Jedro

Glede na to, da je tožnik na obravnavi pred sodiščem prve stopnje predlagal, da za primer ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi sodišče odloči v smislu 118. člena ZDR, ker se je zaposlil drugje, in je hkrati predlagal tudi višino odškodnine, ki naj mu jo sodišče prisodi, ker se je s 1. 9. 2009 zaposlen le za določen čas in za bistveno nižjo plačo, je imelo sodišče v določbah ZDSS-1 in ZDR podlago za odločitev, da ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v breme tožene stranke prizna pravice iz delovnega razmerja le do 31. 8. 2009 in mu namesto vrnitve na delo prizna odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 2. 3. 2009. Hkrati je tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas od 16. 4. 2009 do 31. 8. 2009, s tem datumom pa na tožnikov predlog pogodbo o zaposlitvi razvezalo, ker se je tožnik zaposlil drugje. V zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi je tožniku dosodilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Ugotovilo je, da tožnik že od oktobra 2007 ni delal na delovnem mestu nabavni disponent, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in katero mu je tožena stranka odpovedala, tako da je šestmesečni rok za odpoved v letu 2009 že potekel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da sta tožnik in tožena stranka po oktobru 2007 sklepala anekse k tožnikovi pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto nabavni disponent za delo na različnih drugih delovnih mestih, tako da je imel tožnik od 12. 9. 2008 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka za nedoločen čas, odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto nabavni disponent, ki naj bi bilo v letu 2009 ukinjeno, ni mogla biti zakonita. Soglašalo je tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o razvezi tožnikove pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Na pritožbo tožnika pa je ugotovilo, da je z določitvijo odškodnine v višini 9.000,00 EUR sodišče prve stopnje dejansko le delno sledilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ne da bi posebej odločilo tudi o zavrnitvi višjega zahtevka (do višine desetih plač). Zato je glede tega sodišču prve stopnje s sklepom naložilo izdajo dopolnilne sodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka v letu 2009 šele prvič sprejela sistemizacijo delovnih mest in tako poskušala tudi formalno urediti notranjo organizacijo poslovanja in da je pri tem ugotovila, da tožniku ne more zagotoviti zaposlitve. Pri tem je utemeljeno izhajala iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila s tožnikom sklenjena ob začetku njegovega dela, saj je bilo v kasnejših aneksih k pogodbi ob določbi o višji plači pomotoma navedeno, da je tožnik vodja oddelka. Kot vodja oddelka tožnik ni delal, saj je nazadnje delal na info pultu, prej pa kot področni vodja za vrt. Glede prenehanja delovnega razmerja pa je sodišče samovoljno odločilo v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) mimo tožbenega zahtevka in to tako glede datuma prenehanja delovnega razmerja kot glede plačila odškodnine. Upoštevaje, da je bila tožniku izplačana odpravnina in da tožnik pri njej v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja uveljavlja tudi plačilo pogodbene kazni po kolektivni pogodbi ter upoštevaje dajatve v zvezi s prisojeno odškodnino, bi znašale toženkine odškodninske obveznosti zaradi sporne odpovedi kar 24.000,00 EUR, kar predstavlja absolutno nesorazmerno breme, ki ne more biti rezultat nepristranskega in objektivnega sojenja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) mora tudi obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazati delodajalec.

7. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča, da je tožnik ob zaposlitvi v letu 2007 pri toženi stranki sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto nabavni disponent, da vsaj v zadnjih šestih mesecih na tem delovnem mestu ni delal, temveč je delal na info pultu in da je tožena stranka z njim sklenila aneks k prvotni pogodbi o zaposlitvi, v katerem je bilo kot tožnikovo delovno mesto opredeljeno delo vodje oddelka (z ustrezno višino plače) tudi glede na sprejem akta o sistemizaciji delovnih mest tožena stranka ni dokazala, da bi bil glede tožnikove zaposlitve podan utemeljen poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto nabavni disponent, saj na tem delovnem mestu tožnik v zadnjih šestih mesecih ni delal, niti ni imel v tem času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 2. 3. 2009 tožena stranka podala tožniku, ni bila zakonita, ker v odpovedi naveden poslovni razlog v smislu določb 1. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR (glede na tožnikovo dejansko delo in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v tem času) ni bil podan.

8. Na podlagi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. To velja tudi za primer, če sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko v tem primeru sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino v višini do največ 18 njegovih mesečnih plač.

9. Glede na to, da je tožnik na obravnavi pred sodiščem prve stopnje predlagal, da za primer ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi sodišče odloči v smislu navedenih določb ZDR, ker se je s 1. 9. 2009 zaposlil drugje in je hkrati predlagal tudi višino odškodnine, ki naj mu jo sodišče prisodi, ker je zaposlen le za določen čas in za bistveno nižjo plačo, je imelo sodišče v navedenih določbah ZDSS-1 in ZDR podlago za odločitev, da ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v breme tožene stranke prizna pravice iz delovnega razmerja le do 31. 8. 2009 in mu namesto vrnitve na delo prizna odškodnino v okviru višine sedmih plač, ki bi jih prejel pri toženi stranki, to je v znesku 9.000,00 EUR. Taka odškodnina je bila tožniku zakonito dosojena v okviru razpona iz prvega odstavka 118. člena ZDR in upoštevaje okoliščine tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu v primerjavi s pravicami, ki bi mu šle iz naslova zaposlitve pri toženi stranki. Izpodbijana sodba ima o tem jasne in skladne razloge, tako da v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s to odločitvijo niso podane.

10. Kolikor se tožena stranka v reviziji sklicuje na to, da je bila tožniku izplačana odpravnina in da naj bi tožnik pri njej uveljavljal tudi plačilo pogodbene kazni po določbah kolektivne pogodbe, sodišče ugotavlja, da gre za poskus uveljavljanja novih dejstev, kar ni dovoljen revizijski razlog. Iz tega razloga tožena stranka šele v reviziji tudi ne more uspešno uveljavljati zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in začetka teka zakonskih zamudnih obresti šele od 18. v naslednjem mesecu. Zato teh revizijskih navedb sodišče ni moglo upoštevati.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.