Jedro

Direktiva Sveta 77/187 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov določa, da je mogoče v javnem sektorju pravice urediti drugače, torej tudi z znižanjem nekaterih pravic, v konkretnem primeru plače. Direktiva 2011/23/ES z dne 12. 3. 2001 pa v členu 1(c) določa, da upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti ne predstavlja prenosa v smislu te direktive. Glede na to, da je mogoče prehod šteti za prenos upravnih funkcij med organi oblasti, saj oba organa odločata v upravnih zadevah, je dopustno pravice določiti drugače kot po 73. členu ZDR, ki načeloma velja za prehode med zasebnimi gospodarskimi subjekti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi, št. ... z dne 22. 12. 2011, sklenjena med tožečo in toženo stranko, nezakonita in se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja iz naslova pogodbe o zaposlitvi št ... z dne 1. 2. 2008 in aneksom št. 4 k tej pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 4. 2011 oziroma vsemi aneksi, ki so bili sklenjeni k tej pogodbi o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom, A., in ji za čas od 1. 1. 2012 obračunati in izplačati razliko med izplačano plačo v višini 40,29 EUR (štirideset 29/100 evrov) bruto mesečno, ji od tega obračunati in plačati prispevke in davke pri pristojnih državnih institucijah v skladu z veljavnimi predpisi, ter od neto zneska v višini 26,36 EUR (šestindvajset 36/100 evrov) plačati zamudne obresti, od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska v plačilo, to je od vsakega 6. dne v mesecu za prejšnji mesec, do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“, s e z a v r n e.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 22. 12. 2011, sklenjena med tožečo in toženo stranko, nezakonita in se odpravi (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja iz naslova pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 2. 2008 in aneksom št. 4 k tej pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 4. 2011 oziroma z vsemi aneksi, ki so bili sklenjeni k tej pogodbi o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom, A., in ji za čas od 1. 1. 2012 obračunati in izplačati razliko med izplačano plačo v višini 40,29 EUR bruto mesečno, ji od tega obračunati in plačati prispevke in davke pri pristojnih državnih institucijah v skladu z veljavnimi predpisi ter od neto zneska v višini 26,36 EUR plačati zamudne obresti od dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska v plačilo, to je od vsakega 6. dne v mesecu za prejšnji mesec, do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s tožečo stranko dne 29. 12. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2012 za delo na delovnem mestu „strokovni delavec za prejemke in oprostitve II.“ S to pogodbo je bila tožeča stranka, upoštevajoč že pridobljene plačne razrede z napredovanji, uvrščena v 28. plačni razred. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena zaradi potreb tožene stranke po zaposlitvi dodatnega kadra ob začetku uporabe nove zakonodaje na področju uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 in 40/2011; ZUPJS) se je namreč pristojnost za odločanje o nekaterih pravicah iz javnih sredstev, za katere so bile prej pristojne občine, z dnem 1. 1. 2012 prenesla na Center za socialno delo. ZUPJS je v 60. členu določil, da centri za socialno delo najkasneje do začetka uporabe tega zakona prevzamejo javne uslužbence, ki na lokalnih skupnostih ali občinskih stanovanjskih skladih vodijo postopke ugotavljanja pravičnosti do znižanja plačila vrtca, subvencije, najemnine in kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, skupaj s pripadajočo dokumentacijo. V drugem odstavku 60. člena ZUPJS pa je določeno, da ti javni uslužbenci z dnem prevzema sklenejo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, določeno s sistemizacijo. Sistemizacija delovnih mest tožene stranke je določena v Pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Centra za socialno delo ..., kateremu je podalo soglasje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Sistemizirana in opredeljena delovna mesta so v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami; ZSPJS) uvrščena v Pravilnik iz nabora delovnih mest Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 in spremembe, v nadaljevanju KPZSV). Nadalje tožena stranka navaja, da je pravna podlaga za prevzem javnih uslužbencev iz občin 60. člen ZUPJS oziroma peti odstavek 153. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/07 - UPB in spremembe; ZJU), ki določa, da se v primeru, ko se naloge organa prenesejo na osebo javnega prava ali drugo pravno ali fizično osebo, zagotovi prevzem vseh javnih uslužbencev, ki so opravljali te naloge v organu. V četrtem odstavku 153. člena ZJU so sicer opredeljene obveznosti do javnih uslužbencev ob ukinitvi organa in prenosu nalog, vendar te določbe ob prenosu nalog na center za socialno delo po ZUPJS ni možno uporabiti, saj gre za prenos nalog na javni socialni zdravstveni zavod, pri katerem se za urejanje delovnih razmerij uporablja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR) in panožna kolektivna pogodba, to je KPZSV. Omenjena določba namreč ureja le prenos nalog iz državnega organa na občino ali obratno, kjer za oba velja ZJU in ista kolektivna pogodba, zaradi česar je ob prenosu nalog možno ohraniti enakovredna delovna mesta. Tožeča stranka je pri prejšnjem delodajalcu ob doseženih napredovanjih bila razvrščena na delovno mesto svetovalec I, to je delovno mesto tarifnega razreda VII/1, kar ji je bilo omogočeno na podlagi 87. člena ZJU. Upoštevajoč dejstvo, da ima tožeča stranka pridobljeno izobrazbo VI. stopnje, ZJU ne omogoča napredovanja javnega uslužbenca v višji tarifni razred od pridobljene izobrazbe. Zato je bilo ob upoštevanju veljavnih predpisov mogoče tožečo stranko ob prevzemu iz občine razporediti le na delovno mesto, za katero izpolnjuje tudi pogoje o izobrazbi, glede na zahtevnost delovnega mesta. Ob prevzemu je bila pravilno razporejena na delovno mesto strokovni sodelavec za prejemke in oprostitve, ki je razvrščeno v VI. tarifni razred. Opozarja, da ZSPJS omejuje avtonomijo pogodbenih strank javnega uslužbenca in delodajalca pri opredeljevanju pravice do plačila iz delovnega razmerja. Plača javnega uslužbenca je v skladu s 3. členom ZSPJS določena s pogodbo o zaposlitvi, tako da se v pogodbi določi plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Javnemu uslužbencu se ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. S tožnico je bila sklenjena pogodba za delovno mesto, ki najbolj ustreza izpolnjevanju pogojev po veljavni zakonodaji, KPZSV ter Pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest CSD ... Z odločitvijo sodišča bi nastale posledice, ki bi bile protipravne v smislu kršitve določb ZSPJS, kot je že zgoraj navedeno. Z uvrstitvijo na delovno mesto 7. tarifnega razreda ne bi bilo mogoče upoštevati že dosežena napredovanja, hkrati pa bi ji morala tožena stranka v skladu s 14. členom ZSPJS odšteti dva plačna razreda zaradi dela na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane. Bistvo spora tožena stranka vidi v tem, ali je v opredelitvi pravnega vprašanja uporabljiva določba 73. člena ZDR, po kateri preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji oporekala uporabi navedene določbe, saj ocenjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je opredelilo, da se 73. člen ZDR upošteva. Opozarja, da je pri ureditvi položaja delavca v primeru spremembe delodajalcu ZDR upošteval direktive EU, ki urejajo to vprašanje, pri razlagi posameznih pojmov pa je v pomoč tudi sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti. Poudarja, da direktiva izrecno določa, da upravna reorganizacija organov oblasti ali prenosov pravnih funkcij med organi oblasti niso prenos v smislu te direktive.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je pri odločitvi o ugoditvi tožbenemu zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo.

