožnik je prejemal nižjo plačo na podlagi svoje odredbe, ta ni bila dana s kakšnim zadržkom in odpoved delu plače ni bila z ničemer pogojena. Gre za enako vprašanje kot v zadevi VIII Ips 5/2005, v kateri je enako stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče. Pritrdilo je odločitvi prvostopnega sodišča o obsegu sodne presoje, v zvezi z utemeljenosti odpovednega razloga pa pritožba ni navajala ničesar. Pritrdilo je tudi stališču sodišča prve stopnje, da nova pogodba o zaposlitvi ni bila podpisana z napakami volje v smislu 45. člena OZ. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi pritožbo v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino in odpravnino po 10. členu Pogodbe.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede zahtevka na izplačilo plač navaja, da po določbi 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in da se tožnik s tem strinja. V predmetni zadevi sta upnik in dolžnik združena v eni osebi: tožnik v vlogi zaposlenega in zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz tožnikove izpovedbe pa kaj takega ne izhaja, okoliščina, da je pridobil obračun razlike plač pa kaže na to, da je nameraval zahtevati izplačilo neizplačanega dela plač. Šlo je le za začasen odlog izplačila, ravnanje tožnika, da si določeno obdobje ni izplačeval plače v celoti, še ni dovolj za zaključek, da naj bi toženki dolg odpustil. Judikat Vrhovnega sodišča VIII Ips 5/2005 temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju. Glede zahtevka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da kolikor je obstajal krivdni razlog za razrešitev z mesta direktorja, je tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko le krivden. Ni prenehala potreba po delovnem mestu direktorja, le tožnik iz domnevnih krivdnih razlogov ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela direktorja. Navaja razloge, zaradi katerih naj bi bila njegova razrešitev z mesta direktorja nepravilna in v neskladju z ZGD-1. Glede nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da pri podpisu pogodbe o zaposlitvi dne 11. 10. 2007 ni bilo napak volje tožnika v smislu 45. člena OZ. Neutemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi nedvomno predstavlja nedopustno grožnjo tožene stranke. Glede odškodnine in odpravnine po 10. členu Pogodbe o zaposlitvi navaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnega razloga in sodišče meša razrešitev iz krivdnega razloga in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistveno pa je, kakšen je bil razlog odpovedi, ne pa kakšen je bil razlog razrešitve. Pogodba ne določa, da tožena stranka ni dolžna izplačati odškodnine, če se tožnik zaposli na drugem delovnem mestu. Sodišče je spregledalo, da tožnik ni uveljavljal odpravnine po četrtem, pač pa po petem odstavku 10. člena Pogodbe in zmotno zaključuje, da tožena stranka tožniku ni odpovedala delovnega razmerja.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revizija na več mestih navaja, da naj bi sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi nejasni. Vendar nato te trditve ne utemelji, ampak navaja razloge, zakaj naj bi sodišče dejansko stanje o odločilnih dejstvih ugotovilo zmotno ali nepopolno oziroma zakaj je napačno uporabilo materialno pravo. To pa je po eni strani uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP), po drugi strani pa uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava in ne procesnih kršitev. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Tudi v spremenjenem delu glede plačila razlike v plači izpodbijana sodba ima razloge in ti razlogi niso v nasprotju z listinami v spisu in zapisniki o izvedbi dokazov, konkretno o izpovedbi tožnika. Zato zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti sodbe ni.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove

10. Tožnik je bil s sklepom Nadzornega sveta z dne 8. 8. 2001 imenovan na delovno mesto direktorja družbe za mandatno dobo 5 let. S toženo stranko je za čas mandata sklenil Pogodbo o pravicah in obveznostih člana uprave in sicer na podlagi 259. člena Zakona o gospodarskih družbah. Ta pogodba je ostala v veljavi tudi potem, ko je bil tožnik po poteku mandata ponovno imenovan za direktorja. V osnovi torej sploh ni šlo za pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa iz vsebine pogodbe izhaja, da je z njo urejeno tudi delovno razmerje tožnika (na primer s sklicevanjem na kolektivno pogodbo) in tudi njegove pravice v primeru prenehanja delovnega razmerja. Nenazadnje pa jo je tožena stranka sama štela tudi za pogodbo o zaposlitvi in jo je kot tako odpovedala.

11. Nadzorni svet je s sklepom z dne 16. 7. 2007 tožnika s tem dnem razrešil iz krivdnih razlogov. Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje. Pravilnost in zakonitost razrešitve zato ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Če je bil razrešeni direktor tudi v delovnem razmerju in mu to preneha, je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku. Iz pravnega mnenja, sprejetega na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 12. 6. 2008, izhaja, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi razrešitev izpodbijal pred za to pristojnim sodiščem. Sodišče je v tem delovnem sporu zato razrešitev lahko upoštevalo le kot dejstvo, ne da bi se spuščalo v utemeljenost razlogov zanjo, torej v presojo, ali so bili zanjo podani zatrjevani krivdni razlogi. Tudi posredno ne, saj pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje) tožniku ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov.

12. Tožniku je bila odpovedana pogodba (o zaposlitvi) na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR, torej s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal. Pravilno in skladno s sodno prakso izpodbijana sodba navaja, da je obseg sodne presoje v takih primerih omejen le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Vendar pa tožnik tega v pritožbi ni uveljavljal, zato so revizijske navedbe glede (ne)utemeljenosti odpovednega razloga nedovoljena revizijska novota (372. člen ZPP). Tožnik je v pritožbi navajal le, da niso obstajali krivdni razlogi, torej razlogi za razrešitev z mesta direktorja.

