Jedro

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, ni pa se v sodbi do njih izrecno opredelilo. To pomanjkljivost bi lahko odpravilo sodišče druge stopnje. Enako velja za ugotavljanje, ali so bile v zvezi s tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS ter ali so postale dokončne in pravnomočne oziroma ali je tožnik v zvezi z njimi uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu. Ta vprašanja ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča bi lahko sodišče druge stopnje samo odpravilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odpravnine. To nasprotje je bilo posledica pisne oziroma računske pomote.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati razliko nadomestila plače za obdobje od januarja 2019 do marca 2021 v neto zneskih od pripadajočih bruto zneskov, kot izhaja iz I. točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); da mora tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leti 2019 in 2020 v znesku 1.578,96 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in da mora tožniku plačati preostanek odpravnine v znesku 250,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno uspešnost za mesec maj 2018, junij 2018 in julij 2018, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti na denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust in višji zahtevek iz naslova odpravnine (IV. točka izreka). V V. točki izreka je vzelo na znanje delni umik tožbe za znesek 981,04 EUR iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 in 2020 in postopek v tem delu ustavilo. V VI. točki izreka je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval obračun ter odvod davkov in prispevkov za vtoževane denarne prejemke. V VII. točki izreka je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I., III. in VII. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3.Toženka vlaga pritožbo zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje s predlogom, da ga vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje z napotkom, da sodišče druge stopnje sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da samo odloči o tožbenem zahtevku tožnika in ga zavrne. Podredno predlaga, da vrhovno sodišče samo zavrne zahtevek tožnika za izplačilo razlik v nadomestilih plače za obdobje januar 2019 do marca 2021 in za plačilo razlike v odpravnini. Navaja, da soglaša z obrazložitvijo sklepa sodišča druge stopnje, da je sodišče v delovnopravnih sporih vezano na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa in da ni upravičeno posegati vanje ter za isto časovno obdobje ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost tožnika za delo, kot je naveden v teh odločbah. Tožniku je plačala vsa nadomestila plač za čas bolniške odsotnosti na podlagi potrdil njegovega osebnega zdravnika o upravičenih zadržanostih z dela. Dokazovala je, da so ta potrdila postala dokončna in pravnomočna, tožnik pa ni niti navajal niti dokazoval nasprotnega. Meni, da bi pritožbeno sodišče s pravilno uporabo materialnega prava lahko samo odpravilo kršitve pred sodiščem prve stopnje, ki jih je ugotovilo in samo spremenilo razveljavljeno sodbo tako, da bi tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlik v nadomestilih plače za čas bolniške odsotnosti z dela za obdobje od januarja 2019 do marca 2021 zavrnilo, tožniku pa naložilo pravdne stroške toženke. V zvezi z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje o razliki v odpravnini, ki je bila prisojena tožniku, pa izpostavlja, da je dejansko stanje tudi v tem primeru popolnoma jasno in da bi lahko sodišče druge stopnje pisno napako v izreku (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), samo pravilno spremenilo tako, da je tožnik upravičen samo do razlike v odpravnini v višini 20,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožba, ki jo ureja 357.a člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP) je namenjena zagotavljanju učinkovitega uresničevanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Drugi odstavek 357.a člena ZPP določa, da se lahko sklep sodišča druge stopnje izpodbija samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP), ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP), ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

6.Sodišče druge stopnje lahko le izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer razveljavitev ne sme povzročiti hujše kršitve pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vrhovno sodišče presoja razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje le v okviru razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP, ne presoja pa vsebinskih razlogov, zaradi katerih se je sodišče druge stopnje odločilo za razveljavitev odločbe sodišča. Vrhovno sodišče mora glede na navedeno pretehtati, ali so za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje dejansko obstajali razlogi iz 357.a člena ZPP ali pa bi lahko sodišče druge stopnje o zahtevku odločilo samo.

