Jedro

Glede na materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Vprašanje vzroka za začasno nezmožnost za delo je vprašanje, ki glede na citirano pravno podlago nedvomno predstavlja samostojno pravno kategorijo. Kot takšno je tudi predmet odločanja o glavni stvari, o kateri najprej odloča upravni organ in nadalje (v primeru uporabe nadaljnjih pravnih sredstev) socialno sodišče. V predsodnem postopku in nato v socialnem sporu tako ni nujno, da je sporno razmerje zgolj v tem, ali je delavec (zavarovanec) upravičen do bolniškega staleža v določenem časovnem obdobju, temveč je lahko sporno izključno vprašanje, ali je začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, poškodbe pri delu ali kakšnega drugega vzroka.

Delovno sodišče je po načelu prirejenosti na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa v tem postopku vezano, ne more preizkušati pravilnosti izdanih odločb in ni upravičeno poseči vanje ter za isto časovno obdobje ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot pa je naveden v slednjih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi v I., III. in VII. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi strani naložilo, da tožniku plača prikrajšanje iz naslova nadomestila plače za čas bolniškega staleža v skupnem znesku 7.617,44 EUR in sicer za obdobje od januarja 2019 do marca 2021, v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje ji je naložilo, da tožniku plača nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 in 2020 v skupnem znesku 1.578,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 16. 4. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka) ter preostanek odpravnine v znesku 250,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od dne 16. 4. 2021 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo neto prikrajšanje nadomestila plače iz naslova neplačanega dodatka delovne uspešnosti za mesec maj 2018 v neto znesku od pripadajočega bruto zneska v višini 446,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2018 dalje do plačila; za mesec junij 2018 v neto znesku od pripadajočega bruto zneska v višini 446,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2018 dalje do plačila; za mesec julij 2018 v neto znesku po od pripadajočega bruto zneska v višini 446,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2018 dalje do plačila; nadalje je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več iz naslova zakonskih zamudnih obresti na denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, ter višji znesek odpravnine, kot je dosojen v III. točki izreka (IV. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe za znesek 981,04 EUR, je postopek iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leti 2019 in 2020 v tem delu, ustavilo (V. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožnik zahteval obračun ter odvod davkov in prispevkov za vse vtoževane denarne prejemke iz delovnega razmerja (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške tega postopka v višini 938,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka (VII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. III. in VII. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Meni, da sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče napačno zaključuje, da se je tožnik dne 18. 12. 2018 poškodoval pri delu. Dejansko stanje glede poteka nezgode, če je do nje res prišlo pri delodajalcu, je zmotno ugotovljeno. Nepravilno namreč temelji na izpovedi tožnika in priče A. A., ki nista bili enotni, do razlik v izpovedi pa se sodišče ni opredelilo. Tudi izpoved izvedenca, na katerega se je sodišče oprelo, je neprepričljiva. Tožnik je stol uporabljal na lastno odgovornost in poškodbo rame, ki mu je večkrat izpadla tudi ponoči, preložil na lokacijo delovnega mesta. Izpostavlja, da je več kot dve leti tožniku utemeljeno nadomestilo plače za čas odsotnosti obračunavala na podlagi zdravniških potrdil, iz katerih je razvidno, da je razlog za bolniški stalež poškodba izven dela. Do teh potrdil pa se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Nepravilna je odločitev glede plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust, saj tožnik ni dokazal, da se je poškodoval na delovnem mestu, zato je tudi razlog za odsotnost z dela in neizkoriščen letni dopust na njegovi strani, posledično pa mu tožena stranka ni dolžna ničesar plačati. Glede odločitve o odpravnini tožena stranka izpostavlja neskladje med izrekom in obrazložitvijo. Navaja tudi, da sodišče ni izčrpalo vseh dokaznih predlogov, zaradi česar je sodba tudi iz tega razloga obremenjena s procesno kršitvijo. Sodišče naj bi kršilo postopek tudi s tem, ko je poslalo prepis zvočnega posnetka skoraj istočasno s sodbo in tožena stranka ni imela zadosti časa za pripombe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zmotna uporaba materialnega prava je pritožbeni razlog, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe najprej v tej smeri. Tožnik je bil v daljšem bolniškem staležu in sicer od 20. 12. 2018 do 5. 3. 2021. Med drugim od delodajalca vtožuje plačilo razlike med že izplačanim nadomestilom plače (v višini, ki velja za primer poškodbe izven dela) in nadomestilom plače v višini 100 % osnove, ki bi mu pripadala v primeru poškodbe pri delu. Tožnik se je zavzemal za to, da bi sodišče v tem delovnem sporu ugotovilo nasprotno dejstvo, kot izhaja iz potrdil o upravičeni zadržanosti od dela, izdanih s strani tožnikovega osebnega zdravnika (B3), ki so bila po zatrjevanju tožene stranke podlaga za izplačilo nadomestila plače in iz katerih izhaja, da je razlog zadržanosti poškodba izven dela. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz tega naslova ugodilo na podlagi ugotovitve, da se je tožnik dne 18. 12. 2018 dejansko poškodoval pri delu.