ZUPJS v prvem odstavku 60. člena določa, da centri za socialno delo najkasneje do začetka uporabe tega zakona prevzamejo javne uslužbence, ki so na lokalnih skupnostih ali občinskih stanovanjskih skladih vodili postopke ugotavljanja upravičenosti do znižanja plačila vrtca, subvencije najemnine in kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, skupaj s pripadajočo dokumentacijo. V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZUPJS javni uslužbenci iz prejšnjega odstavka z dnem prevzema sklenejo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, določeno s sistemizacijo delovnih mest. Nadalje v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZUPJS centri za socialno delo in lokalne skupnosti najkasneje 1. decembra 2011 sklenejo sporazume o tem, koliko in katere javne uslužbence prevzamejo centri za socialno delo skladno s prvim odstavkom 60. člena ZUPJS.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba v konkretnem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 73. ZDR, po katerem preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Po stališču pritožbenega sodišča je treba v obravnavani zadevi upoštevati posebnosti, ki so določene za urejanje delovnih razmerij v javnem sektorju, posebej ob upoštevanju, da prehod tožnice temelji na ZUPJS, ki v drugem odstavku 60. člena izrecno določa, da delavci pri toženi stranki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, določeno s sistemizacijo delovnih mest. Izrecna določba, da morajo skleniti pogodbo o zaposlitvi v skladu s sistemizacijo, je bila uvrščena v ZUPJS z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 40/2011), prvotni tekst 60. člena ZUPJS pa ni imel izrecne določbe o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi zakonodajalec predvideval prehod v skladu z 73. členom ZDR, sklenitev nove pogodbe ne bi bila potrebna.