Zakonitost nove pogodbe o zaposlitvi

13. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da tožnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal z zatrjevanimi napakami volje. Predčasna razrešitev z mesta direktorja je vsekakor možnost in pravica pristojnega organa gospodarske družbe. Končna posledica razrešitve je lahko tudi izguba zaposlitve, na katero je tožnik lahko in moral računati že ob imenovanju. Nenazadnje so bile s pogodbo dogovorjene tudi določene pravice tožnika za tak primer (odpovedni rok, odškodnina, odpravnina). Možnosti razrešitve in posledično prenehanje delovnega razmerja zato ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo v smislu 45. člena OZ. V času, ko je pogodbo podpisal, je takrat veljavni ZTPDR v 13. členu – izhajajoč iz predpostavke, da je poslovodni organ tudi v delovnem razmerju – predvidel razporeditev razrešenega direktorja na drugo ustrezno delovno mesto. Ob razrešitvi in odpovedi pogodbe pa je ZDR v 88. in 90. členu predpisal obveznost delodajalca, da delavcu, katerega delo ni več potrebno, ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. V obeh primerih je šlo za ohranitev zaposlitve. Ker je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal in v reviziji ne zatrjuje, da bi šlo za ponudbo neustrezne zaposlitve, niti ni mogoče govoriti o kakšnem strahu za izgubo zaposlitve in sredstev za preživljanje.

Odškodnina in odpravnina

14. Neutemeljena je revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine po tretjem odstavku 10. člena in odpravnine po četrtem odstavku 10. člena Pogodbe. Do teh bi bil tožnik upravičen le, če bi mu delovno razmerje prenehalo. Ker pa do prenehanja delovnega razmerja sploh ni prišlo, že zato ni pogojev za izplačilo teh zneskov. Pravica do odškodnine po tretjem odstavku 10. člena Pogodbe ni vezana na razrešitev z mesta direktorja, temveč bi bil tožnik do nje upravičen le, če bi mu bilo kot direktorju odpovedano delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi).

15. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da je tožnik uveljavljal odpravnino po petem in ne četrtem odstavku 10. člena Pogodbe. Ne gre za dve različni odpravnini. Če tožniku ne gre odpravnina po četrtem odstavku mu ne gre niti odpravnina po petem odstavku: dvakratna odpravnina, določena za primer, ko bi družba kršila določbo četrtega odstavka 10. člena pogodbe.

Razlika v plači

16. Neutemeljena je revizija tudi v delu, v katerem je sodišče druge stopnje na pritožbo tožene stranke spremenilo prvostopno sodbo in zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači v neto znesku 106.477,34 EUR, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov ter zamudne obresti.

17. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o tem, da je šlo za odpust dolga in ne le za začasen odlog plačila. Razlogi za izplačevanje nižje plače od pogodbeno dogovorjene za odločitev niso bistveni, izpodbijana sodba pa se tudi utemeljeno sklicuje na sodno prakso v skoraj identičnem primeru. Razlik v dejanskem stanju, ki jih navaja revizija, glede odločilnih dejstev namreč ni. Pri tem tožnik le deloma povzema svojo izpovedbo o obveščenosti nadzornega sveta: izrecno je namreč izpovedal tudi, da so bili „člani nadzornega sveta seznanjeni, da si ne izplačuje plače po pogodbi o zaposlitvi“. Obrazložitev izpodbijane sodbe (na strani 5), da nadzorni svet ni bil obveščen se nanaša le na to, da nadzorni svet ni bil obveščen o tem, da bi bila tožnikova odpoved delu plače s čimerkoli pogojena ali dana s kakšnim zadržkom.

18. Na odločitev ne more vplivati niti zatrjevana okoliščina, da je tožnik nameraval zahtevati plačilo razlike plače in je v ta namen pridobil obračun razlike. Namera, da kljub odpustu dolga upnik zahteva izplačilo, sama po sebi ne pomeni, da odpusta ni bilo.

19. Glede odločitve o tem, da je tožnik tudi s svojimi (konkludentnimi) dejanji izkazal namen, da izplačila razlike ne bo zahteval, pa so razlogi v bistvenem delu enaki, kot v zadevi VIII Ips 5/2005. Za odpust dolga ni potrebna kakšna obličnost (drugi odstavek 319. člena OZ), zato okoliščine o tem, komu je bila dana izjava o odpustu in kdo se je poleg revidenta, ki je sam odredil vse potrebno v zvezi s svojim znižanjem plače, z njo strinjal, na odločitev ne morejo vplivati. To še posebno zato, ker se prav v tem elementu prepleta vloga tožnika kot upnika do tožene stranke (ki da izjavo, da ne bo zahteval izpolnitve) in direktorja, ki upravlja (vodi) toženo stranko.

20. OZ v 319. členu določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. V spornem primeru gre za podoben dejanski in pravni položaj. Tožnik, ki je bil upravičen do plače po svoji pogodbi, je sam odrejal, da se mu izplačuje nižja plača. Ta odreditev se lahko šteje kot izjava dolžnici (toženi stranki), da izplačila dela plače ne bo zahteval, in tudi v poslovnih knjigah izplačevanje nižje plače (kot dolg do tožnika) ni bilo izkazano. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, nadzorni svet pa, čeprav je bil seznanjen o izplačevanju nižje plače, tudi ni sprejel nobenega sklepa v zvezi s tem. Ker je tožnik svojo izjavo več mesecev potrjeval tudi s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je določala individualna pogodba, je logičen zaključek, da je tožnik takrat imel v svojem namenu, da tovrstne izpolnitve tožene stranke ne bo zahteval. 21. Ker je z odpustom dolga obveznost prenehala, tožena stranka do tožnika iz naslova neizplačanih plač nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožnik ne more uspešno zahtevati izplačila razlike plače. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, kjer je bila odpuščena) ugasne. Zato je sodišče druge stopnje tožnikov zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

22. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.