6. Pravico do nadomestila plače v primeru začasne zadržanost od dela in višino le-tega ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)1 v prvem, sedmem in osmem odstavku 137. člena, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)2 v prvem, tretjem in četrtem odstavku 31. člena ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila)3 v 139. členu.

7. Pravica delavca do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni do 30 dni je pravica delavca iz delovnega razmerja in jo je dolžan zagotavljati delodajalec, ki nadomestilo izplača iz lastnih sredstev (tretji odstavek 137. člena ZDR-1). Pravica do nadomestila plače zaradi bolezni nad 30 delovnih dni pa je izvorna pravica posameznika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (primerjaj 2. točko drugega odstavka 13. člena ZZVZZ). S pravico do nadomestila plače se zagotavlja socialna varnost delavca (zavarovanca) v primeru različnih vzrokov, zaradi katerih utemeljeno ne more opravljati dela. Temeljna pravica zavarovanih oseb iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je pravica do posameznih dajatev iz obveznega zavarovanja v primeru nastanka zavarovalnega primera, temeljna dolžnost Zavoda (ZZZS), kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa je zagotovitev teh dajatev, ko zavarovalni primer nastane. Pravica zavarovancev do dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja nastane ob nastopu zavarovalnega primera (bolezni, poškodbe pri delu, ...) ter ob izpolnitvi drugih pogojev za pridobitev posamezne pravice oziroma dajatve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavarovalni primer, na podlagi katerega je ZZZS (in torej ne več delodajalec) dolžan izplačati dajatev iz naslova nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti delavca od dela, nastopi, ko je delavec zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe odsoten z dela več kot 30 delovnih dni ter ko osebni zdravnik oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija ugotovi, da delavec ni sposoben opravljati svojega dela (tretji odstavek 137. člena ZDR, 29. člen ZZVZZ in prvi ter drugi odstavek 137. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).

8. Nadomestila plač od 31. dne dalje izplačujejo zavarovancem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer njihovi delodajalci (tretji odstavek 137. člena ZDR-1), katerim ZZZS povrne izplačana nadomestila po vložitvi zahtevka za refundacijo (229. člen Pravil v zvezi z 29. členom ZZVZZ), vendar pa je materialno pravni zavezanec za plačilo nadomestila plače od 31. dne dalje Zavod za zdravstveno zavarovanje. Slednji pa nadomestila ne povrne delodajalcu, če o upravičeni zadržanosti ni odločal imenovani zdravnik ZZZS ali zdravstvena komisija ZZZS (3. alineja petega odstavka 229. člena). Dokončne in pravnomočne odločbe imenovanega zdravnika ZZZS oziroma zdravstvene komisije ZZZS o upravičeni zadržanosti z dela (obdobju zadržanosti in vzroku zanjo) so torej podlaga za refundacijo nadomestila.