7.V zvezi z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje glede prisojene razlike nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela je sodišče druge stopnje v 12. točki obrazložitve navedlo, da je ostalo neraziskano, ali je tožnik zahteval presojo osebnega zdravnika pri imenovanem zdravniku, ali so bile v zvezi z tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS, ali so postale dokončne in pravnomočne oziroma ali je tožnik zoper njih uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu. Vprašanja v zvezi z razlogom za tožnikovo začasno zadržanost od dela so po stališču sodišča druge stopnje samostojna pravna celota in v dosedanjem postopku niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Iz tega razloga je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, ker bo moralo sodišče prve stopnje stranki najprej v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da dopolnita svoje navedbe in dokaze v skladu z materialnim naziranjem sodišča druge stopnje, nato pa bo moralo izvesti dokazni postopek in šele nato odločiti o utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz naslova razlike v nadomestilu za čas začasne zadržanosti tožnika od dela. Ugodilo je tudi pritožbi toženke v zvezi s prisojeno razliko v odpravnini in v 13. točki obrazložitve pojasnilo, da je v tem delu sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker med izrekom in obrazložitvijo obstaja nasprotje, katerega lahko odpravi le sodišče prve stopnje.

8.Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika, ni pa se v sodbi do njih izrecno opredelilo. Kljub temu bi po presoji vrhovnega sodišča to pomanjkljivost lahko brez težav odpravilo sodišče druge stopnje.(1) Enako velja za ugotavljanje, ali so bile v zvezi z tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS ter ali so te postale dokončne in pravnomočne oziroma je tožnik v zvezi z njimi uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu.

9.Ta vprašanja ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje.(2) Ugotavljanje tega, ali je tožnik zahteval presojo osebnega zdravnika, ali so bile v zvezi z njegovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS in ali je glede teh odločb zahteval sodno varstvo, je povsem nezahtevno in ne terja posebnega postopka.(3)

10.Sodišče druge stopnje bi lahko samo odpravilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede prisojene višine odpravnine, kar je opredelilo kot bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.(4) Drugi odstavek 347. člena ZPP (na katerega se sklicuje tudi drugi odstavek 357.a člena ZPP) dopušča, da sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi odpravi tudi bistvene kršitve določb postopka, ki jih je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z izvedbo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča se med tovrstne bistvene kršitve določb postopka uvršča tudi ugotovljena kršitev oziroma pomota.

11.Dopolnjeni postopek pred sodiščem druge stopnje in odločitev o zahtevku tožnika pred sodiščem druge stopnje bo pripomogel k ekonomičnejši in hitrejši rešitvi sporne zadeve in s tem k zagotovitvi učinkovitega uresničevanja ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS.

12.Glede na navedeno in v skladu s petim odstavkom 357.a člena ZPP je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

13.Odločitev o stroških pritožbe temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

14.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Glej tudi Zobec J. v komentarju k 347. členu ZPP, str. 383; Pravdni postopek; Zakon s komentarjem 3. knjiga, Ude, Betetto in drugi, GV Založba, 2009.

Op. št. (2)Ne gre namreč za pomemben sklop dejanskih in pravnih vprašanj, o katerih sodišče prve stopnje še ni zavzelo stališča in izvajalo dokazov.

Op. št. (3)Iz podatkov spisa tudi sicer ni razvidno, da bi tožnik v postopku navajal, da bi zahteval presojo osebnega zdravnika pri imenovanem zdravniku. Tožnik se ni skliceval niti na odločbe ZZZS niti na to, da bi zahteval sodno varstvo zoper morebitne odločbe ZZZS, prav tako pa v zvezi s tem ni predlagal nobenih dokazov.

Op. št. (4)To nasprotje je očitno le posledica pisne oziroma računske pomote. Sodišče prve stopnje je tožniku v izreku prisodilo preostanek odpravnine 250,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto zneske od 16. 4. 2021 do plačila (to je znesek razlike v odpravnini, ki ga je tožnik vtoževal), višji znesek iz tega naslova pa je zavrnilo. V 25. točki obrazložitve sodbe je podrobno pojasnilo, zakaj je tožnik upravičen do razlike v odpravnini; to razliko je tudi izračunalo, vendar tudi pri tem storilo manjšo napako. V nadaljevanju je obrazložilo tudi, da je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več iz naslova odpravnine.