Jedro

Drži, da je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, "da tožena stranka ni dokazala, da bi terjatev tožeče stranke prenehala na podlagi sklenjene verižne kompenzacije med pravdnima strankama in tiskarno A.A. s.p.", prič in strank, ki jih je tožena stranka predlagala v ugovoru, pa ni zaslišalo. Ker tako postopanje pomeni absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ta kršitev posledica tudi zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2010 z dne 9. 2. 2010, po katerem se, upoštevajoč določili 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih, tudi ta zadeva zadeva prenese v odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani, je to sodišče odločilo o pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje; po sodnici posameznici pa na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP.

2. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Ig 154/2007 z dne 17. 5. 2007 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter hkrati odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške. Iz razlogov sodbe je razvidno, da vtoževano terjatev predstavljata dva računa tožeče stranke za dobavljen pisarniški material in tiskovine ter da tožena stranka niti temelju niti višini tožbenega zahtevka ni oporekala, pač pa je ugovarjala zastaranje (višjega) računa št. 27/2004 z dne 1.4.2004 v višini 1.101,01 EUR. Poleg tega je navedla, da je terjatev prenehala na podlagi leta 2004 sklenjene verižne kompenzacije med pravdnima strankama in tiskarno A.A. s.p. Na podlagi presoje, da je račun št. 27/2004 zapadel v plačilo 9. 4. 2004, tožeča stranka pa je vložila predlog za izvršbo 7. 4. 2007, je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja zavrnilo. Hkrati je presodilo, da terjatev tožeče stranke ni ugasnila na podlagi verižne kompenzacije, saj na eni strani pisna verižna kompenzacija ni bila sklenjena, na drugi strani pa vložena tožba dokazuje, da tožeča stranka toženi ni odpustila dolga, prav odpust dolga udeležencev verižne kompenzacije pa je pogoj za prenehanje obveznosti.

3. Proti tej sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka pojasnjuje, da terjatev tretjega do tožeče stranke sploh ni nastala, zato do verižne kompenzacije že iz tega razloga ni moglo priti.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na list. št. 1 spisa se nahaja dohodka štampiljka Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu. Iz nje je razvidno, da je predlog za izvršbo prispel na to sodišče dne 10. 4. 2007, priporočeno pa je bil oddan na pošto pod št. R 38613 dne 7. 4. 2007. Ta štampiljka v tem delu, katerega je skladno z določilom 1. odstavka 216. člena Sodnega reda izpolnila sodna oseba, predstavlja javno listino v smislu 1. odstavka 224. člena ZPP. Ker javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, skladno z določilom 5. odstavka istega člena dokazno breme za neresničnost ugotovljenih dejstev iz listine nosi tožena stranka. Pravno zmotno je torej pritožbeno stališče, da je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazovati, da je predlog za izvršbo priporočeno poslala na sodišče že 7. 4. 2009. 7.1. V ugovoru je tožena stranka navedla, da je v začetku februarja 2004 tožeča stranka toženi ponudila dobavo pisarniškega materiala s poplačilom na podlagi verižne kompenzacije s A.A. s.p. Tožena stranka je na to pristala pod pogojem, da se o predmetu posla dogovorijo na sestanku. Tako je prišlo do sestanka, na katerem je bil dogovorjen posel, poplačilo pa preko verižne kompenzacije. Na podlagi tega dogovora je tožena stranka tožeči stranki naročila dobavo pisarniškega materiala, tožeča stranka pa A.A. s.p. dobavo tiskovin vse v skupni vrednosti 300.000,00 SIT (sedaj 1.258,88 EUR). A.A. s.p. je bil že poprej dolžnik tožene stranke za dolg v višini približno 4,000.000,00 SIT. Ko je tožena stranka prejela račun tožeče stranke, jo je zaprosila za pripravo verižne kompenzacije, ta pa je ni pripravila z izgovorom, da še ni prejela računa s strani A.A.. Ker je bil nato začet stečajni postopek nad A.A. s.p., računa A.A. ni mogel izdati in do verižne formalne pisne kompenzacije ni prišlo. Bila pa je izvršena knjigovodska kompenzacija, saj je vsak od udeležencev tega pravnega posla izpolnitev prejel. V dokaz teh trditev je tožena stranka predlagala zaslišanje tožnika (kar je na naroku za glavno obravnavo umaknila), A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke B.P., k tem navedbam pa je predložila tudi izjavo od A.A. z dne 22. 5. 2007. 7.2. V vlogi z dne 22. 9. 2009, s katero je odgovorjeno na ugovorne navedbe, je tožnik navedel, da bi, če bi bil dolg poravnan, o tem morala obstojati pisna dokumentacija (virman medsebojna kompenzacija, verižna kompenzacija). Prav tako bi morala obstojati dokumentacija o tem, da je A.A. tožniku dobavil tiskovine. Priznal je dogovarjanje o verižni kompenzaciji, „če bodo terjatve res obstojale..., če teh ni bilo, je normalno, da se dolgovi poravnajo gotovinsko“. Po oceni pritožbenega sodišča v tej vlogi tožnik niti ni izrecno zanikal, da bi od A.A. s.p. ne prejel izpolnitve.

8. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da s strani tožene stranke predlaganih dokazov ni izvedlo, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni dokazala verižne kompenzacije. Drži, da je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo "da tožena stranka ni dokazala, da bi terjatev tožeče stranke prenehala na podlagi sklenjene verižne kompenzacije med pravdnima strankama in tiskarno A.A. s.p.", prič in strank, ki jih je tožena stranka predlagala v ugovoru, pa ni zaslišalo. Ker tako postopanje pomeni absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 1. odst. 354. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ta kršitev posledica tudi zmotne uporabe materialnega prava.

9.1. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo A.A.. Če te priče ne bo zaslišalo, bo moralo biti pozorno na določilo 5. odst. 236.a člena ZPP, po katerem je treba pisni izjavi priče priložiti kopijo osebnega dokumenta in navesti kontaktne podatke predlagane priče. Ali je prvostopno sodišče po tistem, ko je na glavni obravnavi tožena stranka (list. št. 26) umaknila predlog za zaslišanje tožeče stranke kršilo določilo 285. čl. ZPP, ker tožnika ni vprašalo ali predlaga lastno zaslišanje, pa naj v izogib morebitnim kasnejšim očitkov o postopkovnih kršitvah presodi samo in v novem postopku to kršitev odpravi.

9.2. V tem sporu je, upoštevajoč s strani tožene stranke zatrjevani dogovor o načinu prenehanja vtoževanega dolga, odločilno, ali je (1) prišlo do sestanka med vsemi tremi udeleženci zatrjevanega dogovora in ali je (2) tudi tožnik prejel izpolnitev s strani A.A. s.p. (z namenom, da se s to izpolnitvijo zapre obveznost tožene stranke do tožeče stranke) in (3) koliko je bila vredna dobava A.A. s.p., ne pa ali je bila po izvršenih dobavah podpisana tudi kompenzacija. Bistvo navedb tožene stranke namreč je, da je obstojal dogovor o prenehanju njene bodoče obveznosti do tožeče stranke z izpolnitvijo tretjega, s čemer je ta soglašal in v ta namen izpolnil svojo obveznost tožeči stranki.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 3. odstavka 165. člena ZPP.