9. V skladu s tretjim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni, na podlagi drugega odstavka 81. člena ZZVZZ pa imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni in odloča o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni. Zavarovana oseba ali delodajalec se lahko na podlagi 82. člena ZZVZZ na odločbo imenovanega zdravnika pritoži v petih delovnih dneh od vročitve odločbe. V drugem odstavku 229. člena Pravil je določeno, da potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela izstavi osebni zdravnik, ki je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, na podlagi svoje ocene o začasni zadržanosti od dela oziroma na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Prvi odstavek 232. člena Pravil nadalje določa, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko na podlagi prvega odstavka 234. člena Pravil v roku 3 delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Predlog osebnega zdravnika, da so še podani razlogi za začasno zadržanost od dela, ali zahtevo za presojo ocene osebnega zdravnika, zdravstveno in drugo dokumentacijo na podlagi 236. člena Pravil pregleda imenovani zdravnik in po potrebi zahteva od osebnega zdravnika njeno dopolnitev ali obrazložitev. Istočasno oceni, ali je potrebno zavarovanca klicati na pregled. V tem primeru povabi zavarovanca na pregled, sicer pa imenovani zdravnik odloči o začasni nezmožnosti za delo na podlagi zdravstvene in druge dokumentacije. Če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z odločbo imenovanega zdravnika, se lahko v skladu z 239. členom Pravil zoper odločbo pritožita. Pritožba se vloži pri imenovanem zdravniku, ki je izdal odločbo, v petih delovnih dneh od vročitve odločbe. O pritožbi odloči Zdravstvena komisija. Zoper odločbo slednje pa imata zavarovanec in delodajalec na podlagi 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) pravico vložiti tožbo pred socialnim sodiščem.

10. Glede na navedeno materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je tako ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Vprašanje vzroka za začasno nezmožnost za delo je vprašanje, ki glede na citirano pravno podlago nedvomno predstavlja samostojno pravno kategorijo. Kot takšno je tudi predmet odločanja o glavni stvari, o kateri najprej odloča upravni organ in nadalje (v primeru uporabe nadaljnjih pravnih sredstev) socialno sodišče. V predsodnem postopku in nato v socialnem sporu tako ni nujno, da je sporno razmerje zgolj v tem, ali je delavec (zavarovanec) upravičen do bolniškega staleža v določenem časovnem obdobju, temveč je lahko sporno izključno vprašanje, ali je začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, poškodbe pri delu ali kakšnega drugega vzroka. Ugotovitev vzroka za začasno nezmožnost pri delu tako ni golo dejstvo, ki bi se lahko v primeru dokončne ocene osebnega zdravnika (ki ni bila izpodbita skladno s postopkom, kot ga predvidevajo Pravila OZZ)4 ter dokončne in pravnomočne odločbe ZZZS v individualnem delovnem sporu za isto obdobje ponovno presojalo, ampak gre za ugotovitev posameznega materialno pravnega upravičenja, na katerega sam zakon (ZZVZZ) neposredno navezuje pridobitev pravice do nadomestila in njegove višine (odmernega odstotka).5 Odločitve upravnega organa, ki odloči o začasni zadržanosti od dela za določeno obdobje in vzroku za to zadržanost, tako ni mogoče ločevati od zakonske pravice zavarovanca do nadomestila in njegove višine, saj je slednja na takšno odločitev neposredno vezana. Ker že zakon zavarovancu podeljuje pravico do nadomestila v primeru ugotovitve upravičenosti do bolniškega staleža in natančno določa tudi njegovo višino (oziroma odmerni odstotek) glede na ugotovljen vzrok, ZZZS o pravici do nadomestila in njegovi višini (odmernem odstotku) v takšnem primeru praviloma posebej niti ne odloči. Odločitev o obdobju in vzroku začasne odsotnosti z dela tako dejansko hkrati predstavlja tudi upravičenje do nadomestila in njegove višine (odmernem odstotku). Delodajalci tako nadomestilo plače za čas bolniškega staleža v breme ZZZS izplačajo neposredno na podlagi odločbe ZZZS, ki ugotavlja obdobje upravičene odsotnosti z dela ter vzrok zanjo ter določb zakona, ki določa osnovo za odmero nadomestila (prvi odstavek 31. člena ZZVZZ) ter odmerni odstotek (tretji in četrti odstavek 31. člena ZZVZZ), pripadajoč posameznemu, v odločbi ZZZS ugotovljenemu vzroku.