Tudi Direktiva Sveta 77/187 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov določa, da je mogoče v javnem sektorju pravice urediti drugače, torej tudi z znižanjem nekaterih pravic, v konkretnem primeru plače. Direktiva 2011/23/ES z dne 12. 3. 2001 pa v členu 1(c) določa, da upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti ne predstavlja prenosa v smislu te direktive. Glede na to, da je mogoče prehod šteti za prenos upravnih funkcij med organi oblasti, saj oba organa (Mestna občina ... in CSD) odločata v upravnih zadevah, je dopustno pravice določiti drugače kot po 73. členu ZDR, ki načeloma velja za prehode med zasebnimi gospodarskimi subjekti.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena tudi zadeva C-425/03 (Delahaye)(1) Sodišča Evropske Unije. V navedeni sodbi je sodišče navedlo, da je potrebno Direktivo 77/187 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje temu, da država, v primeru prenosa podjetja pravne osebe zasebnega prava nanjo, kot novi delodajalec zmanjša plače delavcem, da bi ravnala v skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili o javnih uslužbencih. Vendar morajo pristojni organi, ki navedena pravila uporabljajo in razlagajo, to v največji meri izvajati v skladu z namenom navedene direktive, pri čemer morajo zlasti upoštevati delovno dobo delavcev, če se v nacionalnih pravilih, ki urejajo status državnih uslužbencev, za izračun njihovih plač upošteva delovna doba državnih uslužbencev. Če bi se na podlagi takega izračuna plače teh delavcev znatno zmanjšale, bi to pomenilo bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavcev, ki jih prenos zadeva. Zato bi bilo treba v skladu s členom 4(2) Direktive 77/187(2) šteti, da je za prenehanje njihove pogodbe o zaposlitvi odgovoren delodajalec.

V navedeni zadevi je Sodišče EU odločilo, da lahko pride do spremembe oziroma zmanjšanja pravic in tudi do znižanja plače, vendar je štelo, da mora biti pri tem upoštevana delovna doba delavcev. Po odločitvi Sodišča EU morajo pristojni organi, ki navedena pravila uporabljajo in razlagajo, to v največji meri izvajati v skladu z namenom navedene direktive, pri čemer morajo zlasti upoštevati delovno dobo delavcev, če se v nacionalnih pravilih, ki urejajo status državnih uslužbencev, za izračun njihovih plač upošteva delovna doba državnih uslužbencev. S tem bi sledili namenu Direktive, kot to zahteva Sodišče EU, da se v najnižji meri znižajo pravice delavcev zaradi prenosa dejavnosti.

Tožena stranka je tožničino delovno dobo upoštevala pri upoštevanju določitve plačnega razreda, saj je bil določen z upoštevanjem napredovanj. Ni pa mogla tožena stranka tožnico uvrstiti v višjo tarifno skupino, saj bi bilo to v nasprotju s sistemizacijo oziroma 60. členom ZUPJS. S tem bi tožena stranka tudi kršila določbo drugega odstavka 3. člena ZSPJS, ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi določi plačni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Ker pri tožnici ni prišlo do bistvenega zmanjšanja pravic v smislu sodbe Delahaye, je izpodbijana pogodba o zaposlitvi pravilna in zakonita.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

1. Zadeva C-425/02 Johanna Maria Delahaye, poročena Boor, proti Ministre de la Fonction publique et de la Réforme administrative. Sodba sodišča z dne 11. 11. 2004. 2. Direktiva 2001/23/ES je nadomestila Direktivo 77/187/EGS.