11. Delovno sodišče je po načelu prirejenosti na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa v tem postopku vezano, ne more preizkušati pravilnosti izdanih odločb in ni upravičeno poseči vanje ter za isto časovno obdobje ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot pa je naveden v slednjih.6 Nasprotno stališče bi privedlo do pravno nevzdržne situacije, ko bi bil delodajalec, ki za čas po 30. dneh začasne odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža niti ni materialnopravni zavezanec za plačilo nadomestila plače iz tega naslova,7 delavcu dolžan izplačati več, kot je bil sicer dolžan (vnaprej) izplačati na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb ZZZS, ki opredeljujejo obdobje in vzrok začasne nezmožnosti pri delu. Pri tem pa refundacije razlike (med izplačanim in 100 % nadomestilom, ki naj bi ga dolgoval zaradi ugotovitve drugačnega vzroka bolniškega staleža v delovnem sporu)8 prav zaradi dokončnih in pravnomočnih odločb ZZZS, od zavoda ne bi mogel zahtevati.

12. Tožena stranka je v spis predložila potrdila o upravičeni zadržanosti z dela, izdana s strani osebnega zdravnika, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zadržan od dela zaradi poškodbe izven dela. Zatrjevala je, da je nadomestilo pravilno izplačevala na njihovi podlagi. Glede na predstavljeno materialnopravno podlago in obdobje odsotnosti tožnika zaradi bolniškega staleža, je bilo torej v obravnavani zadevi bistveno ugotoviti, ali je tožnik zahteval presojo osebnega zdravnika pred imenovanim zdravnikom glede vzroka za začasno zadržanost z dela (kot izhaja iz teh potrdil), ali so bile izdane odločbe imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije ZZZS glede njegovega bolniškega staleža v vtoževanem obdobju in kaj iz njih izhaja, ali so navedene odločbe dokončne in pravnomočne ali pa je morda tožnik zoper njih uveljavljal sodno varstvo pred socialnim sodiščem. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče teh odločilnih dejstev ni ugotavljalo (niti se ni opredelilo do potrdil, ki jih je s tem v zvezi predložila tožena stranka), zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vsled navedenemu je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. (prisojeno nadomestilo) in VII. točki izreka (stroški postopka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj ni pooblaščeno, da prvič odloča o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in niti v dejanskem niti v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka v tej smeri, saj bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki naprej pozvati, da ustrezno dopolnita svoje navedbe in dokazila, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, na katera je tekom te obrazložitve opozorilo pritožbeno sodišče, nato pa s tem v zvezi dopolniti tudi dokazni postopek, ki ga pritožbeno sodišče glede izpostavljenih dejstev, kot pojasnjeno, ni upravičeno izvesti prvo.

13. Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o prisojeni odpravnini v znesku 250,13 EUR (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka namreč pravilno izpostavlja, da je sodišče tožniku iz naslova preostanka odpravnine v III. točki izreka prisodilo 250,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je tožnik iz tega naslova upravičen zgolj do zneska 20,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da preostali vtoževani znesek (229,62 EUR) ni utemeljen. V tem delu izrek nasprotuje razlogom sodbe, podana je procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker lahko navedeno kršitev odpravi le sodišče prve stopnje z ustrezno izdelavo sodbe (saj dokazovanja v tem delu ni potrebno ponoviti ali dopolniti), je pritožbeno sodišče tudi ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14. Neutemeljena pa je pritožba, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o nadomestilu za neizkoriščen letni dopust. Že sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno pojasnilo, da razlog, zaradi katerega je bil tožnik utemeljeno v bolniškem staležu, ni odločilen za presojo o upravičenosti do nadomestila za neizkoriščen letni dopust. V skladu s sodno prakso Sodišča EU, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje in je zato pritožbeno sodišče ne povzema, je namreč delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ne glede na razlog, iz katerega ni mogel izkoristiti tega dopusta. Bistveno je le, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Ker pritožba v tem delu ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v III. točki izreka izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vročanje prepisa zvočnega posnetka naroka pojasnjuje, da je imela tožena stranka ne glede na datum vročitve prepisa skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa zoper pravilnost prepisa poda ugovor, ki pa ga ni vložila, zato je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana (286.a člen ZPP). Tudi sicer v pritožbi niti ne izpostavi, v čem naj bi bil prepis nepravilen in kako naj bi navedeno vplivalo na odločitev. Tozadevne pritožbene navedbe so nekonkretizirane in tudi zato neutemeljene.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storila, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč. Enako velja za pavšalno izpostavljanje dejstva, da sodišče ni izčrpalo vseh dokaznih predlogov. Na katere dokazne predloge, ki jih je podala, pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, v tem delu meri tožena stranka, namreč iz pritožbe ni mogoče povzeti. Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. 17. Preostale pritožbene navedbe za odločitev niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji. 4 Tudi osebni zdravnik o pravici neposredno odloči, čeprav o tem ne izda odločbe (Strban, v: Bubnov Škoberne in Strban, 2010, str. 79). V skladu z 218. čl. ZUP zadostuje, da ima odločba samo izrek v obliki uradnega zaznamka v zadevi, kadar se v zadevah manjšega pomena ugodi strankinemu zahtevku, ali pa se ne posega v javno korist ali korist drugega. 5 Pritožbeno sodišče izpostavlja, da pri navedeni materialnopravni presoji ni spregledalo odločitev VSRS v zadevah opr. št. VIII Ips 175/2015 in VIII Ips 79/2017. Slednjih po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče nekritično aplicirati na primere, kot je konkretni. V navedenih dveh zadevah je namreč Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da ob uveljavljanju _novih_ pravic (iz invalidskega zavarovanja) presoja vzroka za invalidnost, kot je ugotovljena v izreku dokončne in pravnomočne odločbe zavoda, ne more biti ovira za to, da se vzrok v novem postopku _za naprej_ (torej za čas po dokončni in pravnomočni odločbi) ne opredeli drugače. Iz teh dveh odločitev pa ne izhaja, da je dovoljeno vzrok za invalidnost (v obravnavanem primeru pa vzrok za začasno nezmožnost za delo) za isto časovno obdobje v delovnem sporu ugotoviti drugače, kot je to odločeno na matičnem področju v izreku dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa. 6 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 113/2016, VSL I Cpg 291/2019, VSC Cpg 172/2019. 7 Nadomestilo na podlagi odločbe ZZZS, ki ugotavlja časovno obdobje in vzrok začasne odsotnosti z dela, zgolj izplačuje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v višini oziroma odstotku od osnove, kot jo zakon veže na vzrok posamezne odsotnosti, pri čemer po izplačilu zahteva refundacijo od zavoda. 8 V primeru poškodbe pri delu znaša nadomestilo 100 % osnove, v primeru poškodbe izven dela pa je odmerni odstotek nižji (31. člen ZZVZZ). 70 % za prvih 90 dni zadržanosti in 80 % po preteku 90 dni.